Radoživke nekoč in danes

 Biti danes ''radoživka'' ni več noben problem. Ljudje se ne zgražajo, kvečjemu ti zavidajo, da ''znaš'' živeti.

Kar so imeli včasih za ''kurbarijo'', se danes brez težav tolerira kot malo izrazitejšo ''živahnost''.

Matias M. mi je poslal zanimivo zgodbo, ki jo bom objavila kakšen dan kasneje. Govori tudi o tem, da si strastne ženske nikoli ne ustavijo pred osvajanjem moškega, ki jim je všeč. Ne glede na to, da je ta moški sestrin ali prijateljičin partner.

*

Včasih je bilo drugače. Zelo drugače.

prilepila bom en kratek odlomek tega, ki se imenuje ''drugače''.

*

Zgolj v vednost.

*

Pravica do ženinega telesa je bila v moških močno zakoreninjena. Med ljudmi še zmeraj živi zgodba o Gašperju, ki se je pred sopivci v gostilni Pri Bahaču v Žireh rad pohvalil: ''Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje.''

Nekateri zakonski pari zaradi pomanjkanja prostora ali pa kakšnih drugih vzrokov, niso spali skupaj. Vendar so se po nekaterih njim znanih skritih znakih zmeraj sešli, ko je bila moška nuja prehuda: ali v delavnici, kjer je spal mož, ali na peči, ko so otroci že legli k počitku. V poštev so prišli tudi drugi kraji – odvisno od tega, kaj in kako je ukazal gospodar.

''Naš oče,'' je vedela povedati ena od sogovornic, v času pripovedovanja je imela 87 let, ''je zjutraj prišel iz delavnice (potem, ko je šel lulat), stopil k mami, ki je z nami ležala za pečjo, in rekel Šššššššš.

'Če že glih moram, pa grem,' so odgovorili mama in odšli z njim v delavnico, vendar so se zelo hitro spet vrnili nazaj.''

Seveda so bile med zakonskimi pari tudi izjeme. Možje, ki so bili do žene pozornejši, nežnejši, ki so ji znali izkazovati ljubezen, so pri ženskah na vasi, kar je čisto razumljivo, vzbujali nevoščljivost. To pa je bil tudi razlog, da so se iz njih norčevali in jih poimenovali copate.

Tako je ena od nevoščljivk rada potarnala: »Oh, kak se mate lep, ko se lahk lubimkate. Našn pa je sam zaplazl, pa je bl.« (Kako se imate lepo, ker se imate radi! Našemu se pa samo dvigne in že je –konec.)

S časom, zlasti po prvi svetovni vojni, ko so se informacije o spolnosti bolj svobodno pričele pretakati med ljudmi, se je že vedelo, da ga mora moški, ki ne želi zaploditi otroka, potegniti ven. Tisti – razsvetljeni – so radi zafrkavali nekega reveža z osmimi otroki:

»Ja, posluš, Pavle, kak de maš 8 atruk, vsak lit enga nardiš, a na znaš tizga dilat? A ga ris na znaš dacajta van pategnt?«(Poslušaj, Pavle, vsako leto narediš enega, a ne veš, kako se te reči dela? Ga ne znaš pravočasno potegniti ven?)

Ženske so imele spolnost za eno hujših pokor, ki jim jo je naložil Bog. Zato, da bi jih možje pustili pri miru, so bile pripravljene storiti marsikaj.

Eden dobronamernih nasvetov, ki se je širil od ust do ust, se je glasil:''Če ba tuj didc še kar naprej sikn, se njehaj umivat. Ka baš tuk smrdila, de ti nou magu prit bliz, baš rišena …''(Če te bo mož še kar naprej nadlegoval, se nehaj umivati. Ko boš zadosti smrdela, se te bo izogibal in boš rešena)