ZGODBA IZ NEKEGA DRUGEGA ČASA

Ludvik je imel ženo zelo rad, zato je tudi v cerkvi skupaj z njo sedel na ''babji'' strani.

»Tega si pa nisem hotel vzeti. Pa so me hotele tiste matrone izriniti iz klopi! O, nisem in nisem se jim dal!  Župnik (bil je že drugi, ne tisti, pri katerem si je izposojal knjige)je nekaj časa godrnjal, ker pa sem mu ob vsakem obisku prinesel še kaj zraven, se je kmalu pomiril in dovolil, v cerkvi sedim na »babji »strani…

»Pri otrocih se človek lahko velikokrat ušteje, » je nadaljeval Ludvik.

»Bil sem prepričan, da bodo moji zlati…Zato , ker sva se tudi midva z ženo tako lepo ujela.  Pa ni bilo tako….Vse sva jim nudila. Toda eni so zahtevali še več….Ko so me izkušnje že izučile, sem  videl, da otroci ,večkrat kot ne, podedujejo lastnosti svojih daljnih prednikov.  Če ne vseh, pa vsaj tiste najslabše.  

V lastni hiši sem postal zanje tujec, ker sem ob večerih raje bral kot gledal televizijo. No, pa radio sem tudi rad poslušal. Kakšno domačo pesem, ne tiste zlajnane, kot jih danes vrtijo!

Dokler so bili majhni je še šlo, ko so zrasli, je nastal hudič.   Z ženo sva si uredila topel dom, zemlja je bila obdelana, žaga je »laufala », gozd je bil poln najlepših smrek.  Apetitom svojih otrok sem se upiral dokler se je dalo…..

Saj pravim: ni čudno, da v državi vse crkuje, ker imajo tudi politiki take želje. Samo, daj, daj, daj. Nikogar ne briga, kako bo, potem ko bo vse izropano.

  Pri nas doma je bilo ravno tako. Nisem jim mogel dopovedati, da žaga ne bo mogla delati, če bodo izropali gozd. Potem so hoteli prodati travnike za parcele. S čim se bo nahranila živina v hlevu?!

Nazadnje je z otroki potegnila še žena, ker se je naveličala večnega mešetarjenja in prepirov.  Pa sem jim lepo rekel: v riti naj se vam zatakne vaša pogoltnost!«

Dota je kmetijo obgrizla na vseh koncih in krajih. Nazadnje je Ludvik lahko redil le deset glav živine. Pa še zanje je moral dodatno poskrbeti za krmo. To ga je tako jezilo, da je na »stara leta« celo nehal govoriti z ženo in se je preselil v kamro.

»Celo življenje sva spala skupaj.  Če se zvečer že nisva ljubila, sva se prijela za roke in tako zaspala.  Nikoli se nisva kregala,  nikoli nisva zaspala, da  ne bi zmolila očenaš ali dva in si povedala, kakšen dan je bil za nama.  Ta prekleta pogoltnost……! Mogoče bi bilo drugače, če bi kdo želel ostati doma… Tako pa so vsi odšli. Najprej v šole, potem pa so v mestu še službo našli.  Ja, in ko jim je začelo dobro iti, so želeli še več….Jaz pa nisem hotel »crkniti«, da bi si delili …!«

Ludvikova žena je potem resneje zbolela.  Niso bile samo težave s srcem, temveč so ji zaradi sladkorne odpovedovale tudi noge. Ludvik se ni »šoniral«  gospodinjskih del. Zavihal si je rokave, in za silo poskrbel, da nista bila lačna in ne umazana.  Seveda je, kolikor se je dalo, obdržal tudi v hlevu živino.

»Niti toliko niso bili (otroci),  da bi prihajali domov, k mami. Zmeraj so imeli  cel kup nujnih opravkov. Da bi meni kdo priskočil na pomoč?! Kje pa ! Tudi , če bi plačal ne!

In tako je začelo iti vse skupaj v rit…. Z ženo sva postala stara…Tudi jaz….Zvečer, ko me je lepo prosila, naj pomijem posodo , predvsem tisto od kosila, se mi največkrat ni nič več dalo.  Toda vedel sem, da se bo drugače umazanija tako zasušila, da bom naslednji dan porabil enkrat več časa…«

Ludvika so pri vseh težavah reševale knjige. 

Veliko je bral, in ko sta imela z ženo tihe tedne in mesece, je tako lahko pozabil, kam sta zabredla. Jezilo ga je pa še zmeraj. In žrlo. Včasih se je zavedal, da bi lastne otroke, dal čez koleno in jih tolkel in tolkel…

»Pa nisem nobenega udaril, dokler so bili še doma. Dober oče sem jim bil. Le malo neumen, ker  sem mislil, da sem jim vcepil spoštovanje že s svojim zgledom.  »

Potem se je zgodilo, da mu je žena na hitrico umrla. Zvečer ji je še prinesel malo juhice, ko jo je prišel čez dobro uro pogledat, je že zaspala.

»Odšla je tiho , kot da bi se želela čim prej umakniti.   Padel sem pred njo na kolena in jo prosil odpuščanja za vse krivice,ki sem ji jih naredil. In za vse hude besede, ki sem jih izrekel v jezi. Toda kaj , ko me ni mogla več slišati. …«

Po mamini smrti so želeli otroci razgrabiti še tisto, kar je ostalo. Drug drugega so sumničili in se bali, da ne bi sami ostali praznih rok. 

»Ko sem jih gledal in poslušal, sem se spraševal, če so res moje in ženine krvi. Če ne bi bil pri vsakem porodu zraven, bi lahko mirno rekel, da so jih zamenjali.  Nič niso bili po meni, niti po ženi.  Ali pa jih je pokvaril čas, v katerem živimo.   Za drugega sina sem vedel, da je babjek. Tudi domov je že kakšno pripeljal, da se je umaknil očem svoje žene. Vsi pa imajo radi denar.  In pri nas ga je bilo veliko ker sem bil tako »šparoven«  in sem gledal na vsak dinar..  »
Ludvik je imel le nekaj tisočakov kmečke pokojnine. Vsega skupaj bore malo. In potem se je nekega dne domislil, kako bi svoje otroke  najbolj kaznoval.  Odločil se je, da jim vse skupaj pusti pa se naj pokoljejo med seboj, sam pa bo šel v dom.

»Ha, ha, ha,  ko sem se tega domislil,  me je najprej stisnilo pri srcu. Dom za stare in onemogle se mi je zdel zmeraj zadnja postaja…. Toda  kazen mora biti, pa čeprav vzgojna, sem si dejal.  Ko bi ti vedela,  kakšen obraz so naredili doma, ko so to slišali ! Ja, kdo ti bo pa plačeval, so grmeli. Dovolj velika kmetija je še, da bo zmogla to breme, sem jim odgovarjal.  Seveda sem jim zmešal štrene, saj so se že vse dogovorili, od koga bo kaj.  Doma sem si izgovoril še kamro in kuhinjo. Za vsak slučaj, če me bo kdaj čez vikend prijelo, da se bom šel domov malo pockrljat…«

In tako je šel Ludvik v dom. Ni mu bilo žal. Otroci mu plačujejo oskrbnino, Ludvik pa se vsak mesec sproti muza, ker ve, kako jim gre denar težko iz žepov. Na svojo ženo še ni pozabil. Sploh ne. Ima pa veliko prijateljic, ki mu krajšajo dol čas. Tudi star še ni toliko, da ne bi bil, vsaj od časa do časa, spet lahko »dedec«. In to njegove prijateljice znajo ceniti….

»Če bi bil malo mlajši, bi se s teboj oženil, » mi je rekel na koncu, ko mu je že nevemkolikokrat stisnil roko. »S teboj se je krasno pogovarjati !«

Mar je čudno, da me je njegov kompliment razveseljeval še dolgo časa za tem obiskom?!

(fotka ni povezana z vsebino zgodbe)