PASJA TACA

 

Najbolj znano dolenjsko pogorje, se na drugi strani imenuje Žumberačko Gorje, v času nemške okupacije po letu 1941 so ga vpisovali kot Uskokengebirge. Malo na bregu, je stala kmetija kot mnogo drugih, živeli so težko življenje podložnikov bližnjega gospostva. Vseeno so bili veseli ljudje, ki so se ob praznikih radi zavrteli in poveselili. Med drugo vojno so se pajdašili z belim, rdečimi plavimi in črnimi, odvisno kje so bolje skozi prišli. Bali so se le ustašev, njih so se na daleč izogibali.

Po vojni so nadaljevali z »osvobojenim« kmetijstvom, a življenje ni šlo nič lažje naprej. Delo in delo, ter neke zadruge ali kolhozi. Kdor koli, ki je imel 5 minut časa, je lahko jahal kmeta.

Končno se jim je nasmehnila sreča. Oblast je potrebovala njihovo zemljo, ponudili so jim nekaj nadomestnih kmetij in družina Mačkovič se je preselila na sicer najmanjšo, a bila je vsaj na slovenski strani. Daleč od vseh sorodnikov in stoletnih zamer.

Življenje in delo sta potem mirneje tekla naprej, a ne za dolgo. Pred prazniki je bil v bližnjem mestecu sejem in potem veselica. Oče Franjo in mama Kata sta tja odpeljala vse člane družine, ki so že shodili. Pilo se je in plesalo, da po vojni še nikoli tako. Med domačimi godci je nastopala tudi romska skupina.

Ljudje jih takrat niso najbolj marali, pripisovali so jim tudi (največkrat) neupravičena izdajstva nacistom in domačim izdajalcem.

A ko je šlo za muziko? Dobro, to je že šlo.

V tej skupini je igral več instrumentov visok, zelo lep moški.

Imel je izrazito bele zobe in črne lase, ki so se v soncu in ob luči modro-vijolično svetlili. Ištvan, ni bil rodom iz teh krajev, Bog vedi kateri vrag ga je prinesel, a govorilo se je še po njegovi smrti, da je bil vražje seme, in to v dobrem pomenu.

Ištvan je hitro opazil, da Mačkovićeva Ana ne pleše. Zbegana, skromna očkova punčka, pred diplomo na učiteljišču kaj takega niti ni znala niti se njenim staršem ples ni zdel spodoben za nežno svetlolaso hčerkico. Toda sam Vrag je hotel svoje. Še pred jutrom je iz deklice postala ženska in kmalu za tem Ištvanova žena.

Starša sta bila obupana, vaška skupnost ni dovolila, da bi učila njihove otroke, toda preživeli so in kmetija je rasla in se širila. Ištvan je govoril, da nekdo »zna pač z glavo, drugi sa rukama, neki sa mozgom drugi pa z nogama«.

Motika, brana in plug so bili zanj znanstvena fantastika, toda najbolj škrbastega osla je znal prodati bolje kot čistokrvnega Hanoveranca. Bili so časi, ko nisi mogel niti za velike denarje kupiti osnovnih potrebščin, Ištvan je imel doma prvo veleblagovnico, ni da ni bilo.

Prodajal je svilene nogavice in kombineže, kondome in zobno pasto. Preganjali so ga vojaki in miličniki, a po drugi strani so dobro sodelovali. Za dober šnopček se marsikaj dobi, tudi kakšne oprostilne papirčke na policiji…

Ištvanu in ženi sta se leta 1956 na začetku meseca maja,mnogo pred časom rodila dvojčka. Nihče ni kaj dosti upal, da preživita, kar na pamet so ju imenovali Lucijan in Lucija, kasneje klicali Lučko in Lučka, včasih celo Svetlo in Svetla. Ištvan ni obupal, predlagal je, da jih zavijejo v ovčjo volno, kakor so to delali pri njih v Prekmurju in otročka sta po začetnem hujšanju in preboleli zlatenici rasla in rasla…

Nista si bila preveč podobna, ne po značaju ne po zunanjosti. Lučka rdečelasa in pegasta divjih črnih oči, ki so se včasih spremenile tudi v temno vijoličasto, odvisno od razpoloženja.

Svetlo je bil odličnjak od prvega razreda, lepo je pisal že pred šolo. Končal je študij in se zaposlil v tovarni zdravil, danes živi kot ugleden upokojenec,nihče ne ve nič o njegovem poreklu.

Lučka je bila iz drugačnega testa. Štirje razredi so ji popolnoma zadostovali, da je lahko brala čarovniške recepte.

Pravijo, da se učimo iz življenja, da geni niso pomembni. Napaka.

Za Lučko to ni veljalo. Od malega je obvladovala svet živali in si ga pokoravala. Kakor je znala ljubkovati in pestovati mlade mucke ali kužke, ravno tako jim je znala na hitro zaviti vrat in uporabiti njihove telesne dele za svoje čarovniške namene.

Odkar je shodila, so se je bali, saj je včasih brez razloga butnilo iz nje: »Stric, domov pojdite, žena se vam poja« ali pa, »Podajva si roke, to je slovo. Konec je z vami.«

Punčka jih je kmalu vse navdajala z grozo.

Prišlo je že tako daleč, da je moral Ištvan še posebej pazil na sorojence. Lučkini ''poglediravnanje'' z otročki je bilo vse prej kot prijazno.

Za družbo je imela vrano, lisico in kačo, drugih ni potrebovala.

Starša sta hodila okrog duhovnikov in zdravnikov, a nič ni zaleglo, nobena pomoč.

Punčka je živela po svoje. Ljudje so znali povedati, da je na drugi strani Gorjancev, na Hrvaškem obiskovala staro teto. A kako? To so se čudili. Teta je bila par ur hoda daleč stran, in kako bi otrok, ki tete še nikoli ni videl, vedel, kdo je in kje živi?

Zgodilo se je, da so se pozne jeseni k hiši pripeljali Cigani na pokritem vozu. Ištvan jih ni bil vesel, sploh, ker so zatrjevali, da so sorodniki.

Ogledoval se jih je in na koncu pokazal na majhnega fantič.

»Pustite mi ga čez zimo, to je vse, kar lahko storim za vas.«

Dal jim je še starega konja, ki ga nikakor ni mogel sam ubiti in nekaj denarja. Cigan Vodja pa je pokazal še na velikega debelega, črnega psa, ki je prosto tekal po dvorišču. Ištvan ga ni hotel dati. To je cigana ujezilo in naredil je nek čuden (čarovniški) gib proti psu ter odšel.

Žal so čez nekaj ur pogrešili tudi Lučko.

Iskali so jo vsepovsod, celo govorice, da je pri teti na Žumberaškem, so šli preverit.

Lučke ni bilo nikjer. Starša sta dolgo žalovala, saj jima je, svojemu čudnemu značaju navkljub, prirasla k srcu.

Po spletu naključij, ki si jih nista znala razložiti, je tudi kmetija začela propadati.

Inštvan je začel poklanjati sosedom in prijateljem blago, ki ga je prej drago prodajal.

Minila so leta in velik črn pes je legel in zaspal svoj večni pasji sen. Prišel je njegov čas.

Pokopali so ga za hlevom, Ištvan je posadil smrečico, dobro mu je služila čudna mrcina.

Hvaležen mu je bil , da se je spopadal z medvedi in švercerji ter drugo bando, ki se je valila preko hribovja.

Minilo je nekaj tednov, ko so se razširile govorice,da v bližini spet taborijo cigani ter ponoči presunljivo pojejo in igrajo. Ištvan je pomislil na posinovljenca, ki se nikakor ni vživel v kmečko okolje, da se je ponovno vrnil k njemu.

Potem pa je, ves presenečen, ugotovil, da je Kahnov grob razrit in pes izkopan. Streslo ga je. To ni dobro, si je rekel.

Z ženo sta samo čakala, kaj bo.

Najprej se je vrnila Lučka. Sprva je nista prepoznala. Ni bila več otrok, postala je ženska. Bila je zavita v rute in ciganske cunje. Potem pa jo je izdal njen značilni smeh!

Vzela materino dlan v svojo in ji vedeževala…

Ponovno snidenje se ni dobro končalo.

Ištvan in žena sta obiskovalce sicer pogostila, a to je pa bilo vse. Tudi hčerke nista pregovarjala, naj ostane. Ponudili so jim zgolj prenočišče.

Toda zjutraj, ko so vstali pred zoro, nikogar ni več bilo…

Zmanjkali pa so tudi vsi prihranki, oblačila in seveda kup orožja, ki ga je oče oboževal.

Minila so leta, ko je umrla stara teta iz Žumberaka, kmalu za njo tudi Ištvanova žena.

Neke pozne jeseni je zopet prišel star cigan, pravzaprav se je pripeljal. Novi časi, nova prevozna sredstva!

Ištvanu je izročil balzamirano črno pasjo taco. Taco njegovega psa, tistega, ki je nekoč ležal v grobu pod smrečico.

Od takrat naprej je Ištvan začel bogateti, žal pa bogastvo ni moglo priklicati ljubljene žene.

Lansko leto je umrl star skoraj sto let. Mirno je zaspal pod smrečico, ki se sedaj že kot velika smreka bohoti za hišo, točno tam koder je pokopal črnuha.

Je vse vzpone in padce, ki jih je imel, ščarala njegova hčerka? Nihče ne bi vedel.

Kmetija živi zdaj naprej, lepa bogata, lastniki so srečni in zadovoljni, saj jih pod pragom čuva črna pasja taca. Toda nekdo, to vem, v hiši pozna urok, ki pravi:« Pes, katerega taco bi utegnil kdo uporabiti za čarovnijo, mora umreti naravne smrti star 17 let. Drugače urok ne velja.«