SAMO STRMIŠ IN NIČ NE REČEŠ

 

ZGODBA IZ NEKEGA DRUGEGA MEHURČKA

Mihelo je mama rodila v štali enkrat po letu 1970, kot bi ji hotela povedati, da bo njeno življenje podobno kraju, kjer je prijokala na svet. Da je pri hiši nov otrok, matičnemu uradu ne bi bilo znano, a k hiši je prišla patronažna zaradi zanemarjanja in nasiljem nad bolnico, staro mamo, pa je opazila še enega otroka…

Deklica je bila samorastnica, vzgajala se je sama, kar je videla početi druge, jim je sledila. Ko si lačen se dereš, ko srbi umazanija po telesu, zlezeš v škaf, koder se namaka perilo. Tako si je ustvarila zadovoljiv in samo zadosten svet, v katerem je uživala. Ja, vodo je imela posebej rada, poletje in zgodnja jesen, to je bil njen čas.

Sicer je običajen dan potekal približno takole:

Zjutraj sta stari oče in fotr zgodaj odšla od doma, hodila sta delati na žago. Mama in bratci, stara teta so se lotili dnevnih opravil, vrt, kuharija, pašnja ovac in konj. Za Mihelo se ni zmenil nihče, zato je lahko mirno opazovala druge. Kmalu se je na kolesu pripeljal Vanek, 17 letni sovaščan. Z materjo sta izginila za hišo ali v opuščen mlin, ven je bilo slišati vzdihe in kričanje, a ker se je to dogajalo dnevno nikomur ni bilo mar. Vsega se navadiš.

Nek hladen aprilski dan ni bil tako navaden. Ded in oče sta resda odšla od hiše že zarana, a ko je pripeljal Kolesar, je stari ata planil nanj izza grmovja in ga začel mikastiti da je kaj. Kolesar je bil močnejši, vsi so že vpili naj nehata, ko je odjeknil strel. Pretepača sta obstala kot od strele zadeta. Vsi so se ozrli v malega, mongoloidnega Filipa. Streli so ga zadeli v trebuh. V trenutku je bil ves krvav, kri je počasi že tekla po tleh.

Kmalu so pridrveli miličniki, preiskovalna sodnica, tožilka… Odpeljali so vse tri, z ostalimi člani družine opravili razgovore. Presenečeni so bili, ko so opazili, da ni bilo nikomur kaj dosti mar za grozljiv dogodek. Pozno zvečer so odšli.

Za Mihelo je bil potek dogodkov odličen. Oddahnilo se ji je! Vsi, ki so jo motili, so bili odstranjeni. Mislila je, da bo imela poslej mamico in kmetijo zase.

Žal račun brez krčmarja. Čez kakšen mesec se je Kolesar ponovno vrnil. Zvečer ni odšel domov, kar ostal je. Imel je 18 let, mamica 36. Bil je delaven in premlad, da bi pil, razumeli so se, na kmetijo se je vrnil mir.

Koruznika sta medsebojno neverjetno klapala, rojevali so se novi otroci, starci umirali, Mihela je našla novo srečo v šoli.

Vedno brez zvezkov. Če jih je odnesla domov, se naslednji dan ni vrnila z njimi. Pri izpraševanju je bila pogosto zelo duhovita. Marsikaj, kar je povedala, si je učiteljica zapisala.

Žal je napredek v umu spremljal tudi bliskovit telesni razvoj, ki ga je opazil Kolesar. Na njegov predlog, da spi v izbi, da se ji kaj ne zgodi-torej skupaj z njima, je mati odgovorila tako, da jo je dala v uk v 50 km oddaljeno gostilno in trgovino.

Gospodarja sta bila prijazna človeka, hrane je bilo vedno dovolj, tudi sobica je bila čista in topla, a dela veliko. Žal v izobrazbo nista verjela in v šolo se je šlo kadar ni bilo pametnejšega dela.

Zelo jo je mikalo delo v šanku in trgovini, a ji nista dovolila. Njeno nezadovoljstvo je raslo, čutila se je dovolj močna za samostojne korake po samostojni poti.

Počasi je pričela hrčkat: danes je sunila eno stvar, jutri drugo. Nabrala si je že lep kupček, ko so jo obiskali miličniki. Zgodilo se ji ni nič hudega, razen, da je morala poročiti z miličnikom, ki je bil edini samski, a na žalost mnogo prestar zanjo.

Na videz je imela vse, le nobene svobode. Čiščenje postaje milice je bilo naporno in dolgočasno, ona pa je hrepenela po šanku in debati. Rodila je že tri otroke, ko je končno dosegla, da ji je mož dovolil delati v Mercatorjevem bifeju…

Potem je šlo vse samo še navzdol.

Kot gost se je kmalu pojavil Kolesar. Poročal je o vrnitvi očeta iz aresta. Potožil je tudi, da je bil ovele neveste brez zob že hudo naveličan, pa tudi dela na kmetiji za prazen nič.

Naenkrat ji ni bil več tako zoprn, sledili so zmenki in potem pobeg na Gorenjsko. Miličnik Milan je žaloval, dokler ni zletel s poledenele ceste v grapo. Nihče ni ugotovil, kaj se je v resnici zgodilo. Mihela je dedovala hišo in življenjske prihranke, otroke so prevzeli na SCD, miličnikova mati je morala v dom. S Kolesarjem nista komplicirala, kar takoj sta vse prodala.

Žal pa ljubezen ni trajala dolgo. Mihela ni bila tako vroča in pohotna kakor njena mati. Je pač dala, kar je morala dati vsako jutro in vsak večer. Kakšnega veselja ob tem ''dajanju'' pa ni pokazala. Kolesar se je naveličal, sedel v katrco R4 in odšel drugam. Ostala je sama z dvema novima otrokoma.

Dobila je službo v pravi gostilni, uživala v kelnarjenju, ljudje so jo oboževali, saj je bila lepa in bistra ,takšnih je malo.

Popolni sreči so stopili na prste uradniki s sodišča in CSD. Zahtevali so upoštevanje dednega sklepa po miličnikovi smrti. Namreč: Mihela ni bila dedič vsega, nekaj so dobili tudi otroci. Oblast je zahtevala plačevanje preživnine za otroke, ki jih je zapustila.

»Mene ne bo nihče zajebaval! Je rekla, pustila službo in se honorarno zaposlila v neki diskoteki. Bilo je super in tudi mnogo več zabave. Denarja ni imela, saj je od prodaje premoženja ves izkupiček pobasal Kolesar.

Mojstrice preživetja so ji pojasnile in podučile, da je sedaj kot mati samohranilka upravičena do številnih darov in pomoči s strani države. Socialna podpora, nadomestna preživnina za Kolesarjeve otroke, botrstvo…paše kaj. Ker je bila pametna, je s pomočjo socialnih transferjev pridobila še eno zelo debelo kuverto poleg dobro plačanega nočnega dela in nočnega dodatka.

Jupi za radodarno državo!

Mihela je kmalu ugotovila, da jo obožuje električar pri 60, ki se je tudi sicer rad smukal okrog mlajših punc. Kupoval ji je darilca in začela sta potovati naokrog. Kmalu sta pristala v fazi nakupa stanovanja za Mihelo, kajti dala mu je na znanje, da se ona vezala se ne bi nikoli več.

Kaj pa njeni številni otroci, ki jih, dokler se ni začela grebsti za socialne transferje, ni nikoli preštela, da bi točno vedela, koliko jih ima?

Otroci so bili že po tradiciji samorastniki, neuspešni v šoli, izgubljeni pri druženju s sovrstniki.

Mihela pa že študira, kako bi tudi najmlajše spravila v rejo, preveč je okupirana z kariero ljubice in natakarice…