IGORJEVE ŽENSKE

 

o fotki

Tri ženske

Igor danes živi v nekem gorenjskem mestecu. Kljub trdnemu sklepu, da se v rojstni kraj nikoli več ne vrne, so ga k tej odločitvi prisilili težki časi. Hiše, ki so mu jo zapustile njegove ženske, ni mogel prodati, stanovanje, ki pa ga je imel v mestu, je z lahkoto dobilo podnajemnika.

Hiša je, žal, polna spominov. Mnoge bi želel za zmeraj izbrisati iz spomine, tisti najzgodnejši, še zelo otroški, pa so mu ljubi in mu veliko pomenijo.

Toda, če pod vse, kar se je v njegovem življenju dogajalo, danes lahko mirno reče, da so mu njegove tri najljubše ženske uničile vse, kar je- poleg njih- imel rad.

Igor svojega očeta ni nikoli poznal. Kakšen teden prej, preden se je rodil, je imel delovno nesrečo in ker je zdravnik presodil, da se zaradi ''ene buške ni vredno sekirati'', je čez nekaj ur, ko je kri zalila glavo, umrl.

Dve sestri, ki sta bili že šoloobvezni, je za nekaj časa vzela k sebi babica, očetova mama.

»Mojo mamo je nesreča zlomila in mene je potem rodila pri dobrih sedmih mesecih, 'pripoveduje Igor.

O tistih tednih, ko se je življenje pri njih obrnilo na glavo, ve marsikaj le iz pripovedovanja. Sosedi še danes vedo povedati, kako je nekega dne prišla očetova sestra Marica, tovornjak je razložil nekaj pohištva, ki ga je pripeljala s seboj, na hitro so izpraznili garažo in še en kletni prostor, kjer se je nastanila in vzela komando v svoje roke.

''Moja mama je imela srečo, saj me je Marica spravila pokonci, skrbela je zame, me negovala, ne nazadnje sem bil nedonošenček in zelo slaboten otrok. Tudi mama je kar lepo število let živela na tabletah, zdi se mi, da se ni nikoli povsem opomogla. Potrebovala je nekoga, ki ji je komandiral in jo spodbujal, da je sploh kaj jedla in se ukvarjala z nami, otroki. Marico sem imel za mamo, k njej sem se zatekel, ko sem si razbil kolena, ko so me drugi otroci tepli, pomagala mi je tudi pri domačih nalogah. Če bi bilo po mamino, ne bi hodil v šolo, kajti nenehno je bila v skrbeh zame, pogosto me je prišla čakat ob koncu pouka, me prijela za roko in me peljala domov. Četudi so se zaradi tega sošolci iz mene norčevali, se meni ni zdelo nič takega,'' pogumno razlaga Igor in, zanimivo, mikrofon, ki sem ga postavila na mizo, ga ni prav nič motil.

Ko je bilo Igorju deset let, se jim je v skupnem gospodinjstvu pridružila tudi babica. Moški, s katerim je prijateljevala, je umrl, bilo ji je dolgčas in odločitev za selitev je padla sama od sebe.

Ženske so imele nekaj težav s tem, kako si razdeliti skromno hišo, da je vsaka od njih imela nekaj prostorov zase. Končno so se zedinile, da bodo nad garažo prizidale še dve sobi, kamor sta se preselili Igorjevi sestri, babica pa je poslej gospodovala v njunih prostorih, ki sta bili v pritličju. Bili sta tudi bolj priročni za starejšo žensko, ki se ni nič kaj rada vzpenjala po stopnicah.

''Ena od sester je že pri sedemnajstih zanosila, se poročila in odselila na svoje, druga je še nekaj časa obiskovala srednjo šolo, vendar se ji ni dosti ljubilo sedeti ob knjigah. Čudno se mi je zdelo, ker se nihče od mojih treh ''mam'', ki so kot sokoli bedele nad menoj, zaradi tega ni dosti sekiral. Babica je imela navado reči, da je že tako prav, saj si same postiljajo posteljo, na kateri bodo ležale. Sester v bistvu sploh nisem poznal, če sta že prišli domov, sta me odrivali od sebe, ker sem se jima zdel razvajen. Morda sem bil res, za vsako figo sem se drl kot sraka. Takoj, ko sem se oglasil, je pritekla ena od žensk, me dvignila v naročje, objemala, lupčkala in tolažila. Verjamem, da so bile sestre zato ljubosumne in so želele čim prej oditi ter najti nekoga, ki bo tudi njih imel rad. Bil sem že v tretjem, lahko tudi v četrtem razredu, ko me je teta vsakič, ko sem šel na stranišče, spraševala, a sem ''dobro kakal'', sem se ''kaj napenjal'' in podobne oslarije.  Nekoč sem dobil visoko vročino, imel sem angino ali nekaj podobnega. Obnašale so se, kot bi se jim malo zmešalo. Mama in teta sta me vzeli na sredo v posteljo, vsaka s svoje strani sta mi brisali potno čelo, me držali za roke in pazili, kako diham, kako mi hrope v prsih. Še potem, ko sme ozdravel, sem moral sredi poletja na glavi nositi kapo, da se ja ne bi prehladil,'' odkriva tančice svojega življenja.

Pripoveduje tudi o tem, kako so mu ženske pripravljale obroke, že na krožniku narezale meso na manjše koščke, da se ni preveč trudil z nožičem in vilicami. Pisale so mu domače naloge, celo sprle so se med seboj, ker so vse tri skupaj imele zelo pomanjkljivo znanje. Prežale so na njegove prijatelje, na to, s kom je sedel v šolski klopi. Učitelji so se jih bali, ker so jim težile, če je dobil slabo oceno. In še danes, po toliko letih, kroži med njimi anekdota, ki govori o tem, da se je treba skriti, ker prihaja ''Sveta trojica''.

''Pogosto sem se na smrt dolgočasil, kajti vsakega prijatelja so odgnale od hiše in če sem vprašal, kje sta sestri, so se pričele jeziti name, češ, če mi ni dobro, če nimam vsega, kar si poželim, ker nenehno razmišljam o 'tistih ničvrednicah'. Mogoče mi je bilo takrat le do velikega plišastega zajčka, ki ga je imela mlajša? Ne bi vedel…''

II.

 

Teto in babico je pogosto slišal, ko sta komentirali, kako morata skrbeti za dva ''otroka''. Šele potem, ko je bil malo večji, mu je postalo jasno, da se do njegove mame obnašata podobno kot do njega. Spraševali sta jo, če je jedla, če je preoblekla posteljo, če se je že stuširala. Marsikaj od tega, kar mu je bilo takrat samo po sebi umevno, se mu danes zdi smešno in gnusno.

»Nenehno so me nadzorovale. Če jim kakšen od prijateljev ni bil všeč, so ga nagnale. Nisem smel na igrišče, ker so bili tam ''sumljivi'' otroci, zaradi nenehne kontrole sem postajal vedno bolj apatičen. Spominjam se, da sem enkrat v puberteti enostavno nehal spati, cele noči sem strmel v strop, spanca pa ni bilo od nikoder. Teta me je odpeljala k zdravnici, saj sem shujšal, imel pod očmi črne kolobarje. Ta mi je predpisala neko tekočino, ki je bila ''uspavalna'', a ni dosti pomagala. Obljubile so mi, da mi izpolnijo vsako željo, zato sem si zaželel, da vidim sestro in njenega dojenčka. Dovolile so ji, da je prišla na obisk, ostala pri nas še nekaj časa in to so bili zelo lepi dnevi, saj mi ženske niso nenehno visele za vratom in bedele nad vsakim mojim korakom,'' razpleta zgodbo Igor.

V puberteti je bil, vsaj tako pravi, zelo potlačen fant. Grozno ga je razganjalo, vendar je doma nenehno igral pridnega fantka, drugače ga je teta nemudoma kaznovala. Vse, kar je bilo povezano s spolnostjo, je bilo grdo in nenehno je omenjala njegovo sestro, češ, če ne boš ubogal, boš moral rediti kakšnega froca, namesto da bi študiral.

''Potem sem se nesmrtno zaljubil, nobene grožnje, ki sem jih bil deležen, niso učinkovale. Mama je jokala, teta grozila, babica je z neprimernimi besedami napadala mojo bodočo ženo, toda bila sva vztrajna in se kljub njihovim nasprotovanjem poročila. Bila sva mlada, zaljubljena in nepremišljena, saj niti nisva imela kje živeti. Njeni so se stiskali v manjšem stanovanju v bloku. V sobici, ki je pred najino vselitvijo, služila ropotalnici, sva uredila luštno zatočišče, vendar ni šlo. Preveč nas je bilo na kupu, pa še dva psa sta nam delala družbo, tako da sva se odselila. Ida je bila že noseča, moral sem pustiti študij, zaposlil sem se, manjše stanovanje, ki sva ga najela, je presegalo najine plačilne zmogljivosti. Na koncu sva bila, polna obupa, tudi lačna, če že ne sestradana, prisiljena, da pokličeva mamo in jo prosiva, če nama odpusti. A ni šlo gladko kot sva si srčno želela. Jaz bi se lahko preselil domov, Ida se ni smela. Začasno se je ona vnovič preselila nazaj k svojim, jaz pa sem šel z dežja pod kap.

Ne morem vam povedati, kaj vse se je ob vrnitvi zgrnilo name! Sistematično so me maltretirale s tem, kako sem jih izdal, ponižal, kako sem se jim izneveril. Pile so mi kri od jutra do večera. Bil sem že povsem zmešan od njihovih obtoževanj, zmerjanj, kletvic. Nazadnje sem se zlomil in pristal na to, da se ločim. To se je zgodilo predvsem zato, ker mi je teta nenehno dokazovala, da je nemogoče, da bi bil otrok moj, ker da sem bil v času, ko je Ida zanosila, bolan in ne bi mogel otroka spočeti. Ta stavek sem slišal stokrat na dan, nazadnje sem mu pričel že verjeti,'' med solzami obuja mučne spomine.

Njegove ženske so končno slavile zmago. Stale so okoli njega, ko je Idi napisal pismo, da se želi ločiti, da se zaveda, da je ravnal nepremišljeno, ko je zaupal njenim intrigam. Nikoli ne bo pozabil stavka, ki ga je moral dodati na koncu pisma:''S pretvezo si me zvabila v posteljo…''. Še danes ne ve, kaj mu je bilo, da je bil tako poslušen in je ubogal, ne da bi dosti razmišljal.

Čez kakšen dan ali dva, Ido pripeljejo njeni domači. Bila je že tik pred porodom, objokana, pogled nanjo je bil žalosten in Igorja je zabolelo srce, ko jo je zagledal na dvorišču. Med njenim očetom in teto se je vnel hud besedni boj, drug drugega sta se lotila tudi s pestmi, da je morala posredovati policija.

»Stal sem ob strani, bil sem nemočen, brez besed, čeprav bi najraje stekel k Idi, jo zagrabil in se umaknil nekam daleč stran. Toda bil sem brez vsega, še če sem kam šel, me je vozila teta, ker se je verjetno bala, da bom na skrivaj odšel še po kakšnih skritih poteh. Policija je dosegla, da so se Ida in starši umaknili. Mama, babica in teta pa so potem noč in dan ponavljale, kaj jim je rekel Idin oče. Pri tem so, seveda, pozabile na svoje lastne zmerljivke. Ide nisem videl kar nekaj časa. Vmes je rodila, to sem slišal od drugih, vsak dan sproti sem se odločal, da bi šel pogledat otroka, a se nisem upal. Želja po Idi in otroku se je nenehno mešala z informacijami, s katerimi so me zasipavali doma, tako da sem počasi že sam prišel verjeti, da sem postal žrtev pokvarjene in pohlepne ženske….''

 

 

III.

 

Čas je tekel, med jutranjim ''kaj boš za zajtrk'' in večernim '' sedaj pa že lahko greš spat'', se je dogajalo marsikaj. Nekaj časa je hodil v službo, potem pa se je nekako naveličal, se odločil, da se bo vpisal na večerno šolo, pa mu spet ni dišalo, ker bi se moral voziti vsaj trikrat tedensko več deset kilometrov. Ni imel kakšne prave družbe, vrstniki in tisti, ki so vedeli za Ido, so se ga izogibali.

V obraz so se mu smejali in mu govorili, da ga imajo njegove babnice za kužka, ki miga z repom, če le povzdignejo glas. Pogosto, zlasti, ko je šel na pivo, so ga zbadali, če ga tudi spolno izkoriščajo. Norčevali so se iz vseh priložnosti, ko so ga prihajale iskat za šank, kajti, sem in tja, se je zgodilo, da so ga nalašč opili in potem je taval kot kura brez glave po cesti. Neštetokrat si je prisegel, da bo kar šel, ni važno kam, potem pa se je spomnil, da nima denarja, tudi kuhati ni znal, kaj šele, da bi znal kako drugače samostojno živeti. Oblačila, ki mu jih je, v glavnem, kupovala le teta, so bila smešna, podobnih ne bi nataknil nase nihče pri slabih tridesetih letih.

''Na banki so me opozorili, da mi je potekla osebna izkaznica, moral sem sesti na avtobus in se odpeljati v Kranj. Teta je bila slučajno po nekih opravkih, da nisem mogel vzeti avta. Gledal sem skozi okno in se kot po navadi dolgočasil, vse mi je bilo odveč, tudi vožnja. Ko smo se peljali skozi kraj, kjer sva nekoč živela z Ido, me je stisnilo pri srcu in v grlu se mi je naredil cmok. Ne da bi karkoli premišljeval, povsem spontano sem izstopil in se nameril proti ulici, kjer so živeli njeni starši. Še danes ne vem, je tako hotel bog ali vrag, od daleč sem jo zagledal, pred seboj je porivala voziček, v katerem je sedel deček, nekaj se je drl, ona pa mu je prigovarjala, naj bo tiho.

'Kako si kaj?', ji rečem, ko pridem bliže. Bil sem vesel, da jo vidim, ona pa me je pogledala in pljunila predme. A se nisem dal odgnati. Otrok, ki me je začudeno gledal, mi je bil zelo podoben. Kot krajcar krajcarju. Imel je celo enako skodrane lase, kot so bili moji.

Ida me je odrinila in zasikala, naj izginem, da me sovraži in me noče nikoli več videti. Vseeno sem šel za njo, usedel sem se na klop pred hišo, čez čas, ko je preoblekla otroka, je prišla z njim na prag ter mi rekla, da si naj odmislim, da ga bom še kdaj videl. Iz nje je kar vrelo, ko je govorila, da ga bo naučila sovraštva do mene, to me je razjezilo, zdelo se mi je, da nisem nič kriv. Da mi zato dela krivico. Ko ji to povem, se prime za glavo, zavzdihne in med jokom doda, da sem pošast. Krivdo zato pa, po njenem, nosi moja teta,''pripoveduje Igor in se trudi, da ne izpusti nobene podrobnosti.

Razšla sta se, ne da bi malčka vzel v naročje. Vso pot do avtobusne postaje je tekel, v glavi pa mu je kljuvalo, da je nekaj narobe, da teta ni imela prav, ko je trdila, da se je Ida spentljala še z drugimi moškimi in da zato otrok ni njegov.

Po tem srečanju je malo manj pil in hodil po gostilnah, čeprav je odšel od doma prav z izgovorom, da ''gre na pivo'' in bo ''takoj nazaj''.

Že dopoldne je sedel na avtobus in že čez dobre pol ure je bil pri Idi. Dosegel je vsaj to, da sta se začela pogovarjati, dovolila mu je celo, da je vzel v naročje sina.

''Sprva se v meni ni nič premaknilo. Sin se mi je zdel enak kot vsi ostali otroci. Počasi pa sem se nanj navezal, igrala sva se in bilo nama je lepo. Tudi z Ido sva začela razmišljati o tem, da bi še enkrat poskusila. Spet je vmes posegla usoda, sredi dopoldneva, ko sva se najmanj nadejala, se na vratih prikaže njen oče, ki bi po vseh pravilih moral biti v službi. A so mu sosedje namignili o nenavadnem obiskovalcu, vzel je nekaj ur dopusta in se prišel prepričat, če je res, kar so mu prinesli na ušesa. Najino srečanje ni bilo prijetno. V obraz mi je zmetal marsikaj, v glavnem so bile to kletvice in podobno, zaradi česar sem postal malo jezen.  Ravno tako slab, kot je govoril, pa le nisem bil. Ido je nagnal z otrokom ven, meni pa je ukazal, naj se mu nikoli več ne prikažem pred očmi. A sem se moral. Ker me je sam poklical. Posledice zbliževanja med menoj in Ido so bile že kmalu vidne, zanosila je in tokrat sem se odločil, da ji bom stal ob strani, se zaposlil in ne bom poslušal ne tete, ne babice, ne mame. Ida je bila presrečna, kajti tudi ona si je želela oditi od doma, kjer so nanjo obilo kričali. Ni jim bilo všeč, da sva se vnovič zbližala. Po dveh ali treh pivih sem se tudi jaz odločil, da teto in ostale postavim pred zid in jim povem, da pa gre tokrat zares. Ni bilo tako enostavno kot sem si predstavljal. Vse tri so vnovič kričale name, mi govorile, da je Ida kurba, da se ji kolca po naši hiši, da me želi izkoriščati in podobno…''

IV.

 

 

Igor in Ida sta se odločila, da spet zaživita skupaj. Odločitev je postala dokončna v trenutku, ko sta izvedela, da bosta dobila še enega otroka.

»A reči je bilo laže kot narediti. V službi, ki je bila, če sem iskren, le priložnostna, sem takrat imel veliko težav. Zaradi številnih bolniških so me grdo gledali. Ko sem jim omenil, da se selim v drug kraj, me je šef takoj prijel za besedo, češ, da mi kakšnih dodatnih potnih stroškov ne bodo plačevali. V zameno, da ne bom protestiral, mi je preko svojega poslovnega partnerja ponudil drugo službo, ki sem jo z veseljem sprejel. Delo v skladišču se mi je zdelo tudi veliko manj naporno. Ida je imela povišan krvni tlak, zaradi rizične nosečnosti je bila na podaljšani porodniški, kar je bilo dobro, saj nisva imela nobenega varstva, denarja pa še manj. Tisto luknjo, ki sva jo dobila, je bila na severni strani bloka, brez sonca, nenehno sva morala imeti prižgane luči. Ida je bila po cele dneve doma sama z otrokom, ko sem prišel iz službe, umazan in lačen, mi je v roke porinila sina, sama pa se je šla uleči.

Kar mi, seveda, ni bilo prav, saj sem upal, da mi bo postregla vsaj s kosilom. Počasi so se najini prepiri pričeli razraščati v glasno kričanje, nekajkrat so naju prijavili tudi sosedje, češ, da motiva njihov mir. Res je, ne ona, ne jaz nisva znala živeti skupaj, se prilagajati in čemu tudi odpovedati. Mene so moje ženske tako razvadile, da sem bil globoko v sebi prepričan, da mi mora v vsem streči tudi Ida. Njej pa, predvsem zaradi zdravstvenih težav, to ni padlo na pamet. Znašla sva se v začaranem krogu, iz katerega se nisva znašal rešiti,'' razpleta zgodbo Igor.

Nekoč, malo preveč ga je popil, sede na avtobus in se odpelje domov. Ženske so ga sprva gledale grdo in izpod čela, potem pa ga babica le vpraša, če je kaj lačen. Seveda je bil, o kakšnem domačem kosilu se mu je v zadnjih mesecih lahko le sanjalo! Pošteno se je najedel in teta, prefrigana, kot je bila, je iz njega počasi izvlekla vse o tegobah in težavah, s katerimi se je spopadal. Potem so ga vse tri objemale in crkljale, tolažile in preklinjale Ido, tako da je nazadnje ponovno verjel, da je ena velika žrtev Idinih intrig. Še zmeraj malo ''pod gaso'', se je ulegel na kavč v dnevni sobi, ženske so ga vse do jutra pustile, da se je sladko naspal.

»Niti za v službo me niso prebudile in ko sem malo pred deseto odprl oči, sem imel grozno slabo vest. Takoj sem poklical šefa, se mu opravičil, grdo me je nadrl, kar mi je vzelo vso voljo. Ida ni imela doma telefona, ni mi kazalo drugega kot da se podvizam, bila je sposobna, da mi na glavo prikliče celo policijo. Teta mi je na vso moč branila, mama je jokala, babica pa mi je grozila, da mi tokrat, če grem od njih, ni vrnitve. V sebi sem le imel toliko vesti, da nisem mogel pustiti Ide same z otrokom. Kar tja v en dan sem zinil, da bi bilo vse lepo in prav, če bi nam dovolile, da se vrnemo in živimo skupaj. Nikoli več, so kričale, s kurbami pa me nočemo imeti opravka. Me smo poštene ženske, so bile glasne, da sem jih moral poslušati še na cesti.''

Ida se je res bala zanj, vendar je kar slutila, kam je pobegnil. Medtem ko ga ni bilo, je šla na center za socialno delo in tamkajšnjim delavkam vse povedala. Lepo jih je tudi prosila, da ga vzamejo v roke in se z njim pogovorijo. Dveh otrok brez očetove pomoči pač ona ne bo mogla vzgajati in preživljati.

 

V.

 

Drugi otrok se jima je rodil v popolni zmešnjavi. Komaj kaj sta imela denarja, bila sta nenehno na bojni nogi, za povrh pa je umrla še Igorjeva mama. Sestra Marica jo je zjutraj, zraven sebe, našla mrtvo. Bilo je naravnost grozljivo, saj je nek anonimnež za povrh celo poklical policijo, češ, naj preverijo kako in kaj, ker se v ''tisti hiši dogajajo čudne reči''. Na srečo je obdukcija potem dokazala, da je bila smrt povsem naravna: Igorjevi mami je odpovedalo srce.

''Teta in babica sta že na pogrebu pričeli pritiskati name, da se moram vrniti domov, da onidve ne bosta zmogli vsega dela sami. Bili sta jokajoči in zelo glasni, tako da jima sploh nisem mogel reči, da od mame itak ni bilo nobene koristi, saj je bila nenehno bolna in miselno odsotna. Povedal sem jima, da ne morem, da imam sedaj že dva otroka, da je tudi Ida bolj slabega zdravja, da imam službo na tri izmene, da imam vsega poln kufr, a ni kaj prida pomagalo. Zlepa ali zgrda sta me hoteli spraviti k sebi, ob tem pa jima ni bilo mar, če bo kdo trpel,''pripoveduje Igor.

Leta so potem tekla med njegovimi občasnimi pijančevanji, Idinimi živčnimi zlomi, psihičnimi pritiski babice in tete, otroka pa sta, bolj kot ne, bila prepuščena sama sebi. Včasih lačna, drugič spet sita sladkarij, s katerimi sta se želela tako Ida kot Igor odkupiti za svoje stranpoti. Pogosto so ju klicali v šolo, pa nista šla, bila sta stalna gostja na Centru za socialno delo, tudi na policiji so ju poznali, potem pa sta se pobotala, Igor je dobil kakšno drugo, bolj spodobno službo, in spet je življenje teklo naprej, kot da se jim nikoli ne bi zgodilo kaj hudega.

''Malo lažje nam je bilo, ko se je Idinemu očetu, takrat mu je bilo malo čez 60 let, odpililo, preko malih oglasov si je našel neko žensko in se, na vrat na nos, odselil k njej. Vsa vas se je smejala in na ta račun zbijala šale, Idina mama je v sebi potlačila prezir, ki ga je čutila do mene, in naju prosila, če se preseliva k njej.

V bistvu so se za nas vse začela najlepša leta. Idina mama je sicer nenehno jokala, toda pazila je na otroka, tako da sva bila kdaj tudi za kakšno uro prosta. Učila se je z njima, po svojih močeh jima je pomagala pri nalogah, tudi vzgajala ju je, za kar je imela Ida dve levi roki, jaz pa tudi. Ker nisem bil več tako psihično napet, sem tudi manj pil in kolovratil po gostilnah. Moja babica je postajala vedno bolj senilna in betežna, teta ni zmogla vsega dela sama, zato sem ji kdaj priskočil na pomoč. Tudi slišati ni hotela, da bi dala njivo komu v najem, saj ni bila velika, bila pa je obveznost. Kakor sem vedel in znal, sem jima tudi pospravil po hiši, žal pa nisem mogel izbrskati vseh skrivališč, kjer je babica skrivala hrano. Hiša je zaradi gnilobe začela zaudarjati, bilo je res grozno gledati, kako sta obe propadali. Kljub vsej nemoči pa je teti hudobija še zmeraj delovala, o Idi se je izmišljevala vedno nove in nove stvari.

 Veste, res si nisem mogel misliti, da lahko nekdo koga tako sovraži, kot je ona njo. Počasi me je začela pitati z idejo, da je Ida kriva za smrt moje mame. Češ da se je ta toliko sekirala, ker sem se oženil z najbolj pokvarjeno avšo daleč naokoli. Ob odhodu domov mi je potem stisnila v roke še kakšen tolar, da me je še bolj podkupila. Poln jeze sem se nato ustavil v kakšni gostilni, se napil in doma razgrajal in sitnaril.''

Nekega lepega dne pa ob takšnem ''merjenju moči'' prekipi Idi. Odide do Igorjeve tete in ji napove nekaj krepkih. Sosedje, ki so poslušali njun prepir, so viseli na ograji in na oknih, uživali in se hahljali, kajti slišati je bilo marsikaj zanimivega. Ženski sta bili zelo glasni in tudi pri besedah nista skoparili.

Seveda se je teta potem naredila žrtev in po vasi razlagala, kako jo je prišla Ida fentat. Nihče ji ni verjel, saj so vsi vedeli, iz kakšnega testa je in koliko gorja je naredila s svojim vmešavanjem v stvari, ki je niso smele prav nič brigati.

Česar pa ni dosegla pri vaščanih, ji je uspelo pri Igorju. Kljub vsemu mu je bila teta druga, če že ne prva mama in ko je slišal, kaj vse ji je Ida zmetala v obraz, je ves besen sedel nazaj na kolo in se odpeljal domov, kjer je Ido- prvič v življenju- udaril.

''Že tisti trenutek, ko je plosknilo po njenem obrazu, sem vedel, da ne ravnam prav. Toda v meni je bilo nakopičenega toliko besa, da sem samo tolkel in tolkel. Če ne bi prišel starejši sin iz šole, ne vem, kako bi se vse skupaj končalo…''

 

VI.

 

V letih, ko zapisujem različne ''usode'', ko se družim z ljudmi, poslušam njihove bolj ali manj tragične zgodbe, ugotavljam, da se ljudje z lahkoto lotimo reševanja velikih problemov, zelo nerodni pa smo, če že ne nemogoče štorasti tedaj, ko bi morali ''upogniti'' drobno in neznatno ''življenjsko'' vejico. Če nam pogori hiša, se takoj zbere cela vas in zaviha rokave, a če je potrebno spraviti v red pijanca, ki terorizira družino,se otresti  nepotrebnega otresanja z jezikom ali žlehtnobnosti vseh sort, pa smo povsem nemočni in zgodi se, da trpimo celo do zadnjega dne življenja, ne da bi karkoli postorili.

''Zelo prav imaš,'' se je strinjal Igor, ''če bi se svojim ženskam uprl že pred davnimi leti, pa bi zadoščalo že, če bi malo povzdignil glas in jim ne bi dovolil, da bi se vtikale v moje zasebno življenje, s svojimi nerazumnimi dejanji ne bi uničil  družinskega življenja, zlasti pa ne bi prizadel otrok. Nenehno sem bil razpet med ljubeznijo do njih in dolžnostjo do primarne družine. Ne vem sicer, kako je, zlasti teti, uspelo, da me je prepričala, da ni nič drugega na svetu tako pomembno kot one. Bil sem popolnoma odvisen od nje, mame in babice. Če bi gorelo, bi prej kot lastnim otrokom, pomagal na varno njim. Tega, kar se je dogajalo, me je grozno sram, včasih cele noči ne spim, ko se v moji glavi vrtijo slike jokajočih otrok, njunih iztegnjenih ročic, katerih pa nisem videl. Prav tako sem bil ''ena navadna nula'' na poklicnem področju. Ko sem bil mlad, je bilo najlaže prisluhniti teti, ki me je vabila domov, češ, kaj ti bo šolanje, fizično delo je nekaj vredno. Zamenjal sem na desetine služb, nikjer nisem bil zadovoljen, povsod so mi rekli, da sem malo ''preveč brihten'' za enostavna dela. Morda so imeli celo prav, kaj pa vem. Nisem imel doma, nobenega pravega zatočišča, nobenega brloga, ki ga ima še vsaka žival. Ves čas sem bil na begu. Vleklo me je domov, a verbalno tetino nasilje, ki se je po materini smrti še bolj okrepilo, me je vedno znova pognalo v svet. Begal sem od ene ženske do druge, včasih, ko sem bil povsem na tleh, sem potrkal pri Idi. Potem si je našla drugega partnerja, če že, sva se kje srečala na skrivaj, da je poslušala moje jamranje.  Danes me vsaj sovraži ne več…Otroka sta me prenašala podobno kot trpimo, ko imamo drisko. Ni prijetno, a vemo, da bo minilo,'' razmišlja Igor.

A po toči zvoniti je prepozno, pravi. Počuti se starega, izrabljenega, na nek način tudi posiljenega. Ob sebi bi želel imeti žensko, ki bi ga stisnila v objem in mu nudila varnost, ko bi se vračal domov. Zaveda se, da je po letih še mlad, po izkušnjah in preizkušnjah pa star kot zemlja.

''Moje ženske so že vse umrle, ostala mi je hiša, ki mi ničesar ne pomeni. Vsak stik z njo mi povzroča bolečino, vsakič znova, ko odklepam vrata, se spomnim na preteklost, na lastno upogljivost, na neumnosti, ki sem jih počel. Upam, da bo kupec, ki se je zanimal za nakup, držal  besedo in me rešil mlinskega kamna, ki mi visi za vratom. Ljudje so govorili, nekaj je včasih namigovala tudi babica, da je teta spolno izrabljala tudi mojo mamo. Mogoče jo je res, ne vem. Skupaj sta bili v sobi, lahko se je dogajalo marsikaj. Mogoče je tudi zaradi nje mama umrla veliko prej kot bi to bilo- glede na njena leta- treba? Tudi te govorice so eden od razlogov, ki me silijo, da se dediščine čim prej znebim. Denar bom dal otrokoma, naj si ustvarita lepšo prihodnost. ''

Igorjevo premoženje se skriva v nahrbtniku, ki ga nenehno nosi s seboj. V njem ima nekaj majic, spodnjic, vetrovko za v dež, kapo. Ko se ga kakšna od žensk, pri kateri se za nekaj časa nastani, naveliča, pobere nahrbtnik in odide. Včasih, čez poletje, ko je sit sebe, dela, bodočnosti, se zavleče k prijatelju, ki klošari. Pa se hitro spreta, potem si najde kakšno priložnostno delo, da pride do nekaj fičnikov.

Ob koncu najinega dolgega pogovora, ki je trajal skoraj ves dan (vmes sva prepešačila tudi njegovo podedovano kraljestvo), sem ga vprašala, če pa je kaj, na kar je vseeno ponosen.

Nekaj časa je razmišljal, potem pa zelo odkrito povedal: 'Najbolj na to, da se- kljub vsemu- nisem popolnoma zapil, pa na to, da sem vnovič našel stik z otrokoma. O tem, kaj sem občutil, ko sem ju poslušal, ne bom govoril. Preveč bi bolelo. Veste, ni hujšega kot če ti nekdo pridrži ogledalo in v njem vidiš, namesto sebe, pošast. Če sem že zafural mladost in srednja leta, upam, da bom kaj od zamujenega nadoknadil v starosti. Če ne drugega, bom poskušal biti dober ded, pa tudi oče. Ne vem še, kako bo, zase ne dam roke v ogenj, imam pa dober namen.''