malo bolj na okroglo

-

 




….« Gospodarica je ukazala dekli, da naj pomije posodo

Ker pa je bila dekla neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše.
Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec.
»Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal.
Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi.
»Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!«
Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet.
Ko je dekla prišla zvečer v kamro, ji je hlapec rekel, naj se nagne čez posteljno stranico in dvigne kiklo.
Vsakič, ko je to storila, je hlapec potegnil na plano krožnik in ga ji predal.
Zjutraj je dekla vsa vesela prišla v kuhinjo predala krožnike gospodarici. Ta jo je začudeno gledala, nazadnje pa jo je le vprašala: «Ja, otrok božji, kje si jih pa dobil?«
Dekla ji je prostodušno in z nasmehom razložila.
Gospodarica se razjezila, dvignila roko in ji eno primazala okoli ušes. Presneta lažnivka!« je kričala nanjo.
Dekla je med jokom dvignila krilo: «Nič ne lažem. Kar sami poglejte, porcelan je tukaj ''ven letel''. Hlapec je s klinom samo malo pomagal, da se med potjo še ta ni razbil.«
fotka: Pieter Brueghel

Komentarji

  1. Anonimni25. avgust 2021 ob 11:14

    Moja pripoved je vezana na zadnjo,ki je nisi napisala na blgu a vseeno,tako si zagotavljam anonimnost,če se kdo v njej prepozna.ne pribijam nobenega na kriz,vsakdo ima osnovo v genskem zapisu,ki si ga ni sam sestavljal in pri tem pripomore tudi okolje v katerem odrašča in sreča ali spoznamo partnerja,ki nas osreči in nudi varnost.

    Anča je prišla v Slovenijo in majhne vasice takoj čez severno mejo.Njeni starši so se naselili v Avstriji po drugi vojni.Delavci pač.mama je bila živahne sorte,varala je očeta, do invalidnosti jo je prebutal in šel v arest.Anđo,kakor so jo sosedi nemci žaljivo imenovali pa je kupil slovenec star 56 let,ko je bilo njej 17.Molče se je vdala in bila prvi dve leti pridna in zvesta žena.Potem je Herman zbolel in morala mu je streči,pa so ji hitro zrasle peruti.Drugega otroka je naredil kočijaž,tretjega poštar in pri hiši jih je bilo 5.Mož je umrl ne da bi razmišljal kaj in kako.Do 30 leta je potem životarila na kmetiji,otroke je zanemarjala dokler se ji niso usedli na glavo učitelji in socialni delavci.Omejitev ni prenesla.Zbežala je v Tržič in nato v Kranj in Radovljico,sedaj živi v naši vasi.Kateri možakar ji je kupil hišo nihče ne ve a ima že dva nova otroka.Sosedi smo čisto znervirani.Cele noči glasna glasba in veseliceČe ji kaj rečeš pa te napade. nekateri pač udobno živijo,ko drugi vstajamo in hodimo delat.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni26. avgust 2021 ob 06:04

    Dragi prijatelj in ga.Milena: žensk,ki so odraščale v nasilnih ali kako drugače kompliciranih družinah ne smemo obsojati.Včasih je bilo še tako,da so deklico za telesno in spolno zlorabo obsojali,češ da je ona kriva,ker se je nastavljala ali pa ni ubogala ter vzela kakšen bonbon od starcev.Če v zivljenju nimajo sreče,da bi spoznale dobrega moža nasedajo lumpom in potem gredo iz rok v roke.Moški radi izkoriščajo naivne in dobre ljudi.Zgornji opis je zelo žalosten,ženski je potrebna pomoč in ne obsojanje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več