SMO RES TAKŠNI?

****

Zaradi tvoje spodbude, Milena, nas je že kar nekaj, ki raziskujemo, kako živimo Slovenci.

Če dovoliš, naj še jaz nekaj napišem o nekem svojem življenjskem obdobju, ki ga ne obžalujem, le hudičevo me je prizadelo.

Otrok nimam, študij in nakup stanovanja sta se zavlekla do 40 leta. Meni starši niso nič pripisali, doma sem pod krutimi pogoji živela do 35 leta. Oče je udaril, če mu ni bilo kaj prav. To je storil tudi zadnji dan, ko sem se odselila. Plače so bile nizke, zato je ta odvisnost tako dolgo trajala. Fraze, vse se lahko, če se hoče, držijo le v primeru, če se s plačo lahko preživiš.

Za mlade so to krute razmere, zato postajajo vedno bolj brezobzirni. O metanju staršev iz stanovanj tudi sama precej vem od svojih znancev. Sodelavka je mamo pri 56 postavila na cesto, čisto hladno in brezobzirno. Sedaj živi kot podnajemnica v Kranjski gori, kjer je vsaj službo tam dobila.

O sebi sem vam že veliko povedala, danes sem se odločila, da par stvari zapišem še o prijateljici Radi.

Rado sem spoznala v soseski, ko je vlekla v eni roki majhno punčko, v drugi roki vse, kar je nakupila. Ponudila sem ji pomoč, nekaj časa sva nosili obe, potem sem rekla, da grem po avto.

Naložim, pripeljem v bližnji blok. Prijazno me povabi v stanovanjce, ki ga je imela v najemu. Presenečenja nad neurejenostjo in razmetanimi stvarmi nisem mogla skriti. To je hitro opazila in se pričela opravičevati, da je bolna, brez volje in zato težko pospravlja. Razumela sem in se hitro poslovila. Nisem ji dala nobenih svojih podatkov, a čez nekaj dni me je že poklicala na hišni telefon. Kako to?!

Bila je iznajdljiva punca. Lepo me je prosila ,če bi jo odpeljala na drug konec mesta po oblačilca za hčerkico, nekdo jih poklanja. Pa sva šli, moja prva napaka.

Ugotovila sem, da poznam darovalko. Malo me je čudno gledala, a pojasnila sem, da le vozim le naključno znanko, ki sem ji pred dnevi pomagala.

Ko sva se drugič srečali, me je ženska opozorila, da je o Radi slišala že vse sorte. Da ji je žal, ker ji je izročila oblekice. Menda jih zbira in potem prodaja. In to že 11 let. Bodi previdna z njo.

S težkim srcem sem ji obljubila. Medtem mi je Radina punčka zelo prirasla k srcu. Mala Mija je bila prelep otrok, takšna za v revijo. Kje pa je očka, sem se nehote vprašala?

Rada mi je nekoč povedala svojo zgodbo. Rekla je, da je druge vere, da jo je njen partner pripeljal v Slovenijo, ker starši veze niso odobravali. Potem je postal nasilen, jo pretepal, posiljeval, za otroka se sploh ni zmenil. Morala je v Varno hišo, mesto pa ji je zagotovilo to majhno garsonjerco, v kateri lahko biva do do razpisa za neprofitna stanovanja. Živi od socialne podpore, nadomestne preživnine in otroških dokladov, no pa subvencija za stanarino ...

Nisem se poglabljala v skupni znesek, če bi vedela, da je višji od moje plače, kar nekaj višji, kdo ve, kako bi reagirala...

Sčasoma sva postali prijateljici, saj sem rekla, da tudi zaradi njene hčerke. Rada mi je delovala malo hecno, saj je bila prava mojstric pretvarjanja, jokanja in stokanja. Včasih smo temu rekli ''jamerkosten''.

Ves čas sem poslušala, kako je okoli prinašajo, kronično so se ji dogajale nesreče in goljufije, vsi ljudje so bili po njenem - slabi. Velikokrat sem jokala skupaj z njo. Seveda sem ju potem pričela voziti na izlete, v terme, celo na morje sta šli z menoj. Plačala je včasih kakšno kavo, mi za rojstni dan dala otroško risbico, skromno a od srca, jaz pa sem kupovala oblekce, čeveljce in verižice…

Po naravi sem zelo šparovna, trikrat denar obrnem, preden plačam ali kupim. Le pri Radi se mi je zalomilo: zaradi njene punčke sem bila slepa in gluha. Nisem želela niti misliti na to, kako mi kopni skromen kupček privarčevanega denarja.

Potem sem spoznala Tomaža. Ni bil izobražen, včasih celo malo primitiven, da tako rečem. Kmalu smo se vozili naokrog v štiri. Bili smo kot popolna družinica: midva in dva otroka- Rada in njena hčerka.

Bili smo na dopustu, seveda spet skupaj. Zjutraj sem bila vajena, da po 6 uri vstanem, pa je bil petek ali svetek. Vzela sem punčko in šli sva v nabavo v nekaj km oddaljeno mesto. Joj, na pol poti ugotovim, da sem brez denarnice, obrnem nazaj.

Vstopim v apartma in – šok! Tomaža in Rado zalotim v vročem sexu, sploh nista opazila, da sem vstopila.

Takrat sem se še obvladala, prijela punčko za roko, potem čisto avtomatično odpeljala, ne vem, zakaj - do zdravstvenega doma.

Bila sem na robu obupa. Tresla sem se. Od šoka nisem bila čisto pri sebi. Dežurni zdravnici sem povedala o dogodku, prosila, da prevzamejo otroka…Potem sem se zrušila. Sledilo je zelo težko obdobje, ki je botrovalo izdajstvu, ki se ga nisem nadejala niti v najhujši mori.

Sem in tja se zalotim, da vseeno pogrešam punčko. Razmišljam, kakšno življenje bo imela ob prevarantski materi. BO šla po njenih poteh? Bo tudi ona živela na račun naivnih ljudi, na račun socialnih transferjev?

Par je še vedno skupaj, dobila sta neprofitno stanovanje, jaz odplačujem kredit za njen hladilnik in sušilni stroj in razmišljam, da je najbolje, da postanem tudi jaz skrajna egoistka. Da mislim samo nase. Da pogledam stran, če koga vidim, da težko nese vrečko iz trgovine.