POSREDNO TUDI O HVALEŽNOSTI

 Hermina in Florjan sta bila par že iz otroštva. Začelo se je s šolskim pretepom v 3 razredu OŠ, na temo praznikov ali Božič ali 29.november.

Njuna očeta sta se namreč borila vsak za svoje.

Gimnazijo sta obiskovala skupaj in se med študijem na grozo obojih staršev poročila.

Sekira jima je padla v med z dedovanjem velike hiše, zgrajene v secesijskem slogu sredi mesta. Obnova in dokup sosednjega zemljišča je naredila pravljico.

Ker pa v vseh pravljicah nastopa tudi hudič in zli duh je svoj obraz pokazal tudi tukaj.

Načrtovala sta otroka, a bila sta stara skoraj 40, ko sta ga dobila. Rodil se jima je sin z Downovim sindromom in nekaterimi pridruženimi motnjami.

Častna človeka kot sta bila, sta obiskovala od prof . Matajca v Ljubljani do dr.Hellerja v Hamburgu, vse torej, ki so bili pripravljeni pomagati, a žal brez uspeha. Vinkov razvoj je sledil nekim čudnim načrtom.

Njuno vez je to utrdilo, toda še kakšnega otroka si nista želela, Vinko je zapolnil ves njun čas.

Odločila sta se za sterilizacijo. Edina razumna rešitev v takšni situaciji, sta govorila. V Leonišču so z veliko težavami opravili ta poseg.

Žal pa je moralo iti nekaj narobe, ker se je Hermina vedno slabše počutila. Čudno, zdravniki so zatrjevali, da je zadeva rutinska, kaj se je tu dogajalo?

Niso vedeli.

Šele po dolgih, dolgih mesecih je Hermina končno okrevala in ponovno so zaživeli, kakor je bilo namenjeno.

Pri 46 letih se je Hermina ponovno pričela zelo slabo počutiti. Jutranje slabosti, bruhanja.

Po drugi strani je njen obraz žarel , čutila se je neka čudna notranja sreča. Nerazložljiva.

Florjan jo je iz dneva v dan bolj občudoval in ljubil. Zdelo se je, kot bi Vinka malo na stran dajala.

Ljubila sta se, kadar sta le mogla.

Sledile so malenkostne krvavitve, ki so jo prisilile, da je šla na pregled k priljubljenemu ginekologu Andreju O.

Pregled se je komaj začel, ko je zdravnik pripomnil, gospa Hermina, noseči ste.

Hermina seveda ni verjela in se je zakrohotala, da je odmevalo. Ne, pa je bilo vseeno res, otroka je nosila že 5 mesecev. Neuspela sterilizacija ja, tudi to je bilo mogoče pojasnili.

Jajcevod se je očitno zarasel nazaj, so se zdravniki opravičevali.

Groza, kaj sedaj?

Seveda – splav! je odločila Hermina, doma imam že enega bolnega, dveh ne bova zmogla.

Gospa Hermina, nikar! ji je svetoval tudi drug zdravnik.

Pojdite domov, pogovorite se z možem, če si otroka le malo želite, ga obdržite. Takrat še ni bilo mogoče opraviti preiskav, kot so danes že rutina.

Florjan je bil novice tako zelo vesel, da niti pomislil ni, da bi bil ta otrok lahko tudi bolan. Veselil se je in veselil. Odločitve o splavu ni sprejel, znorel je in v navalu besa ženo odrinil, da je padla po tleh.

Hermina se je po tem bolečem dogodku preselila v zgornje nadstropje, vzela sestro k sebi, da ji je bila v pomoč, a splava se ni upala opraviti! Četudi bi ga, bi bil pri dobrih šestih mesecih to prezgodnji porod.

V mesecu avgustu,17. je bilo, je na svet prijokala Marjetka. 4200 g težka deklica se je drla, da ji nobena okoliška sirena ni bila kos. Videti je bila zdrava in močna, tako je tudi odraščala.

Zakonca sta se hitro pomirila in družina je živela naporno, a izpolnjujoče življenje. Starša od Marjetke nista zahtevala ničesar posebnega, nista je obremenjevala z bratcem, nista je silila k učenju. Včasih se je zdelo, kot da je ni.

Kljub temu je bila zelo delovna, pridni v šoli, študirala je. Postala je cenjena medicinska sestra z visoko izobrazbo. Svoj drugi smisel je našla v defektologiji.

Kljub temu so bila obdobja, ko se je bratu izogibala, zelo pogosta.

Zato je Hermino in Florjana skrbelo kaj bo z Vinkom, ko bosta onemogla.

Toda Vinko je imel srečo.

Po smrti staršev je bil nekaj časa v Zavodu in neki skupnosti, potem sta ga prevzela Marjetka in mož.

Pred kratkim je umrl za nalezljivo boleznijo, ki se je je nalezel v bolnici.

Marjetka je lepo hišo prodala, zgradila sta manjšo, notri pa odprla svetovalnico za pomoč staršem otrok s posebnimi potrebami, vrtec in še kaj.

*

Naša usoda ubira čudne poti. Če ne bi bilo ''če-jev'', bi se življenje pogosto obrnilo drugače, kot se.

Ko gledamo nazaj na prehojene poti, je dobro, če si kdaj vzamemo čas in se soočimo z vzroki in posledicami.

Tudi tistimi, najmanjšimi, komaj opaznimi. Vsak zakaj ima svoj zato.

Če bi Hermina naredila splav, njen Vinko ne bi imel nikogar, ki bi skrbel zanj po materini in očetovi smrti.

Če neka Irena tistega usodnega deževnega popoldneva ne bi pozabila v službi dežnika, ne bi srečala Igorja.

Če Karmen ne bi obiskala Zrć, danes ne bi ležala v bolnišnici zaradi covida.

Če bi Peter ne pobegnil skozi ozko straniščno okno, bi ga očim ubil, tako kot je ubil njegovo mamo.

*

Ko boste prebrali tole zgodbo do konca, se vprašajte: koliko pa je bilo v mojem življenju teh če-jev?

Kolikokrat so me posledice teple po glavi in kolikokrat sem prav zaradi teh če-jev preživel/a?

Včasih nam tudi odgovori, na katere smo že zdavnaj pozabili, pomagajo, da za trenutek v sebi začutimo hvaležnost.

2Andreja Parkelj in Milena Bogovič Perko