»Vse sorte so me že spraševali,« se je nasmehnila.

 

TUDI TAKO JE NEKOČ BILO…(zapisano 21.1.1990)

Ko sem začela pisati Usode, še zdaleč nisem pomislila, da bom tolikokrat lahko prisluhnila bolečini, ki jo ljudje nosimo v sebi. Počasi sem se naučila, da mnogi svoja čustva skrivajo - celo pred svojimi domačimi. Ker jim je nerodno, da bi se razgalili in dopustili, da se odprejo vrata v najbolj skrite kotičke srca. 

Zakaj ti je sploh treba pisati o tem, ne morejo razumeti oni, ki so zadovoljni  s površnostjo. Priznam, da sem včasih že (malo) obupala zaradi  takih namigov. Toda potem ko sem vedno znova in znova videla, kako se je mojim sogovornikom oddahnilo, ko so se izpovedali, ko so mi zaupali, sem bila na nek način, srečna. Izkušnje so me prepričale, da vsak izmed nas, kdaj pa kdaj, potrebuje poslušalca. In zato sem tu.

Da pridem in poslušam. Četudi včasih ničesar ne zapišem.

Danes bi rada spregovorila o neki posebni plati našega življenja. O tisti, o kateri se zlepa ne govori na glas.

Moje sogovornice, danes že v častitljivih letih tam okoli devetdesetih, se niso branile povedati resnice. Posebno Marjana, še zmeraj živahna in bistrega duha, je znala življenje prikazati tako, da so prizori oživeli pred mojimi očmi kot na odru. Gledala sem v njene, še zmeraj zgarane roke in se čudila.

 Kako ste sploh mogli preživeti?   

»Vse sorte so me že spraševali,« se je nasmehnila.

»Žal jih je zanimalo le, kaj smo jedli, s čim smo obdelovali zemljo, koliko otrok sem rodila, kdaj smo šli služit. Nihče pa ni vprašal po mojih čustvih. Kaj se je dogajalo v meni, ko sem doma ostala za deklo, ko me je oče oženil,  ko se je mož prvič spravil name, ko sem rojevala prvega otroka... V teh stvareh, skritih drugim očem, je vgrajeno v moje življenje in trpljenje. Moje muke in redki trenutki radosti, o katerih nisem še nikoli z nikomer govorila.«

Težko mi je bilo razumeti, da Marjani niso dovolili, da bi se omožila. Pa mi je hitro razložila.

 Pri hiši je bila edino dekle, druga po vrsti in dvanajst bratov je še kako potrebovalo varuško. Bila je mamina desna roka, kakor hitro je lahko poprijela za delo. Bratje so se rojevali drug za drugim in nobeden ji ni bil posebno pri srcu. Medtem ko je mama garala na polju, je pazila nanje, jih hranila, kakor je vedela in znala. Stara je bila dobrih pet let, pa ji nihče ni dal nobenih napotkov.

»Prvič sem se  srečala s smrtjo, ko sem Tonetu  dala v roke  kos slanine, da jo je žvečil. Bil je »nagmahen« otrok, rad je uhajal in se skrival pred menoj. Ne vem, kaj je počel, toda tisti kos slanine mu je ušel v sapnik, da se je z njo zadušil. Našli smo ga šele naslednji  dan - za seneno kopico. Da bi mi bilo kaj žal? Ne nič mi ni bilo.  Mi je bilo treba vsaj na enega manj paziti...«

Njena mama so malo pojokali. Oče pa še tega ne. Bomo pa drugega naredili, je rekel, ko je razkoračen stal  sredi  hiše  .

»Ko sem prvič dobila svoje reči, sem bila prepričana, da me je Bog kaznoval, ker  sem na  brata premalo pazila, »  se spomni  Marjana.

»Ravno smo pleli korenje, ko se začnejo ženske muzati in namigovati  proti meni.  Zmeraj so se  rade  malo   ponorčevale. Ali pa opravljale.  Šele ko sem si enkrat popravila krilo, sem na roki opazila kri.   Postalo me je strah, ker nisem vedela, od kod mi teče. Zvečer  jo je bilo   še več. Polzela mi je po  nogah, jaz pa sem se ulegla v seno, sklenila roke na prsih,  pomolila in zaprla  oči, ker sem mislila, da je prišel moj konec.

Toda smrt me ni marala ne tisti večer in ne pozneje. Kmalu sem se na  to, da vsak mesec par dni krvavim, navadila.  Bolje to, kot da bi  morala še  jaz umreti, sem se tolažila.  

Pazila sem, da drugi niso  zvedeli za mojo »štrafngo«. 

Toda nekoč, bila sem že punca, sem lavor z napol opranimi cunjami  zvečer pustila pri zadnjih vratih. Obenj se je spotaknil oče, ko je šel ponoči na stranišče. In veš, kaj je potem storil? Brez besed me je potegnil iz postelje, vrgel na tla in me pretepel kot psa. Da boš za drugič vedela, kje  puščaš svoje svinjarije, je dejal,  preden  je odšel nazaj spat.«

Marjani je ob tej priložnosti oče zlomil mezinec na levi roki in od takrat je še zmeraj čudno zvit kot presta. 

»Nisem mu zamerila. Bil je gospodar pri hiši in vsi smo ga morali ubogati. Saj drugače ni bil  hudoben. Tudi po gostilnah se ni vlačil tako kot marsikdo. Garal je od jutra do večera, da je lahko preživljal svojo družino. Moja mama je bila ponižna in tiha. Zmeraj se mi je zdelo, da nas ni marala. Odganjala nas je od sebe kot sitne muhe. Toda pozneje, ko sem sama imela družino, sem jo bolj razumela: otroci  so prinašali  samo trpljenje  in skrbi….«

Ko je bilo  Marjani petnajst let,  so začeli  okoli nje hodit fantje. Bila je dokaj zala in prijazna. Pa delati je znala, to so vsi vedeli. Le časa ni imela nobenega, ker je imela polne roke dela z brati, v kuhinji in v štali. Zvečer je kar padla v posteljo. Umivali se nikoli niso, le ob največjih praznikih. Že od desetega leta naprej je imela hude glavobole.  

»…In to  od takrat, ko me je brat tunkal v  »boču«.  Nisem se mu prav obrnila, pa sem jih fasala. Pa zaradi tega ni bil nič  »kregan«.  Pri večerji so se še smejali na moj račun….«  je obujala spomine  Marjana.

Vasovalce  je pa  mama vneto podila od hiše. Hčeri pa  je zabičala, da ne sme nobenemu »nastavljat», ker se, dokler bo ona živa, ne bo možila.

»Še vedela nisem, kaj tista beseda ''nastavljat''pomeni, le to se mi je sanjalo, da nekaj slabega. Bila sem navajena, da  sem bila pokorna in  zato  fantov niti pogledat nisem hotela. Pa mi je bil eden prav všeč. Zelo lepo je pel in pri maši je rad gledal k meni. Še dobro, da so mi ga branili, saj je  po 1. Sv.  vojni še mlad umrl za jetiko.   »

Leta so tekla, bratje so šli služit, ali pa so se poženili. Mama je postala vodenična, tako da je večino »babjega« dela morala opraviti Marjana sama. Tudi oče je bil z leti vedno bolj siten. V hiši so še zmeraj spali skupaj s pujski, kurami in teličkom. Ni dovolil, da bi se živali selile v hlev k drugi živini. Njegovi pljunki so ležali povsod in tudi rokavi zahmašne obleke so bili  umazani od smrklja. Nikoli se ni umival. Bil je prepričan, da ga plast strjene umazanije na koži varuje pred boleznijo in celo mrazom. Do pozne starosti je imel vse zobe. Mama na primer, jih je izgubljala z otroki. Le dva zgornja sekalca sta se videla, če se je zasmejala….

»Potem pa je bratu, ki je ostal doma za gospodarja, umrla žena. Pripeljal je drugo, ki pa je bila zelo žleht. Prva stvar, ki jo je naredila, je bila, da me je nagnala iz moje kamre. Kar na senik naj gre, v njeni sobi bom imela šivalni stroj, je sikala proti bratu. Ta ji je v vsem ustregel. Iz roke ji je jedel. Malo zato, ker mu je nagajal nagon, malo pa zato, ker ni hotel špetirja. Pa sem šla. Na skedenj. Mama je molčala, oče je molčal. To vam veliko pove o tem, koliko sem bila vredna.

Po maši me je nekoč nagovoril nek možak iz sosednje vasi. Bil je manjše rasti, imel je že malo sive brke, opazila sem, da nima krivih nog. Za tiste, ki so imeli krive noge, so govorili, da so že po naravi hudobni. 'Pridi k meni, sam sem, pa mi je dolgčas. Otroci so šli od doma, nihče ni hotel doma delat. Vsi so raje študirali,' je pojamral.

'Počakaj pol ure, grem domov po svoje reči,' sem mu rekla. Počakal me je malo naprej od gostilne. Prisedla sem in se zapeljala v novo življenje, ki ni bilo dosti boljše od starega.

Še to moram povedati: poročila sva se na poti proti njegovemu domu. Ne on in ne jaz nisva hotela živeti v grehu. Župniku je nekaj malega plačal, da je opravil obred. Malo mi je bilo nerodno, ker nisem vedela niti tega, kako mu je ime, še manj pa, kako se je pisal.

 Čez dan je še šlo, saj ni bil slab človek. A je imel hud nagon, tako da me je kar naprej matral. Hujši je bil od bika, ki se, ko se goni, spravlja na kravo po večkrat na dan. Ko sem prvič rodila, sem imela 36 let. Vse sva opravila sama, saj pri hiši ni bilo nobene ženske, do prvega soseda je bilo pa daleč.

Potem so njegovi sinovi izvedeli, da se je oče, ki so ga že odpisali, poročil in celo zaplodil otroka. nastal je takšen špetir, da ga svet ni videl. Eden je bil sodnik, drugi učitelj, tretji nek financar. Spravili so se name in me natepli, da sem bila še mesec dni vsa polomljena. Naredili so vse, da bi očetu dokazali neprištevnost, meni pa koristoljubnost. A se je začela druga svetovna vojna, pa so vsi trije padli. Eden v nemški vojski, drugi v partizanih, tretjega pa so po vojni maščevalci pobili v neki grapi.

Po vojni je bilo hudo. On je hotel, da gresta tudi najina sinova študirat, ne vem, zakaj je bil s temi šolami tako obseden. Hčerka, ki pa ni bila pri zdravi pameti, je ostala doma. Pri petnajstih ji je nekdo naredil otroka, tako da sem morala skrbeti še zanj. Bili smo večkrat lačni kot siti. Davki so nas dušili, pa še tisto, kar smo dobili, ko smo prodali živino, smo dali za internat.

Najhuje je bilo, ker me je vedno bolj tepel. Če ni mogel opravljati tistih reči, sem bila jaz kriva. Doma je imel različne nemške revije z nagimi babami, a mu niso pomagali. Večkrat sem ga zalotila, da jih je kazal tudi hčerki. Ona pa se mu je le neumno smejala, saj se drugače ni znala.«