zakaj se moški tako radi vračajo k mamam?

-



Sobota, 4. julij 2020
V bistvu imam sebe za neko posebno redko vrsto zdrave, kmečke feministke, ki ima v sebi tudi gene ''nejevernega Tomaža''. Po drugi strani se kljub častitljivim letom še zmeraj rada učim. Zavedam se, da se največ naučim, kadar sem tiho in poslušam.
😋
Tako se je zgodilo tudi te dni. Z nekim gospodom, sicer polovico mlajšim, sva se zadebatirala o ''maminih sinčkih''. Pa ne toliko o tistih, ki se nikoli ne poročijo, temveč o onih, ki sicer skočijo v zakon, a se kljub temu, kadar le morejo, vračajo k mami.
»Pa veš, zakaj to počnemo?« me je vprašal sogovornik.
Seveda imam svojo ''teorijo'', a sem ga prosila, da mi pove svojo.
»Moški to počnemo zato, ker se lahko vsaj pri mami pošteno najemo,« mi je odgovoril.
Potem mi je razložil, da je (tudi) on poročen sicer s krasno žensko, uspešno, takšno- s kariero, a kaj, ko pa je doma praktično neuporabna. Kuha on, pospravlja on, za otroke skrbi on.
Moram ga pohvaliti, da kuhanja uči tudi sinova!
Ona ''ne zna'' ne tega in ne onega, zato v času, ko on (domov pride kasneje kot žena) pripravlja kosilo, pregleduje otrokoma naloge, ona sedi na terasi in priganja, naj pohiti, ker je že lačna.
Ob sobotah + nedeljah jih povabi na kosilo njegova mama in šele takrat se skupaj z otroki pošteno najedo.
😋
A ker ima hudič rad mlade, ko ni treba, žena ob vrnitvi v avtu dodobra skritizira tako taščino kosilo kot tudi slaščice, s katerimi mama zmeraj postreže in jih celo da za seboj.
Ker sem še molčala, je svoji zgodbi dodal še zgodbe svojih prijateljev, znancev, sodelavcev. Eni živijo od pic in hamburgerjev (žene pa od zdravih zelenjavnih napitkov), drugi poskrbijo, da se vsaj otroci prehranjujejo v šoli, pri tretjih pa se dogaja, da- namesto kosila- slišijo, da ''zvečer ni dobro preveč jesti''.
Sogovornik je imel srečo, ker ga je mama naučila kuharskih in kuhinjskih veščin, tako da kakšne ''umetne'' hrane doma ne jedo.
»Vse bi bilo drugače, če bi se dalo z ženo vsaj pogovoriti. Tisočkrat sem ji že predlagal, da greva skupaj na kuharski tečaj. Da SKUPAJ skuhava pozno kosilo, ki je pri nas tudi večerja. NOČE!
Seveda, po drugi strani jo imam zelo rad, brez nje ne bi mogel živeti.
Da pa bi jo lahko imel še dolgo zelo rad, imam zelo rad tudi mamo. Brez mame bi dobil čir na želodcu!«
😋
Evo, dragi moji.
Ko najmanj pričakujem, mi nekdo, ki ga pred tem nisem niti poznala, ''odpre'' nov pogled na svet, medsebojne odnose, na vloge, ki jih v teh odnosih igramo tako one, oni kot tudi otroci.
Če se boste še kdaj vprašali, zakaj se vaši gospodje tako radi vračajo k mami, se spomnite na tole zgodbo.


Še veliko več Moških zgodb- okoli 300- lahko preberete v tretji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Povedane - brez korekture - so iz prve roke



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več