spomini in spominki

Več sogovornic, ki so z menoj delile svoje zgodbe, je bilo prepričanih, da večina ljudi zgolj in samo zase obdrži vsaj kakšno skrivnost, ki jo odnese s seboj na drugi svet.

Zelo verjamem, da je tako. Redki so, ki bi imeli ob sebi bližnjega, ki bi bil do te mere zaupanja vreden, da bi lahko z njim delili čisto vse. Prevečkrat se je že zgodilo, da je po spletu okoliščin prišlo ''kaj vmes'', in najboljši prijatelji so potem veselo delili zaupane skrivnosti.

A niso le skrivnosti tiste, ki jih zaklepamo v svoje srce! Marsikdo hrani tudi spominke, ki so na videz čisto vsakdanji, nepomembni, še več: lahko se celo ''zelo dobro'' zlijejo med vse drugo, kar nas obdaja.

Z Jankom (1924) sem se srečala večkrat. Njegove zgodbe iz vojnega časa so bile zelo zanimive. Vojno je doživljal kot demobilizirani nemški vojak.

»Nekoč smo se pomikali proti italijansko-francoski meji. Bil je lep dan. S še dvema fantoma, ki sta bila doma iz moje doline, smo se šalili, da nam na takšen dan nihče nič ne more.

»Poglej, tvoja svetinjica!« mi reče eden od njiju. Nisem vedel, kdaj mi je z verižice zdrknila na tla. Ker mi jo je ob odhodu od doma dala mama, je bila zame še toliko bolj pomembna. Sklonil sem se, da bi jo pobral. Takrat pa se zaslišijo rafali in dve strojnici sta pokosili vse kamerade, vso četo. Edino mene so zgrešili…Po vojni sem krščanstvo zaradi kariere pustil ob strani, a od svetinjice, ki mi je rešila življenje, se vse do smrti ne bom ločil. Kot največjo dragocenost jo bom prepustil vnuku in upam, da bo doumel, kakšen zaklad mu dajem v roke.«

**

Zdenka (1964) še zmeraj hrani moževa pisma, ki ji jih je pisal od vojakov. Po tridesetih letih zakona se z veliko bridkosti v srcu zaveda, da je bila poroka z ljubeznijo življenja velika napaka. Fant, ki ji je pisal zelo lepa, srčna in s čustvi nabita pisma, se je spremenil v zadirčnega in odljudnega človeka, ki je v napoto sebi in drugim.

»Kadar je najhuje, sežem po enem od pisem in mi je lažje, ker si predstavljam, da globoko v njegovi duši še zmeraj tiči fant, ki mi je klatil zvezde z neba!«

**

Po Jano (1986) je prišla ''socialna'', ko je bila stara dve leti in pol. Njena mama je bila pač - slaba mama v vseh pomenih besede: zanemarjala je hčerko, se vlačila z moškimi, pijančevala z njimi. Pogosto se je zgodilo, da je pustila otroku v skodelici malo mleka zraven pa kos kruha in jo tri dni ali še celo več ni bilo na spregled. K rejniški družini je prišla le z majhno punčko brez ene roke. Žal ji tudi pri rejnikih ni bilo postlano z rožicami. V postelji je stiskala k sebi to ''invalidno'' punčko in sanjala, da bo prišla ponjo mamica ter ji kupila novo. To se, seveda, ni zgodilo. Ko je odrasla, se je po spletu naključij, ki se v življenju kdaj pa kdaj zgodijo, zaljubila v fanta socialne delavke, ki jo je pri dobrih dveh letih odpeljala na varno. Ko jo ta nekoč obišče, zagleda na omarici- zraven televizije, tisto punčko, ki jo je Jana še zmeraj hranila.

»Poglej, poglej!« je vzkliknila, »kako to, da te punčke, ki sem ti jo takrat stisnila v naročje, še nisi zavrgla?«

Jani se je v trenutku podrl svet. Mit, ki jo je držal pri življenju ob misli, da je punčka spomin na mamico, se je v trenutku razblinil. Razblinila pa se je tudi ljubezen do tistega fanta. Kar se ji sicer ni zdelo prav, a si ni mogla pomagati.

**

Če lahko, bom dodala še nekaj čisto svojega: že kot otrok, mislim, da je bilo to v drugem razredu, sem začela pisati za Mlado njivo, prilogo za mlade v takratnem Ljubljanskem Dnevniku. Urejal jo je znani pisatelj Ferdo Godina. V tretjem razredu sem za svoj spis o pomladi dobila tretjo nagrado in bila z ostalimi nagrajenci povabljena v Ljubljano. Spominjam se, da sva z mamo takrat v nobl hotelu Union prvič spali na pernici, domači ''modroci'' in blazina so v sebi skrivali veliko bolj ''naraven'' material. Večerjali smo v restavraciji Urška. In prav tam, med večerjo, se je Godina nagnil k meni in mi rekel, da bo enkrat prišel v Žiri preverit, če še kaj pišem. Bila sem v devetih nebesih! Pa kaj v devetih - v desetih! Res je potem nekoč prišel in otroci smo se gnetli na hodniku in – saj veste, kako je to: nekaterim je bilo za pisatelja bolj malo mar, drugi so nagajali, nekaj pa nas je bilo, ki smo ga gledali kot boga in vpijali njegove besede. Mičkeno me je sicer bolelo srce, ker me ni opazil, a sem se tolažila, da me morda ni videl.

Pred štirimi leti me sokrajan Marko povabi v Žirje po kakije, ki jih imam zelo rada. Seveda se med klepetom spominjava tudi ''starih časov''.

Pa mi Marko reče:''A se spomniš, ko je na našo šolo prišel pisatelj Ferdo Godina?«

»Seveda se spomnim«, mu odgovorim, »prišel je zaradi mene. Tako mi je obljubil.«

Marko se na glas zasmeji:«Ni res, prišel je zaradi naše lutkovne skupine! Pisali smo mu pismo, če pride, pa je prišel, pa še fotografiral se je z nami!«

V tistem trenutku me je nekaj čudno bolečega stisnilo pri srcu. Zdelo se mi je, kot da so se mi sesule sanje, na katerih sem vztrajala in pisala in pisala…Kdo ve, kako bi bilo, če bi za pravi razlog pisateljevega obiska vedela že v otroštvu? Bi sploh vztrajala?