življenjske modrosti

Večina med nami je že kdaj v življenju slišala tole misel:''Če ti pa ta (to) ne bo pomagal (pomagalo), potem pa res ni več nobenega upanja.''

V povojnem času, ko ni bilo denarja, pa tudi do zaslužka je bilo težko priti, so bili zelo dragoceni tudi čevlji. Čevljarji so izdelovali trpežne – takšne, ki so ''preživeli'' leta in leta na lastnikovih nogah. A tudi čevlji so imeli, žal, določeno življenjsko dobo. Marinka (1932) je bila delavka za tkalskim strojem. Vsak dan je osem ur preživela na nogah. Zaradi zdravstvenih težav so ji začele noge otekati, čevlji pa so postajali vedno bolj tesni. Ne spomni se, kdo točno je bil, ki ji je svetoval:''Nesi čevlje v popravilo enemu od žirovskih čevljarjev. Če ti on ne bo pomagal, ti nihče drug ne bo.'' Žirovci so bili že več kot sto let priznani mojstri na tem področju. In res. Čevlje je prinesla v Žiri, mojster jih je dal na kopito, jih s tem malo ''raztegnil'', zamenjal ji je tudi peto ter še nekaj malenkosti. Marinka je v času, ko je morala biti brez njih, vasovala pri čevljarjevi ženi, ki je klekljala. Tisti dan se je naučila delati ''kitico'', ob naslednjih obiskih pa je počasi osvajala lekcije iz te znane žirovske obrti, ki jo je nekaj let kasneje prenašala tudi na svoje hčerke in vnukinje.

**

Ko se je Filip ženil, je njegova mama vsakič, ko se je spomnila dekleta, ki je pristalo na poroko z njim, vzdihnila:''Če ga pa ta ne bo spravila k pameti, ga druga sigurno ne bo!''

**

Lidija, upokojena učiteljica, mi je- med drugim- povedala še zanimivo zgodbo ene od učenk. Po današnjih merilih je morala biti neke vrste ''dislektik'', po takratnih pa je bila zgolj ''zabita za matematiko''.

Jernejka je bila zelo dobra učenka, imela je same petice, le pri matematiki se je lovila med nezadostno in dvojko. Konec osmega razreda ji je Lidija na lastno odgovornost zaključila štirico, da se je lahko vpisala na gimnazijo. Žal se je slika konec prvega letnika ponovila: iz matematike je imela popravca. A Lidija ni obupala tako kot Jernejini starši, ki so vztrajali, naj gre dekle kar delat, da za kaj drugega tako in tako ni dobra.

Za pomoč je prosila Ludvika, fanta, s katerim sta skupaj študirala, a je moral zaradi (dednih) psihičnih težav študij opustiti. Kljub temu pa mu daru za matematiko nihče ni mogel odvzeti, niti bolezen. Jernejki je čez poletje lahko v toliko pomagal, da je z dobro dvojko opravila popravni izpit. Kljub negodovanju staršev je jeseni nadaljevala šolanje. Konec tedna, ko je prihajala domov, sta se z Ludvikom poglabljala v matematiko. Enkrat v drugi polovici tretjega letnika, se je Jernejka ni več na smrt bala, še več- v njej je začela uživati. Konec leta je bila med ocenami, a ji je profesor zaradi ''minulega ne-dela'' zaključil štirico. Zadnje, četrto leta je imela v spričevalu same petice, zato ji ni bilo treba opravljati mature. Bila je presrečna, še celo njeni starši so pozabili na negodovanja, s katerimi so ji štiri leta polnili ušesa:''Če ne bi bilo Ludvika, bi danes pometala ceste.''

P.S. k tej zadnji zgodbi: Jernejko je zelo mikalo, da bi šla študirat matematiko, a se je potem raje odločila za farmacijo. Kasneje je doktorirala na področju biokemije. Lahko si pa predstavljamo, da bi- če ne bi bilo njene osnovnošolske učiteljice in Ludvika, talentirana, kot je bila, res ''le'' pometala ceste''.

Skratka, nikoli ni dobro vreči puške v koruzo. (Skoraj) zmeraj se najde kakšen dober čevljar ali Ludvik, ki znata pomagati...