življenjske modrosti

-

Večina med nami je že kdaj v življenju slišala tole misel:''Če ti pa ta (to) ne bo pomagal (pomagalo), potem pa res ni več nobenega upanja.''

V povojnem času, ko ni bilo denarja, pa tudi do zaslužka je bilo težko priti, so bili zelo dragoceni tudi čevlji. Čevljarji so izdelovali trpežne – takšne, ki so ''preživeli'' leta in leta na lastnikovih nogah. A tudi čevlji so imeli, žal, določeno življenjsko dobo. Marinka (1932) je bila delavka za tkalskim strojem. Vsak dan je osem ur preživela na nogah. Zaradi zdravstvenih težav so ji začele noge otekati, čevlji pa so postajali vedno bolj tesni. Ne spomni se, kdo točno je bil, ki ji je svetoval:''Nesi čevlje v popravilo enemu od žirovskih čevljarjev. Če ti on ne bo pomagal, ti nihče drug ne bo.'' Žirovci so bili že več kot sto let priznani mojstri na tem področju. In res. Čevlje je prinesla v Žiri, mojster jih je dal na kopito, jih s tem malo ''raztegnil'', zamenjal ji je tudi peto ter še nekaj malenkosti. Marinka je v času, ko je morala biti brez njih, vasovala pri čevljarjevi ženi, ki je klekljala. Tisti dan se je naučila delati ''kitico'', ob naslednjih obiskih pa je počasi osvajala lekcije iz te znane žirovske obrti, ki jo je nekaj let kasneje prenašala tudi na svoje hčerke in vnukinje.

**
Ko se je Filip ženil, je njegova mama vsakič, ko se je spomnila dekleta, ki je pristalo na poroko z njim, vzdihnila:''Če ga pa ta ne bo spravila k pameti, ga druga sigurno ne bo!''

**
Lidija, upokojena učiteljica, mi je- med drugim- povedala še zanimivo zgodbo ene od učenk. Po današnjih merilih je morala biti neke vrste ''dislektik'', po takratnih pa je bila zgolj ''zabita za matematiko''.
Jernejka je bila zelo dobra učenka, imela je same petice, le pri matematiki se je lovila med nezadostno in dvojko. Konec osmega razreda ji je Lidija na lastno odgovornost zaključila štirico, da se je lahko vpisala na gimnazijo. Žal se je slika konec prvega letnika ponovila: iz matematike je imela popravca. A Lidija ni obupala tako kot Jernejini starši, ki so vztrajali, naj gre dekle kar delat, da za kaj drugega tako in tako ni dobra.
Za pomoč je prosila Ludvika, fanta, s katerim sta skupaj študirala, a je moral zaradi (dednih) psihičnih težav študij opustiti. Kljub temu pa mu daru za matematiko nihče ni mogel odvzeti, niti bolezen. Jernejki je čez poletje lahko v toliko pomagal, da je z dobro dvojko opravila popravni izpit. Kljub negodovanju staršev je jeseni nadaljevala šolanje. Konec tedna, ko je prihajala domov, sta se z Ludvikom poglabljala v matematiko. Enkrat v drugi polovici tretjega letnika, se je Jernejka ni več na smrt bala, še več- v njej je začela uživati. Konec leta je bila med ocenami, a ji je profesor zaradi ''minulega ne-dela'' zaključil štirico. Zadnje, četrto leta je imela v spričevalu same petice, zato ji ni bilo treba opravljati mature. Bila je presrečna, še celo njeni starši so pozabili na negodovanja, s katerimi so ji štiri leta polnili ušesa:''Če ne bi bilo Ludvika, bi danes pometala ceste.''

P.S. k tej zadnji zgodbi: Jernejko je zelo mikalo, da bi šla študirat matematiko, a se je potem raje odločila za farmacijo. Kasneje je doktorirala na področju biokemije. Lahko si pa predstavljamo, da bi- če ne bi bilo njene osnovnošolske učiteljice in Ludvika, talentirana, kot je bila, res ''le'' pometala ceste''.
Skratka, nikoli ni dobro vreči puške v koruzo. (Skoraj) zmeraj se najde kakšen dober čevljar ali Ludvik, ki znata pomagati...






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več