Zgodbe, ki mi še zmeraj prečkajo pot

Danes zjutraj sem še enkrat poslušala posnetek, ki je nastal včeraj, ko sem obiskala Marinko, staro 82 let. Zelo mlada se je poročila z najbolj srčnim in veselim ter dobrim človekom, ki je kdajkoli prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne. Do 55 leta, ko je umrl za hudo boleznijo, je bila ''Mala moja'' in kraljica.

Medtem ko mi je pripravljala bezgov sok (njeno turško kavo, ki je strašno lepo dišala, sem morala, žal, odkloniti), se je od nekod priklatil Boris (tigrasti maček) in mi skočil v naročje ter se v njem ugnezdil vse do odhoda.
»To ti je lahko v čast. Boris ne gre k vsakemu!« mi je rekla Marinka.

Pokojnina, ki jo je dobivala po možu, ni bila velika, slaba pa tudi ne. Tudi prihrankov je bilo kar nekaj, a Marinki je bilo doma dolgčas, pa je zato sklenila, da se bo nekaj ur dnevno zamotila s pospravljanjem pri mestni gospodi.

V petindvajsetih letih si je nabrala nešteto izkušenj. Večina od njih je bila dobrih, saj je srečevala plemenite in prijetne posameznike, ki so cenili in spoštovali tako njo kot njeno delo.
Tašča je Marinko že kmalu po poroki vpeljala v malodane vse skrivnosti dobre bosanske kuhinje. Pri bližnjih so se, to pove z obžalovanjem, prijeli zgolj sirovi bureki. Kolikokrat po tisoč jih je naredila, ne šteje več. Zmeraj je vstala sredi noči, ker je želela, da so bili, ko so prišli ponje ''odjemalci'', še vroči in hrustljavi.
Če je kakšen ostal, ga je zavila v folijo in odnesla s seboj k družini, pri kateri je tisti dan pospravljala.

»Ena gospa mi je vsakokrat, če sem prišla praznih rok, to očitala. Nekaj časa sem jih delala ekstra zanjo, ker sem se ji bala zameriti. Po drugi strani pa je bila edina, ki mi je plačevala na ''decimalko''. Izračunala je, da mi mora dati (vključeni so bili tudi potnimi stroški za avtobus) točno 20,15 evrov. Nikoli se ni zmotila niti za cent! Celo takrat, ko sem ji enkrat prinesla 20 burekov, jih je samo vzela in niti na pamet ji ni padlo, da bi jih plačala. Danes mi je žal, da sem bila tiho!«
*
Kar nekaj let, malo več kot enajst, sem pospravljala pri družinici s petletno hčerko. Enkrat so me prosili, naj jo grem iskat v vrtec (to je bilo ob sredah, ko sta se starša vračala iz službe šele pod večer). ''Kar pustite jo v njeni sobi, bo na naju že sama počakala!'' mi je rekla njena mamica. A veste, da nisem imela srca! Otroček se mi je smilil, že tako je bil ves čas sam in pri tujih ljudeh. Do večerje sem jo vzela k sebi in jo dobro nahranila, preden so prišli starši, pa sem jo pripeljala nazaj. Zanimivo, nikoli mi niso dali vedeti, da vedo, da je deklica pri meni. Saj ne bi zahtevala denarja za varstvo, sploh ne, le malo več srca bi lahko tisti starši imeli!«

*
» Prej ne, a v zadnjih desetih letih so si vse družine, kjer sem pospravljala, nabavile tudi pse. Jejejejej. Marsikaj bi lahko rekla, pa ne bom! Pri eni družini so ga zjutraj zaprli na balkon, da se je tam pokakal in polulal, ko sem prišla, pa sem morala najprej balkon počistiti in izprazniti kanto, v kateri je bilo kup drekcev, ki so se nabirali od mojega zadnjega obiska. Kužki, ki so bili po ves dan sami doma, so v tem času počeli marsikaj: uničevali so parket, kavče, trgali preproge…Ko sem pospravila, sem kužke zmeraj odpeljala na sprehod. Dokler mi ni nagajala hrbtenica, sva z enim od njih šla tja do živalskega vrta. Neka gospa, s katero sva se dobro razumeli, me je prosila, če lahko njeno Mazo vzamem k sebi. To je bilo malo prej, preden se je začela karantena. Ni imela nikogar, ki bi ga vozil na sprehode, pa sem ji ustregla. Žal se ni dobro razumel z mojim Borisom, zato ga je morala dati v zavetišče.«

»Pri vseh, razen pri dveh, sem pospravljala takrat, ko ni bilo nikogar doma. Nisem želela, da bi mi sproti tacali. Včasih se je našel kdo, ki mi ni zaupal. Tako je neka gospa večkrat nastavila kakšen prstan ali verižico na polico, češ a jo bom ukradla ali je ne bom. Nekoč mi je bilo tega dovolj, pa sem ji na listek napisala, da ni dobro, če je zlato vsem na očeh, ker se nikoli ne ve, kdo lahko pride v stanovanje. Potem mi je dala mir in vse do lani, ko sem nehala čistiti, sva bili v dobrih odnosih.«