Roka, ki ziblje zibelko

Pred 50 in več letih, torej- v starih časih, je bilo v navadi, da je imela vsaka družina z več otroki, pri hiši vsaj eno ''teto''. To so bile neporočene ženske, ki so bile že ''rojene'' zato, da bodo pomagale staršem, ko ostarijo. Hkrati pa so te tete bile pri roki tudi bratom in sestram pri vzgoji otrok, gospodinjskih delih in podobno. Če je v družini kdo od sinov študiral za duhovnika, se je običajno  ''določilo'' še eno sestro, da mu je, neporočena, sledila od fare do fare. Žrtev – če ji lahko tako rečem, z vlogo, ki so ji jo namenili starši (in družina nasploh), praviloma ni bila zadovoljna.

Lahko pa tudi, tako kot se je to zgodilo pri Ireni. Že od otroštva naprej jo je bilo strah moških. Kot je sama povedala, se je ta strah naselil vanjo po tem, ko je- radovednica- opazovala moške pri lulanju. Nekateri so imeli med nogami pravo ''klobaso'', takšno, ki je pri neukem dekletu vzbujala grozo, gnus in odpor. Stara je bila dobrih šest let, ko se je eden od hišnih stricev ''spozabil'': vzel jo je v naročje in se s tisto stvarjo samo ''drgnil'' obnjo. Takrat se ji je stric, ki se je spremenil v sluzasto, sopihajočo žival tako zagnusil, da je vsakič, ko ga je kasneje kje srečala, zbežala in največkrat tudi bruhala za kakšnim vogalom. Še v pozni starosti, imela jih je 89, ko je umrla, je o moški goloti govorila z odporom.

**

Tudi Ida ni imela nič proti, da postane teta. In to kljub temu da je bila mojih let. Izučila se je za babico, vrsto let je delala v bolnišnici in spravljala na svet otroke, zadnjih deset let pred upokojitvijo pa je nadomeščala terensko babico.

Povedala mi je, da je med porodom, ko so ženske pod vplivom bolečin iz sebe izkričale marsikaj, do moškega dotika začutila velik odpor. Morda se to niti ne bi zgodilo, če ne bi še kot dijakinja doživela prvega poroda pri dobrih sedemnajstih letih.

Veliko prezgodaj.

Ostala je ''večna teta'', pomagala je mami, ki je imela devet otrok, zadnjega je rodila pri triinpetdesetih letih. ''Oče je bil dober kot kruh, a žival,'' je povedala.

**

Še pred vojno se mnoga dekleta niso poročila- pa bi se rade- predvsem zato, ker starši niso imeli denarja za doto. Brez dote je pa tudi fantovska ljubezen poniknila neznano  kam. Življenje teh tet ni bilo lahko. Marsikje so si drugi člani družini lastili tudi pravico, da so z njimi grdo ravnali, jih zmerjali, poniževali in od njih zahtevali nemogoče. V zavetju teme ali skednja- na skrivaj- so postale žrtve hlapca, svaka, celo lastnega očeta. Kasneje so se, bogvarij, da bi kdo izvedel, rojevali tudi otroci, ki pa praviloma niso dolgo živeli.

Zanimiva se mi je zdela Lojzkina zgodba. Onečastil jo je svak in hodil k njej toliko časa, dokler ni zanosila. Tega se je zelo ustrašil, zato jo je poslal k svoji sestri z izgovorom, da ji bo pomagala, ker se je med žetvijo poškodovala s srpom, pa se ji rana na nogi ni in ni hotela zaceliti. Lojzka je bila pridna in marljiva, svakova sestra jo je vzljubila. Ko je Lojzka rodila, je od svoje dobrotnice dobila pameten nasvet: odnesi otroka na prag svoje sestre in svaka, pa se potem vrni. To je res storila. A ne za dolgo: svak ji je grozil, da jo bo ubil, vzela je pot pod noge in šla služit k neki slovenski družini v Zagreb. No, hvala Bogu, vsaj otrok je preživel, četudi so z njim zelo grdo delali.

Nečaki in nečakinje teh tet imajo nanje zelo lepe spomine. Odraščajočim dekletom so bile pogosto tudi zaveznice in jim svetovale v ljubezenskih težavah. Žal pa so bili ti nasveti precej strogi in – podobno kot pri Martinu- kar nekaj jih je bilo, ki so imele pozneje, v zakonu, zaradi njih precej težav v spolnosti.

 (fotka je iz Wikipedije)