Kdor jamra, naj se mu vzame

Včeraj, ko je tudi pri nas treskalo in grmelo, sem ob ugasnjenem računalniku poslušala nek pogovor (še na kaseti), ki sem ga posnela okoli leta 1996. Recimo, da je bilo sogovorniku ime Jože. Rodil se je leta 1914, o življenju v prvi polovici 20. stoletja pa mi je povedal veliko zanimivosti in to s poudarki, ki so še kako pomembni tudi dandanašnji.

Dejal je, da so bili tudi takrat med liberalci in klerikalci veliki razdori. Imeli so vsak svoje kulturno društvo, gledališko skupino, omizje v gostilni. Pogosto so se tudi stepli in trmasto vztrajali pri svojem ''prav''. Posledice takšnih razprtij niso bile prijetne, saj so drug drugemu nagajali, ko je bilo treba 6za kraj narediti kaj dobrega, recimo razširiti cesto, ki je vodila skozi vas ali do bližnjega – malo večjega kraja.

Zanimiva pa je bila tudi razlaga o odnosu do denarja. O premoženju se včasih ni NIKOLI razpredalo ne na glas, ne po tihem. Ženske ga praviloma niso smele imeti, ker so menili, da bi potem moškemu ''zlezle čez glavo''. A splošno veljavnih pravil se niso držale, četudi so bile na videz še zmeraj ponižne in bogaboječe. V širokem krilu, ki jim je pod predpasniki opletalo okoli nog, so si prišile enega ali več žepkov, tako da so imele svoje bogastvo zmeraj pri sebi. Zdelo se jim je, da je tam najbolj varno.

V vasi, v kateri je do 2. sv. vojne živel Jože, so imeli v 30. letih 20 stoletja župana, ki je bil zelo cenjen in spoštovan. Predvsem zaradi svojega poštenja. Tako se je dogajalo, da so mu nekatere brezpravne ženske (dekle, služkinje, tiste, ki so ostale samske….) z veliko zaupanja dale v varstvo svoje borno imetje. Doma je imel velik trezor, v katerem je hranil svoje in tudi drugo imetje.

Enkrat letno, največkrat na sv. Jurija, 23. aprila, so imele tiste, ki so pri njem hranile svoje ''bogastvo'', pravico, da so prišle preverit, če je še na svojem mestu. Prihajale so naskrivaj, skozi zadnja vrata. Bale so se, da bi jih kdo videl.

Potem pa se je zgodilo- hudič ima rad mlade, ko je najmanj treba- da je župana kar med službo zadela kap. Ni mu bilo več pomoči.

Njegova žena pa, lisica, kakršna je bila, je celo pod prisego zatajila, da bi župan kdajkoli od kogarkoli hranil imetje v trezorju.

In revne ženice so zaradi nje izgubile vse, kar so si prihranile v dolgih letih odpovedovanja.

**
Tudi sicer je bilo o denarju nespodobno govoriti. Zato so tudi tisti, ki so ga imeli v izobilju, radi jamrali. Verjetno se je prav zaradi tega pri prednikih tako prijel pregovor:''Kdor jamra, mu je treba vzet.''

**

Je pa res, da so bile prioritete, za kaj potrošiti denar, bistveno drugačne od današnjih. Nekoč je bilo zelo pomembno imeti zemljo. Zemlja je pomenila preživetje za veliko družino, pomenila je varnost.

Tudi moj ded Luka je bil tiste sorte, ki ni trenil z očesom, če so otroci imeli komaj kaj jesti. Ko je prihranil dovolj denarja, je kupil zemljo. Žal se je po njegovi smrti zgodilo to, kot se je pri mnogih drugih kmetih: oblast je bila do kmeta nemilostna, zato so jo, da so preživeli, začeli prodajati. Ko danes pešačim po različnih poteh okoli domačega kraja, se spomnim, kje vse smo kot otroci pomagali grabiti seno, pod katerim drevesom je stala kanglica s čajem za žejna usta….In ko vidim, da je kar nekaj travnikov celo nepokošenih, da se vanje iz leta v leto bolj zaraščajo tujerodne rastline (žlezava nedotika), me stisne pri srcu….

**

**

Zanimiva se mi zdi še ena zgodba- povezana z denarjem. Ančka je kot ''samska teta'' – po tistem, ko so se bratje in sestre razkropili na vse strani- ostala v skromni kočuri, ki se ji je že skoraj podirala nad glavo- sama. Zanjo so skrbeli trije nečaki. A potem ko si je zlomila kolke, so bili primorani, da jo preselijo v Dom.

»Teta, a imaš kaj našparanega?« so jo vprašali. Upali so, da bo lahko tudi sama kaj prispevala k oskrbnini, saj so bile njihove delavske plače majhne.

»Ja, imam nekaj denarja, a le za pogreb!« jim je odgovorila.

Tam okoli pet let je še živela, potem pa je, reva, umrla. Nečaki so jo pokopali na svoje stroške, kajti ''denarja za pogreb'' v hiši, kjer je nekoč živela, niso našli.

Nekoč pa enega od njih nagovori bančna uslužbenka:''Kaj, ko bi vi trije prišli na banko, da uredimo bančne posle vaše tete?«

Nečak jo je poslušal z odprtimi usti. Sanjalo se mu ni, da je teta ''denar za pogreb'' hranila na banki! Takrat, v zgodnjih 80 letih pri mnogih ljudeh to še ni bilo v navadi.

Ko so videli stanje na tetinem bančnem računu, bi jih skoraj kap. Imela je toliko prihranjenega, da bi lahko kar 26 let sama plačevala oskrbnino v domu! A ker je bil denar namenjen za ''pogreb'', je bil zanjo nedotakljiv!

Ko so malo razmislili, so se spomnili, da je res prodala nekaj zemlje za širitev ceste in za dovoznico do novega bloka. Morda še kaj, a ker se v njene finančne rabote niso nikoli vtikali, se jim ni niti sanjalo, kaj vse se je skrivalo v njenih besedah, da ima ''nekaj denarja prišparanega za pogreb''.

**

Podobne ''pogrebne'' zgodbe so bile v ''starih časih'' zelo pogoste. Potomci so – pri različnih renovacijah- odkrivali škatle z denarjem, ki so jih našli tako na podstrešju, pod kakšno desko pod posteljo, za omaro…Največkrat mu je že zdavnaj minil ''rok trajanja''.

Ko so v Ljubljani prenavljali neko starejše stanovanje, so pri prenovi prišli do zaključka, da je ena od sten veliko krajša, kot bi v resnici morala biti. Zanimalo jih je, kaj se skriva za njo….V prostorčku, velikem 2 m X 1,5 m so našli klečalnik ter dve škatli od čevljev….V vsakem pa je bilo dojenčkovo okostje…

A to so že druge zgodbe…Tudi o njih bi se dalo povedati marsikaj….

(fotografije, ki jih prilagam - pa niso moje, so najdene na Googlu, na strani, ki nudi foto-material za ''prosto uporabo''.)

 Objave so vzete iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki jo lahko naročite tudi na povezavi 

 https://goo.gl/1qx5mf