Smo danes kaj boljši?

Pogosto se dogaja, da si predstavljamo življenje ''nekoč'' kot nekaj zelo lepega, čistega, romantičnega, brezmadežnega. Kar pa sploh ni res!

Seveda, tudi meni se zgodi, da se mi – ko primerjam danes z včeraj- ta ''včeraj'' zdi boljši, lepši. A potem ko dobro premislim, ko malo pobrskam po svojih in še kakšnih zapiskih, ko prisluhnem novi zgodbi, ugotovim, da še zmeraj velja tista misel .''Bilo je isto sranje, le drugo pakovanje''.

Več zgodb pa si lahko tudi v času dopustov preberete v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.

***
Zanimiva se mi je zdela predvojna zgodba o izgradnji neke osnovne šole. Zaradi odprtja rudnika se je število sicer manjšega zaselka malodane podvojilo. Šolski prostori so bili raztreseni vse od župnišča pa do kočure, ki je bila na tem, da se bo zdaj zdaj podrla. Pa so sklenili župan in vaški pomembneži, da bo treba zgraditi novo. Prvi problem je nastal, kdo bo za novo šolo odstopil kos zemlje. Po večmesečnih prerekanjih se je sicer nekdo javil, a je obljubo že naslednji dan preklical, ker je ugotovil, da tisto zaplato ''nujno'' potrebuje za 5 koz, ki jih je imel.
Minevala so leta, zemljišča pa še niso našli. V veselje mnogih otrok, ki jim zaradi prenatrpanosti razredov sploh ni bilo treba hoditi v šolo. Potem pa se zamenja župan. Ta novi je bil bolj zvit od svojega predhodnika. Približno takole je povedal vaškim pomembnežem, med katerimi so bili tudi štirje gostilničarji, na prvem sestanku:''Obljubim, da bomo k tistemu, ki bo odstopil zemljišče za šolo, hodili na kosilo mi, uradniki in tudi učitelji.'' Že naslednji dan je imel na mizi tri ponudbe.
Ne pravijo zaman, da bi kakšen klen izpod Triglava za denar še mater prodal.

*****
Jože je bil – zaradi medvojnih zaslug – zelo cenjen gospod. Žal pa tudi lakomen, a za to lastnost ni bil sam kriv, v družini je bila ''dedna''. Ko se je priženil k svoji Zofki, je ugotovil, da je dvorišče pred hišo premajhno, sosedovo pa je preveliko. Ker mu je bila ''pravičnost'' na prvem mestu, je naredil načrt, kako bo njihovega dvorišča malo več, sosedovega pa malo manj. In to brez škode za enega in drugega.
''Rešitev'' mu je padla na pamet, ko se je nekoč spotaknil ob mejnik, skrit v travi. In kaj je Jože naredil? Vsako leto je ta mejnik predstavil za skromnih, a nevidnih 20 centimetrov, toliko, da ni nihče opazil. Kakšnih deset let se premikanje mejnika res ni opazilo, a potem ko je postal Jože lakomen in je hotel imeti vedno več, so se tudi sosedje ''prebudili'', saj jim ni bilo nič jasno. Bili so prepričani, da je z njimi nekaj narobe, zdelo se jim je, da je mejnik še zmeraj na svojem mestu, hkrati pa se je prostor njihovega dvorišča bistveno skrčil.
A ker so se Jožeta tudi malo bali, so molčali in krivili sebe in svoje ''oči'', da narobe vidijo. Na srečo je v sedemdesetih letih prišel k hiši zet, ki mu je bilo za Jožetove ''medvojne zasluge'' zelo malo mar. Poklical je geodeta, ki je pri mejnikih hitro postavil red.
A ta red Jožetu ni bil čisto nič po volji. V dolgih letih, kar je premikal mejnike, se je do te mere prepričal, da ima do '' po krivici'' pridobljenega zemljišča vso pravico, da je soseda tožil. Pa ne le zaradi ''kraje'' zemljišča, predvsem zaradi ''moralne škode'', ki naj bi jo bila deležna njegova čast.

*****
Pred vojno je imela skoraj vsaka vas svojo trgovino, ob kateri je bila tudi pekarija. Ko je enemu teh pekov, recimo, da mu je bilo ime Peter, umrla žena, se je znašel v velikih težavah. Skrbeti za šest otrok in gospodinjstvo ter posel hkrati, ni bilo moško delo! Začel je iskati novo ženo prej, preden se je prva v grobu ''ohladila''.
Ker je imel bolj malo časa, se je zgodilo, da ga je neka prefriganka hitro zasukala okoli prsta! Ta Marjanca ni bila od muh. Brigali so jo otroci, pek, delo, pred očmi je imela le, da bo preskrbljena in gospa! Ker je Petru tekla voda v grlo, se je z njo na hitro poročil, ne da bi prej vsaj malo poizvedel, kakšnega hudiča si bo nakopal na glavo.
Marjanca ga je znala oviti okoli prsta, tega je bila zelo vešča, od kje in kako- ni izdala. Peter ji je jedel z roke, zaradi nje je najel še služkinjo, čez čas, ko se je rodilo dete, pa še eno. Sam je garal od jutra do jutra, pa Marjanci še ni bilo zadosti. Če se ji je zdelo, da ji je kakšna ženska nevarna, jo je pričakala, skrita za zaveso, in ko je šla mimo okna, je nanjo zlila polno vedro kuhinjskih odpadkov. Ljudje so začeli godrnjati in se jeziti. V trgovini je bilo vedno manj strank, Peter pa ni vedel- zakaj. Prišlo je tako daleč, da je bankrotiral. Ko je Marjanca videla, da je ostal brez vsega, je izginila v noč, za spomin pa mu je pustila svojega otroka.