Živi tako, da boš sanjal lepo.

Za uvod  si bom izposodila včeraj zvečer objavljeno pisanje Rosvite Pesek. Njena bilanca minulega tedna ni bila rožnata:''

Ponedeljkovo in petkovo vodenje Odmevov in v sredo snemanje prvega od štirih pogovorov z osamosvojitelji za oddaje #Slovenija30. 17 zmerljivih in sovražnih zapisov na Facebooku in v njegovih direktnih Sporočilih, 8 na Twitterju, ¾ strani v Mladini.

Dobra novica - tokrat na družabnih omrežjih nisem zasledila napadalnih zapisov mojih sodelavk.

Napoved? Grožnje se bodo gotovo ponovile avgusta, ko bodo na sporedu pogovori Slovenija30, morda pa že prej, če bo zmotil kakšen gost Odmevov.

Recept za preživetje? Živim kot želva. Nosim oklep.

Spoznanje tedna? Grobost je poskus Slabiča, da bi bil močan.''

Zavedam se – in to močno, da se ljudje v zadnjih 100 letih, ki jih po tej čustveni plati z vsemi dobrimi, srčnimi in tudi podlimi dejanji zelo dobro poznam – nismo dosti spremenili.

Zloba, nerazumljivo sovraštvo, obnašanje, ki meji že skoraj na patološko, je zaznamovalo številne, ki so živeli pred nami.

Pa bi še razumela, če delajo zlo tisti, ki imajo med seboj kakšne zelo osebne- neporavnane račune.

NE RAZUMEM pa, da so to počeli tistim, ki jih niso niti poznali, pojma niso imeli, kakšni v resnici so….samo na ''živce'' so jim šli.

Zgodovina pa se, žal, ves čas ponavlja…..

💧

Leta 1936 se je v našo dolino priženil fant iz Selške doline. Že (še) takrat so jim Poljanci malo vzvišeno rekli ''kanglčarji''. Rok je bil priden in inovativen fant, želel je, da bi kakšen dinar zaslužila tudi žena. Nasadil je kar nekaj češpelj, to pa zato, da bi, ko bi obrodile, žena iz njih naredila marmelado in jo prodajala turistom, ki so prihajali iz Ljubljane. Namero mu je preprečila neka nikoli odkrita žlehtnoba, ki je okoli vseh dreves zlila strup. Travo okoli debel je požgalo, listje je očrnelo, drevesa so odmrla.

 💧

Še tam okoli 1960 je bilo dekletova nedolžnost zelo pomembna. Dokler so bili fantje mladi in so se radi zabavali - ne, a kasneje, ko so se želeli ustaliti, so zelo radi iskali takšne, ki še niso bile v ''uporabi'', kot so takrat rekli. Tone je bil malo starejši fant, ki je rad izbiral, a mu nobena ni bila všeč. Ko je slišal, da se bo poročila Zinka, na katero je sam pri sebi, ne da bi komu to povedal, že ''vrgel oči'', se je domislil peklenskega načrta zgolj v želji, da bi dekletu, s katerim ni poprej še nikoli niti govoril, naredil škodo. Župniku je napisal anonimno pismo, nekega Naceta pa dobro plačal, da je šel v župnišče pod prisego pričat, da je z Zinko že spal. Župniku se je kaj takšnega zgodilo prvič, pa ni bil več rosno mlad. Sam pri sebi se je odločil, da mladima dvema o tej prisegi ne bo nič povedal, zlasti še, ker sta se nameravala po poroki preseliti drugam - na možev dom. Čez mnogo let je župnik pri spovedi Naceta privil in mu zagrozil s peklom, če ne pove resnice. ''Če mi plačate več, kot mi je plačal Tone, pa vam povem,« mu je zabrusil Nace. Bil pa je tako neumen, da je o tem, kako je ''zajebal'' župnika raztrobil zvečer v gostilni, kamor je prišel na štamparle. Eden od tam prisotnih je potem zgodbo zaupal tudi meni.

 💧

Številnih, ki so mi (milo rečeno) metali polena pod noge samo letos, v življenju še nikoli nisem srečala. Kdo ve, bom kdaj izvedela, s čim sem se jim v resnici zamerila?

Ko odstranjujem njihovo zlobo iz komentarjev, se sprašujem, zakaj raje ne uživajo vsakega dne posebej, ki ga imamo na voljo, zakaj – namesto tega- raje tuhtajo, kako bi nekomu, ki jim gre ''na živce'' – škodovali.

Eno od zgodb v moji tretji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače je napisal tudi Simon. Mlajši fant, zaznamovan z boleznijo- tumor v glavi. Govoril je bolj težko, zato so mu svetovali, naj piše. To pa je še zelo dobro obvladal. Njegova sestra me je prosila, če njegovo zgodbo lahko objavim v 3. knjigi. Z veseljem sem to storila! A ne bodi vrag! ''Izposodil'' – prepisal je nekaj stavkov – vsega skupaj okoli 40 besed- iz nekega bloga, ki ga je objavil nekdo, ki je doživljal podobno kot Simon. Razumem jezo, ki se je stresala nanj, še bolj pa name, ne razumem pa- in nikoli ne bom- da se ta oseba s Simonom, dokler je bil še čas, ni želela niti pogovoriti. Če bi se, bi videla, da tega, kar je storil, ni storil zlonamerno….Danes je prepozno: pred kratkim mi je njegova sestra povedala, da je v komi.

 💧

Tone Pavček je nekoč dejal, da nas bo pobralo, če ne bomo brali. Morda.

A z vso gotovostjo trdim, da nas bo zloba, ki smo ji na široko odprli vrata, prej ali slej razžrla do duše in kosti.

Razumem, da smo si različni: eni so levi, drugi desni, tretji veganci, četrti mesojedci, peti doktorji znanosti, šesti ''le'' delavci za tekočim trakom.

A dokler bo vsak stal na svojih okopih, prepričan, da je edini najboljši in najlepši, toliko časa bo vlak, na katerem sedimo, drvel zgolj in samo v prepad.

Namesto da tuhtamo, komu še bi lahko kaj zlobnega rekli in mu škodovali, se POGOVARJAJMO.

Ne le Rosvita, tudi vse ostale Micke, pa Pavle, pa Jožice, Irene, Zorani, Roberti…..se bodo tega razveselili.

Niso vsi ljudje želve kot Rosvita, nekaterim zloba pride tudi do živega.

Imeti človeka na vesti – si tega želimo?