če nisi prepričan- vprašaj

Življenje tudi danes, ta trenutek, piše nenavadne zgodbe. Le-te se včasih razpletejo drugače, kot bi si želeli, zlasti še, če so posredi zajebancije, zloba, objestnost in opravljanje.

O tem, da v mnogih, zlasti manjših krajih, obstaja kar lepo število prebivalcev, ki imajo enake priimke, ni treba razlagati. V našem so to, na primer, tisti, ki se pišejo Jereb ali Kavčič, kje drugje so priimki pač drugi.

No, in v eni takšni vasi živita tudi dve Martini, ki se pišeta enako. Svojo zgodbo mi je povedala Martina 1.

Ko se je pred petnajstimi leti poročila, ni niti slutila, da bo imela hude težave z zanositvijo. Pred desetimi leti sta se z možem odločila za umetno oploditev. Bilo je vrsta poizkusov. Ko sta izčrpala tista, ki jih je plačala zavarovalnica, sta večkrat poskušala tudi samoplačniško, enkrat celo v tujini. Potem pa se je na začetku lanskega leta zgodil čudež: Martina 1 je zanosila! Sreča, ki sta jo občutila z možem Petrom, je bila brezmejna! Tako neskončna, da tega ni moč opisati z besedami.

V približno istem času, kot je bil Martini 1 predpisan strog počitek – tako telesni kot duševni- za vsak primer, je imela Martina 2 (tudi srečno poročena) krajšo afero z nekim moškim. Ko se ga je naveličala, je z njim prekinila vse stike. A dotični moški se ni dal kar tako odgnati. Iz maščevanja je sodelavcu povedal, da je ''nekaj imel'' z Martino iz tega in tega kraja.

In potem se je začelo. Opravljivci so najprej pobarali Martino 2, če je bila ''oženjena pra*ica'' slučajno ona, pa je, logično, zanikala. Iz strahu ali  iz zajebancije je v želji, da ne bi imela doma težav, prevalila krivdo na Martino 1.

''Kar njo vprašajte. Pa ja ne mislite, da ji je otroka naredil Peter?''

In ljudje so začeli opravljati. Niti za sekundo- tako je pač v navadi- ni nihče pomislil, da bi Martina 1 precej težko skakala čez plot, medtem ko je ležala v bolnišnici in kasneje tudi doma. A ko začnejo ljudje mleti in mleti, se logika, žal, umakne iz njihove bližine.

Opravljanje je prišlo na ušesa tudi Petru. Zgodilo se je čisto spontano, ko je šel zvečer, po službi še na pivo. In tam- za šankom- so stali tudi tisti, ki so imeli v riti že veliko več piv, ne le enega. Beseda je dala besedo in eden iz te pijanske družbe je vprašal Petra, če je kaj vesel, da mu je ''Polde Kovačev'' naredil otroka. Ob tem vprašanju so se vsi – tudi tisti, ki niso stali za šankom – zakrohotali. Saj veste, kako to je, če je ljudem dolgčas, je vsaka kost dobra, da popestri vzdušje.

Peter se je pobral domov, v njem pa je vrelo. Seme zla je bilo posajeno!

Z Martino 1 sta se začela prepirati. Bolj, kot mu je dopovedovala, da so ljudje hudobni, bolj je Peter trmaril, da že mora biti res, če ''vsi tako govorijo''. Vmes sta se večkrat tudi pobotala, Peter je prisostvoval tudi porodu, a med njima ni bilo več tistega žara in ljubezni kot nekoč.

Prišlo je tako daleč, da je pred kakšnim mesecem Martina 1 spokala svoje stvari in se skupaj s hčerko preselila nazaj k staršem. Ko je odhajala, ji je Peter, ki mu je zaradi ljubosumnosti še zmeraj ''mrak padal'' na oči, zabrusil:''Če ne bi bilo res, bi ostala….''

Pa tako malo bi bilo treba, da bi se vse razjasnilo: če ne drug, bi vsaj Peter moral (!) najprej stopiti do tistega ''Poldeta Kovačevega'' in ga vprašati, kakšna pa je bila Martina, ki ga je razočarala. Ker sta si bili po videzu zelo različni, bi hitro ugotovil, da je z njegovo Martino 1 vse, kot mora biti. Tako pa je zaradi zlobnih govoric in ljubosumja šla v franže ne le ljubezen- tudi dolgoletno skupno življenje…

Martina 1 meni, da moje pisanje prebirajo tudi Martina 2, ''njen'' Peter in nekdanji sovaščani, zato upa, da bo resnica tudi na ta način prej ali slej prišla na dan.

@@@@

Ob Martinini1 zgodbi sem se spomnila neke druge. V 80 letih se je k nekemu župniku, priselila za gospodinjo njegova sestra. Doma ji je bilo dolgčas, ker je mož šel že kmalu po poroki delat v Nemčijo, pa je želela biti koristna. Kje drugje bi bila bolj kot pri bratu? Potem pa so farani kar naenkrat ugotovili, da je župnikova sestra noseča. Kako - noseča, za božjo voljo, saj se z nikomer ne druži! Kar naprej visi v farovžu! In potem je prvi vprašal:''Kaj pa, če je župnik oče?''. Naslednji ni več postavil na koncu stavka vprašaja, ampak že piko. In ko je novica zaokrožila po vasi, so trije ugotovili, da mora za stvar izvedeti tudi škof. In so mu pisali. Z vso resnostjo in zaskrbljenostjo. Na srečo je bil škof pameten in ni verjel na prvo žogo, pogovoril se je z župnikom in njegovo sestro, pa še sestrin mož je moral – za vsak slučaj – priti iz Nemčije. Potem je škof poklical k sebi ''zaskrbljene farane'' in jim (na lep način sicer) povedal, kar jim gre.