''Vse me boli, gospod dohtar!''

-

Različne zgodbe, ki jih pripovedujem, stojijo zgolj in samo na izkušnjah, ki sem si jih pridobila med poslušanjem. Hočeš – nočeš, v njih se ne skriva niti za grah ''stroke'', ker pač to nisem in nikoli nisem bila. Je pa res, da vem veliko in marsikaj, lahko celo več kot marsikdo drug. 😇
Kadarkoli prebiram stare zapise, se – med drugim – čudim tudi odnosu prednikov do zdravnika in njegovega dela.

Spominjam se neke zgodbice že iz povojnih časov. Jernej je služil JLA v sanitarni enoti, nekaj časa je kot ''snažilka'' in ''deklica za vse'' služil tudi v bolnišnici v Sarajevu. Ko se je leta 1957 vrnil nazaj domov, si je v okolju z več kot 5.000 prebivalci, kmalu dobil sloves, da marsikaj ve in marsikaj obvlada. Ko so se ljudje pri kmečkih opravilih poškodovali, so prihajali k njemu, da jim je rano povezal in hkrati tudi svetoval, ali naj gredo v bolnišnico ali ne. Po potrebi je tudi ruval zobe in pomagal pri porodih. Leta 1963 je tista dolina dobila prvega zdravnika, a mu prebivalci več kot toliko niso zaupali. Zanje je bil Jernej še zmeraj prvi ''strokovnjak''!

@

Tone je bil kot nemški vojak na ruski fronti, a ''le'' kot ''sanitarec''. To pomeni, da je odvažal trupla tistih, ki operacije ( tudi brez narkoze) niso preživeli. Vseeno je bil zelo učljiv, zelo bister fant. Ko se je vrnil domov, se je kljub velikemu pomanjkanju vpisal na medicinsko fakulteto. Še kot študent pa je, če so ga le poklicali, poravnal kakšno zlomljeno nogo, ob strani pa je stal tudi sestri, ki ji je mož precej pogosto ''prešteval'' rebra. Tik pred diplomo pa se je zgodilo nekaj, kar bi ga skoraj stalo kariero: kirurg, ki bi moral operirati slepič, je prišel v operacijsko majavih nog, kot kuga pa je tudi smrdel po pijači. Tone je storil nekaj nezaslišanega: iz tresoče roke mu je vzel skalpel in kar sam izrezal pacientu slepič.
Tudi sicer so dohtarji zelo radi ruknili kakšen šnopc. Neka gospa mi je pripovedovala, da jo je eden takšnih dohtarjev najel, da ga je vozila do pacientov blizu in daleč. Največkrat ga je po kakšnem uspešnem porodu, ki so ga še malo zalili, močna, kot je bila, prijela in zvalila na voz, ga odpeljala do domačega praga, kjer ga je spravila do vrat in tam pustila.


Po navadi so bili vaški dohtarji tudi ginekologi, otroški zdravniki, zobozdravniki. Delali so od jutra do večera, včasih so bili tako utrujeni, da so komaj stali na nogah.


Njihova naloga je tudi bila, da so ljudi ozaveščali. To je bilo pogosto zelo težko. Vedeli so, da bodo storili največ, če bodo dobili na svojo stran ženske. Te so imele zaradi pogostih nosečnosti in tudi spolnih bolezni, s katerimi so jih okužili možje, veliko težav. Veliko je bilo tudi mazaških splavov. Dokler penicilina ni bilo na voljo v zadostnih količinah, so nekatere - po zastrupitvi krvi, umirale v strašnih mukah.


V 70 letih, ko so postale aktualne ''antibejbi'' pilule, recimo Stediril, so ženske začele v spolnosti tudi uživati.


Zaradi preutrujenosti (ogromno jih je hodilo na šiht, doma pa so obdelovali še kmetijo) so bili nekateri vidno izčrpani. ''Marsikdaj sem kakšnemu dal bolniški stalež, čeprav je bil v fizičnem pomenu besede zdrav,'' je povedal dr. Ernest K.
Kot se spomni, je v zgodnjem obdobju predpisoval predvsem zdravila proti želodčnim boleznim. Ko je kdaj komu svetoval, naj raje malo potelovadi, pa bo s tem bolečine v križu omilil, so se mu na ves glas smejali.

Tudi zato so tisti, ki so se ''pretegnili'', raje goltali protibolečinske tablete, kot da bi ubogali zdravnika. Žal so se mnogi začeli zatekati tudi v pijačo, ker so se dali prepričati, da bo alkohol delovanje zdravil še pospešil.

Še v 80 letih prejšnjega stoletja se je še zmeraj bolj zaupalo domačim čajem in mazilom kot zdravilom. Zato so tudi hudo bolni obiskali zdravnika le, če jim je tekla voda v grlo.

Kdaj točno se je zgodil preobrat, in so- zlasti starejši- začeli prihajati od dohtarja s polno vrečko zdravil, ne bi vedela. Ko sem nazadnje sedela v čakalnici (od tega je res že nekaj let) sta dve starejši gospe prav ''tekmovali'', katera uživa več zdravil kot druga. Ima tudi vaša mama ali babica danes doma celo lekarno? Jemlje po deset, dvajset tablet na dan?

Spominjam se Janet, žene enega mojih FB prijateljev. Obiskala sta me pred kakšnimi osmimi leti. On je bil mojih let, ona dvajset let mlajša. Nikoli ne bom pozabila ogromne škatle, s katero je sedla k zajtrku: pred jedjo je pogoltnila pest zdravil, po zajtrku še eno pest. Nekatera zdravila je uživala ''upravičeno'', druga ''preventivno''.
Ko sem bila še otrok (in tudi še malo po tem) so starši, če so bili utrujeni, šli na kavč ''poglihat hrbet''. Danes je, hvala Bogu, drugače- vsaj pri meni. Obujem si superge in grem v naravo. Hodit. Vsaj ene 8 km / dan.

Zdravnik je bil nekoč izjemno spoštovan in cenjen. Ne glede na to, si je spoštovanje zaslužil ali ne. Danes se ga lahko nemudoma pribije na križ, če se ne obrača tako, kot si pacient ''želi''.

@@@@@

Ljudski glas je z velikim užitkom pripovedoval tudi o ''koreninah'', ki so bili spolno aktivni celo pri osemdesetih letih. Takim so rekli, da jim gredo neumnosti po glavi, da imajo zasvinjano glavo in podobno.
Možakar, ki je še danes legenda, je moral v pozni starosti oditi v bolnišnico. Malo preveč mu je zavrela kri in tista reč se mu ni in ni hotela umiriti. Začudeni zdravniki so dobesedno strmeli v njegovo živahno mednožje. Možakar je vztrajal, da je sicer popolnoma zdrav, le zaradi pomanjkanja ženske se počuti čisto zmešan. Zdravniki so ga predstavili drugim bolnikom, češ, poglejte, kako nas zdravo življenje ohranja v kondiciji. Ko je imel 95 let, so ga vprašali, če še kaj hodi okoli žensk. Odgovoril jim je: »Do devetdesetega je bilo še kar, potem pa bolj švoh …«

@@@@@

Miselnost ljudi se je spreminjala, ko so nekateri zdravniki začeli organizirati predavanja, na katerih so opozarjali, kako pomembna je čistoča, zlasti pri rojstvu otroka.( okoli leta 1925-1929) Starejši jim niso verjeli, saj so trdili, da »mal gnoja še živalim ne škoduje, kaj šele človeku«. Mlajši pa so se trudili, da so upoštevali, kar so slišali. Prva predavanja so bila organizirana že okoli leta 1920 in so bila sprva bolj slabo obiskana. Vendar so ljudje kmalu spoznali, da jim zdravnik želi le dobro.

(neka ženska je imela velik tur, ki ga ni bilo moč pozdraviti z domačimi zdravili. Šla je k zdravniku, ki ji je pod narkozo izredno boleče mesto, polno gnoja , prerezal in očistil. Ko je čez teden dni spet delala, čila in zdrava, na njivi, je to pri ljudeh visoko dvignilo zdravnikovo ceno)

@@@@@

V Žiri je večkrat prišel tudi dr. Gregorčič Milan iz Gorenje vasi.  Leta  1929 je bila zelo huda zima,ko je bil poklican k porodu v Brekovice. Porodnico je šival kar na peči in lavor s toplo vodo je stal na klopi. Ko je končal z delom, je voda že začela zmrzovati. Zaradi velikih razdalj, ki jih je zdravnik praviloma prehodil peš, je bil velikokrat zdržema na nogah 40 km ali več.





 https://en.wikipedia.org/wiki/Lobotomy (fotka)




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več