kar je prav

Ko sem danes brala kolumno Žige Turka o tem, kaj je zakonito in kaj prav, sem se spomnila na številne zgodbe, ki jih je zapisalo življenje včeraj in danes.

Trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače prinašajo številne usode ljudi, tistih, ki so v sebi začutili potrebo, da se izpovedo. Na skoraj 1400 straneh je zapisana t. i. ''intimna zgodovina'' Slovencev!

Tudi v EU prostoru bi težko našli- če sploh- kakšno podobno zbirko izpovedi!

Eriko (1952) sem obiskala v zaporu, kjer je prestajala triletno kazen. Do smrti je zabodla moža, sicer cenjenega in spoštovanega gospoda. Razlog: našla ga je, ko je posiljeval lastno hčerko. To, kar je storila, ni bilo po zakonu, bilo pa je edino prav, kar je v tistem trenutku šoka lahko storila.

Marina (1957) je bila ena najbolj pravičnih učiteljic. Vsaj tako je trdila. Nekoč mi je razlagala, zakaj je nekemu učencu ob koncu leta zaključila štirico: ''Kaj me briga, če mu je ravno takrat umrla mama. Učenje je prvo!'' je opravičevala svoje dejanje.

Drži- bilo je po pravilih, ni pa bilo prav. Upam, da jo bo prej ali slej začela peči vest. Bilo bi prav!

Ludvik (1961) je imel precej žleht ženo. To so vedeli vsi, samo on ne. Pravzaprav ni hotel vedeti, saj je verjel, da če se enkrat oženiš, se za zmeraj. Žal se je žlehtnoba z leti stopnjevala. Nekoč se mu je že malo mudilo na letališče. Ko je stopil na dvorišče, se je odprlo kuhinjsko okno in žena mu je med zmerjanjem zlila na glavo poln čeber kuhinjskih odpadkov. Kasneje ni znal razložiti, zakaj mu je ravno v tistem trenutku počil film. Obrnil se je, stekel nazaj v hišo in gospe prisolil dve krepki okoli ušes. Nikoli več se ni vrnil. Po svoje stvari je poslal brata. Skratka, kar je naredil, ni bilo ravno po zakonu, je bilo pa prav.

Anton (1973) je bil zaradi prometne nesreče, ki jo je doživel v otroštvu, invalid. Starši so ga pretirano navezali nase, prepričani, da je to edini način, da bo ostal pri njih in jim na starost stregel ter skrbel zanje. Šele pri enaindvajsetih je zmogel toliko poguma, da se jim je uprl in se vpisal v večerno srednjo šolo. ''Načel'' je tudi kupček odškodnine zaradi poškodb, ki jih je utrpel ter si kupil avto. »Kako boš vozil, če imaš eno nogo krajšo od druge?« je jokala mama.

Po maturi si je poiskal tudi službo. Ni bila bogvedikaj, bila pa je prvi sončni žarek na poti v svobodo. Ves čas se je tudi izobraževal, zdelo se mu je, da je njegova želja po znanju postala brez meja. Potem je spoznal prijetno dekle in staršem zaril še zadnji nož v srce.

»Nobena ga ne bo imela, Tonček je samo moj!« je rekla mama, ko mu je v krožnik, ki ga je postavila predenj, vmešala uspavalne tablete. Bilo jih je toliko, da bi še vola ubile. Antona na srečo niso. Že od jutra ga je črvičilo po črevesju in porcija kislega zelja je dodala le še piko na i, da je skoraj vse, kar je pojedel- izbruhal.  V lastnih izpljunkih ga je našlo dekle, ki je prišlo ponj. Namesto v Cineplexx v Kranj ga je odpeljala v dežurno ambulanto. Zdravniku se je zdelo čudno, da ima Anton tako slaboten srčni utrip. Poslal ga je v bolnišnico, kjer so ubogemu Ludviku, ko je prišel malo k sebi, povedali, da ga je nekdo poskušal ubiti. Molčal je. Zdelo se mu je, da je to edino prav. Se je pa od staršev odselil, takoj ko je bilo mogoče.