Kaj storiti, da bo bolje?

Pridejo dnevi, ko se počutimo za en drek. Vse nam gre narobe, smo nezadovoljni, polni gneva, besa in pikrih pripomb na vse, kar okoli nas leze in gre.
Nekaterim se takšna ''stanja'' ponavljajo bolj pogosto, drugim le občasno.

A takrat, ko ''pademo'' vanje, se rado zgodi, da v bližini ni nobene lestve, po kateri bi iz takšnega- zelo uničujočega razpoloženja- hitro in varno ter brez prask zlezli ''ven''.

Znano je, da je dandanašnji eden najbolj priljubljenih načinov, da ''pozabimo na lastno sranje'' ta, da si izmislimo FB profil in potem v anonimnosti pljuvamo po tistih, za katere se nam zdi, da živijo lepše in srečnejše kot mi.

Ljudi, ki to počnejo, ni malo, pa še veliko dela imajo, saj takšnih, ki bi na socialnih omrežjih razkrivali tudi svoje padce, ni veliko. In kaj je ''lepšega'', kot da jim nek anonimnež pri vsem, kar se jim med 4 stenami dogaja, zarije še dodaten nož v hrbet?
**
Slovenci smo že v preteklosti težko prenašali, če je imel kdo od bližnjih več sreče, kot se je večini zdelo, da mu ''pripada''.
Vladimir (umrl je prejšnjo soboto) je bil vojni invalid. Imel je kar dobro t. i. partizansko pokojnino, za kakšno fizično delo pa ni bil primeren.
''Kaj mu bo denar, če je pa kripl!« so govorili ljudje in bili na nek poseben način srečni in zadovoljni, prepričani, da njegov denar ne odtehta tega, kar imajo oni: zdrave noge in zdravo rit, ki je niso prerešetali rafali.

Potem pa se je zgodil čudež: Vladimir je preko ženitovanjskih oglasov spoznal neko mlado žensko, še kar lepo na pogled. Zakaj točno je privolila v poroko, v mestu niso izvedeli. S teorijo, da je to storila iz ljubezni, se niso strinjali. Še več žolča so bruhali iz sebe, ko je zanosila, ko je potem rodila luštnega fanta, ki je odrasel v postavnega strokovnjaka na področju živilske industrije. T. i. ''prijatelji'' so Vladimirju pisali anonimna pisma, da ga žena vara, vabili so ga v gostilno in ga napijali z žganjem. Ker so bili neuspešni, so se spravili na njegovo telesno hibo z besedami, da tak kripl že ni mogel zaploditi otroka, kaj šele sina, da ga mu je nekdo drug.

Zanimivo je bilo, da niso rovarili javno, vsem na očeh. Početje, nevredno človeka, je potekalo za kulisami, med sladkimi besedami, med prijateljskim sočutjem. A Vladimir ni bil neumen, vsaj ne toliko, kot so mislili, da je. O vsem je pisal dnevnik in kadar je bil v skušnjavi, da bi ''preverjenim'' govoricam verjel, je vzel v roke ta zvezek in iz njega prebral nekaj strani.
Naj še povem, da je Vladimir kljub invalidnosti večino teh žlehtnob preživel.

**
Vsi smo krvavi pod kožo in tudi meni se kdaj zgodi, da sem tečna in zoprna, prepričana, da je ''ves svet'' zato kriv, le jaz ne.
Potem pa se spomnim Ančke. Že dolgo je ni več med nami, a spomin na njen mili obraz je v meni še kako živ. Vse življenje- od rane mladosti naprej – je spremljala brata – duhovnika na njegovih poteh od fare do fare. Bila je gospodinja, služkinja, njegova zaupnica. Ženska z velikim srcem, brez ene same zle misli v sebi.

Ko je hudo zbolela (rak na črevesju) jo je brat odpeljal v bolnišnico. Takrat je bilo po sobah še več bolnikov, tudi po deset ali celo petnajst. Nekoč sem jo šla obiskat in že na hodniku zaslišim večglasno petje nabožne pesmi ''Marija pomagaj nam ti''. Vsi bolniki, ki so ležali v isti sobi, kot Ančka so skupaj z njo peli in tako preživljali dolge in mučne dneve. Kljub temu da so vedeli, da jih že jutri lahko čaka smrt, so zmogli toliko moči, da so se odprli Ančkini dobronamerni in pozitivni energiji.
Vsakokrat, ko vstanem z levo nogo, se spomnim nanjo. Vse življenje je samo garala, odpovedala se je družini, da je bila lahko ''koristna'' bratu in cerkvenemu občestvu. In še takrat, ko bi (tako so rekli zdravniki) morala na ves glas tuliti od bolečin, je stisnila zobe in s pesmijo pomagala bližnjim.

**
Bila sem še otrok, ko sem obiskovala Heleno, invalidko, ki je živela v neposredni bližini. V spominu mi je ostala njena mehka in nežna dlan, s katero me je zmeraj pozdravila, ko sem vstopila skozi vrata. Sedela je na postelji, in ko me je zagledala, je njen okrogli obraz zažarel, kot bi nanj posijalo sonce. Veliko je brala, tudi jaz sem ji iz knjižnice neštetokrat prinesla goro knjig. Njeni modri nauki, s katerimi me je ''zalagala'', so mi šli skozi eno uho noter, skozi drugega ven, sem in tja pa je vendarle kaj ostalo v glavi.
Spominjam se, da mi je pogosto dejala, da se v življenju zgodijo stvari, na katere nimamo vpliva. Ga pa imamo takrat, ko razmišljamo, kaj bomo v težki in neprijetni situaciji naredili. Ona, denimo, se je odločila, da bo kljub težki invalidnosti vesela in nasmejana. Pa bi lahko bila tudi drugačna in nihče ji ne bi nič zameril.

Včeraj, ko sem obiskala sinov grob, sem šla po pokopališču še malo ''cik-cak''- sem in tja. Za trenutek sem se ustavila na njenem grobu. Že dolgo je nisem imela v mislih. Leta in leta. Domov grede so spomini na najina srečanja izpred 60-ih let ponovno oživeli. Vem, da sem nekje hranila fotografijo, edino, na kateri sva bili skupaj. Kdo ve, kje se je ''zamečkala''….
Na malo daljši način sem hotela le reči : imejmo lep dan, naredimo si ga takšnega. Če bo šlo kaj narobe, bo pač šlo. Saj veste: včasih sije sonce, včasih pa tudi dežuje. In tudi dnevi, ko pada toča, niso redki.

💗💗💗💗💗💗💗

Veliko idej, ki pomagajo, da vztrajamo, nudijo tudi zgodbe iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače.