brez dela ni jela

-


Vesela sem, da se trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj bere. 
https://plus.cobiss.si/kn/skupno/avtorji/2020/1

Če jo želite prebrati tudi vi, jo lahko po ugodni ceni naročite preko povezave:

https://goo.gl/1qx5mf


Danes je na Fb nekdo zapisal tole:«Včasih nismo imeli denarja, da bi lahko šli na morje, danes ga nimamo niti toliko, da bi lahko ostali doma...«

Včasih mi je prav žal, da o tej, t. i. ''preteklosti'' izgubljamo neke realne predstave. Še huje: o njej razmišljamo vedno bolj ''romantično''. Ko o njej zapišem kaj stvarnega, mi rečejo, da se motim.

Je pa nekaj, kar še kako drži: še pred cca 30 in več leti so bili ljudje bolj skromni. Kar je logično, saj je bila pot do dobrin, ki je nam danes sama po sebi umevna, veliko bolj posejana s trni.
Življenje, ki ga danes živijo revni, je bilo nekoč ''vsakdanji pojav''.

A so si ljudje, ki so imeli bolj plitke žepe pomagali na različne načine. Delali so na bližnjih kmetijah in si tako zaslužili za mleko, krompir, jabolka. Zaposlili smo se tudi srednješolci, čas za zabavo je bil bolj skopo odmerjen. Da bi imeli na stotine različnih organizacij, ki bi ''skrbele'' za naš prosti čas?! Lepo vas prosim!

Tudi lokali so čez dan bolj ali manj samevali. Le kakšni ''stalni'' gostje so delali družbo za šankom.
Misel, da je treba iskati rešitve, ne pa sedeti in tarnati, je bila med ljudmi zelo prisotna. Če je le kdo preveč jamral, so mu hitro ponudili delo z besedami: ''Zavihaj rokave, pa si boš pomagal sam!''

Med moškim in žensko je bilo delo zelo strogo porazdeljeno.
Žena pripravlja kosilo, mož sedi za mizo in bere časopis. Tipična slika, ki me je spremljala celo otroštvo in mladost. O kakšni emancipaciji, ki naj bi se v tistih povojnih časih ''izvajala'', ni bilo ne duha ne sluha. Po drugi strani je bilo pa tudi res, da je bila moževa naloga, da v finančnem smislu skrbi za družino. Ženske so bile obsojene na gospodinjstvo, zaposlile so se, ko je tekla voda v grlo. Na primer: ko so se odločili za nakup avta ali pa, ko je šel kdo od otrok študirat.

Za vzgojo k ''ženskim delom in opravilom'' so poskrbele mame, ''moška dela'' pa so fantom vtepali v glave njihovi očetje. Roko na srce: med mestom in podeželjem je bilo- vsaj kar se dela tiče- mičkeno razlike. V stanovanju je priložnosti, da se česa lotimo pač veliko manj kot na podeželju.

Kati, ki je v letih 1960-1970 delala pri Rdečem križu, se ne spomni, da bi kdaj pomagali ljudem v stiski. Pri njih so skrbeli predvsem za različna predavanja. Največ o alkoholizmu, ki je bil nekoč rak rana družbe. Imeli so sicer polno skladišče ''starih cunj'', ki pa so bila za splošno uporabo neuporabna. Otroke po šolah so navduševali za pomoč revnim v Kongu in drugih afriških državah.

Tudi t.i. ''bolj bogati so v tistih ''starih časih'' zelo spoštljivo ravnali s kruhom in hrano nasploh. Nikoli je niso metali v smeti. Tam, kjer so imeli svojo hišo, so imeli na vrtu ali kokoši ali zajce, ki so morebitne ''odpadke'' pojedli. Tudi kužkom se ni niti sanjalo, kaj so to briketi. Spominjam se, da smo jim v skodelico stresli vse, kar je morebiti ostalo od kosila. Razen krompirja. Mucki so dobili vodeno mleko, za ostale priboljške so morali poskrbeti sami.


Marjan (1952) in njegova žena nista bila nikoli zaposlena. Živita na kmetiji in jo po najboljših močeh obdelujeta. Žena je imela precej ginekoloških težav, zato ni več zmogla težjih kmečkih del. Več kot šest let je Marjan po vseh mogočih ''kanalih'' iskal koga, ki bi mu priskočil na pomoč. Šele lansko leto se mu je nasmehnila sreča. Župnik mu je našel družino s tremi otroki. Starša delata v prosveti, zato so se čez poletje lahko preselili k Marjanu. Sprva so imeli ne le dve levi roki- deset! A so se do letos že dodobra vpeljali v različna kmečka opravila. Pa še razumejo se. Ko se konec avgusta vračajo proti domu, ne odhajajo praznih rok.

Je pa med nekoč in danes velika razlika v odnosu do intelektualnega dela. Slednjega se ni kaj prida cenilo niti na ''državnem nivoju''. Med ljudmi je na splošno veljalo, da so študirani ljudje lenuhi, ki po cele dneve nič ne delajo. Imeli so jih za manj vredne od sebe. Iz pomanjkanja mišic in žuljev na rokah se je pogosto norčevalo. Marsikateri družini je potomec, ki se je odločil za študij, predstavljal veliko tveganje. Ni bilo tako poredko, da se je v mestu ''spridil'' in staršem povzročil nemalo sramote.
Ideal, ki ponekod šteje še danes, je ''biti priden'', deloven in marljiv. Pa ne preveč zavijat z očmi, ko pride (premajhno) plačilo.
O delu imamo ogromno pregovorov, najbolj všeč mi je tisti: brez dela ni jela.

Delo podaljšuje življenje in krajša čas.

Bolj kot delo, ki smo ga opravili, nas utruja delo, ki ga še nismo.

Brezdelje bolj uničuje človeka kot delo. Zdi se, da človek izgubi mnogo življenjske sile, če nima nobenega cilja. (J. Steinbeck)

Tam, kjer se malo dela, se zelo veliko teoretizira. (Honore de Balzac)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več