kdor z malim ni zadovoljen, mu več ne pripada....

-



Včasih je bil zelo popularen tudi pregovor: KDOR Z MALIM NI ZADOVOLJEN, VELIKEGA VREDEN NI. 
Meni osebno ni nikoli ''sedel''. Zdelo se mi je, kot da zagovarja (pod) povprečnost pod plaščem neke lažne skromnosti. Po moje so ga- ob mizernih plačah, ki so jih dobivali- največkrat slišali delavci, o katerih je v svojih knjigah (in blogih) pisal tudi Dare Likar. https://www.rtvslo.si/blog/likard37/moje-bukve/82659

Ta pregovor so, kot že rečeno, največkrat ponavljali tisti, ki so si zase privoščili pogačo, drugim pa so metali drobtinice. Žal je danes zelo podobno, le da se tega ne zavedamo, oziroma- na tiste, ki mečejo drobtinice, smo se skozi desetletja že tako navadili, da se nam zdi, da tako mora biti. Da se ne sme nič spremeniti.

Po drugi strani pa je treba priznati, da so bili ljudje – vsaj v nekaterih stvareh- včasih bolj realni, kot smo danes. Za mojo babico, rojeno na prelomu 20. stoletja, je predstavljal statusni simbol- dežnik. Ne bi znala izračunati, koliko jajc in masla je morala prodati, da si ga je lahko kupila! Nanj je pazila kot na punčico svojega očesa. Danes ležijo dežniki po malodane vsaki hiši vse križem. Vseh barv in oblik so! Nihče ne pazi nanje, pa zakaj tudi bi? Dobijo se zastonj- kot reklama, ali pa se zanje odšteje ušivih 5 evrov.

Posebno mesto je imela tudi ura. Bila je strašno dragocena. Moški so imeli žepne. Poznala sem jih kar nekaj, ki so ob posebni priložnosti precej bahavo potegnili to uro iz žepa in pogledali nanjo. Bila je tako dragocena, da so celo v testamentu naredili zaznamek, kdo od potomcev jo bo podedoval.

Moja generacija je dobila uro za birmo. V kakšnem nestrpnem pričakovanju smo odpirali tisto škatlico in – naj je bila ura takšna ali drugačna- mislili smo, da so nam poklonili vse zaklade tega sveta! Predstavljate si, da bi boter danes svojemu birmancu podaril uro! Še krave bi se smejale! V primeru pa, da bi mamica (oči) tega birmanca svoje razočaranje nad darilom izlila še na FB, bi se iz ure norčevala vsa Slovenija.

Posebno mesto so imeli tudi uhani. Ti so deklicam nekako ''pripadali'' ob krstu. Nikoli nisem spraševala, kakšno darilo je ob krstu ''pripadalo'' meni, vem pa, da zlatih uhanov nisem nikoli imela. To pomeni, da ne sodim v ''poprečje'' tistih, ki so takšno darilo prejeli. Mimogrede: še danes jih nimam. V ušesih sicer obstajata luknji, a ne vem, če sem uhane (bižuterija) nosila več kot le nekajkrat.

V povojnih časih je delavska plača znašala okoli 500 do 600 dinarjev (pisarniška malo več, okoli 1200 dinarjev), za moško kolo pa je bilo treba odšteti 1800 do 2000 dinarjev. Predstavljate si, kako težko je bilo priti do njega! Tisti, ki so ga želeli imeti, so si morali pošteno odtegovati od ust! V času, ko so šli k birmi moji otroci (rojeni po letu 1973), so se stvari že spremenile: fantje so za birmo dobivali motorje (APN), dekleta pa kolesa in zlatnino).

Danes nosijo zlat nakit le tisti, malo starejši. Sicer pa postaja zlato dragoceno varčevalno sredstvo. Tisti, ki so zelo bogati, ne varčujejo več na banki, ampak kupujejo zlato in ga hranijo v trezorjih.

Zanimiva je zgodba neke Milke. Ne vem točno, a mislim, da je bila rojena 1924 ali 1925 leta. Imela je precej veliko družino, osem otrok, a vsi so se vrgli po očetu, ki ni bil dosti prida. Milka je imela v ušesih velike, zlate ''ringlne''. Tri hčere so se ves čas prepirale med seboj, katera jih bo po materini smrti podedovala. Prepiri so največkrat potekali v času kakšnih praznovanj, ko se je družina dobila skupaj. Milka je bila tiho, nikoli se ni vtikala v prepire, le žalost ji je stiskala srce, saj so ji hčere tudi na ta način kazale, da jim ni mar zanjo. Šla je k župniku in ga prosila, naj naredi vse, da jo bodo, ko bo prišel čas, z uhani vred tudi pokopali.

Podobno je ravnal tudi Lipe. Bil je zidar in na kolesu je prevažal svoje orodje, ko se je selil od ene parcele na drugo. Tudi on je imel dva sinova, ki se mu nista zdela dosti vredna. Namesto da bi si poiskala delo, sta ležala doma in čakala, da jima bodo padale pečene kure v naročje. Lipe je, ko ni več mogel delati, kolo podaril nekemu fantu. Skupaj z zidarskim orodjem. Lenuhe je iz dna srca preziral, četudi so bili njegova lastna kri.

(pri birmi- sem tista s črnimi lasmi  )

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več