Vesela Velika noč!

-

 Dragi prijateljice in prijatelji


iz vsega srca Vam želim vesele Velikonočne praznike, z veliko miru in ljubezni v srcu!💗💗💗💗💗


Največji krščanski praznik ima v času pandemije še poseben pomen.
Tudi v času pandemije nas blago, a z ljubeznijo opominja, da je treba zaupati, verjeti, da bo še vse dobro. Pa, seveda, tudi z lastnimi močmi, odrekanji in napori pripomoči, da bo temu res tako!
Tudi v vsakdanjem življenju se kdaj pa kdaj dogaja, da doživljamo ''križev pot''. A če vztrajamo, če naredimo vse ali še več, kot je treba, prej ali slej zmagamo.
V Veliki noči je ogromno sporočilnosti. Tako za verne kot malo manj verne. Včasih se je treba le vstaviti, prisluhniti in razmisliti.

Življenjsko je, da se kdaj pa kdaj zamislimo o minljivosti, sprašujemo se, zakaj moramo trpeti, saj se nam zdi, da nismo nikoli storili nič slabega. S časovnim zamikom pa potem pogosto ugotavljamo, da so nas prav ''padci na kolena'' naredili močne, trdnejše, nam vlile več poguma, da se lažje odločamo, ko smo spet na razpotju.




Komentarji

  1. Anonimni5. april 2021 ob 00:43

    Mileena hvala za voščilo,tudi Tebi lepe praznike.S zbirko knjig,ki si jo izdala se šele srečujem,držim za glavo in čakam kaj še bo.Zanimivo ja,težko rečem,da lepo, a prav je,da spregovorimo o preteklosti,tako lahko razumemo sedanjost.Veje pa iz Tebe vseeno nekaj,kar kaže na neizprosno in strogo vzgojo,da ne rečem brez čustev,cerkveno vzgojo.ne maraš psov in vidim,da niti ne razumeš pomena druženja čklovek-žival.Osebno smatram,da je mnogo bolje sprehajati psa in se z njim družiti kot vztrajati ob moškem ali ženskem partnerju,ki je dobesedno prasec.Hvala Bogu si mela srečo in se poročila z moškim svojega življenja.To je dobro,zelo dobro.Vse ženske se niso.Izlet na Šmarno Goro ali Vogar je varnejši in prijetnejši z nemškim ovčarjem kot da hpodiš sam,le verjemi.Pijancev in nasilnežev ne bomo prenašale!!!Lep preostanek dneva.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več