Pravi mojstri, ko gradimo ograje

-

 Nekdo, ki na moje blogu želi ostati anonimen, je za pisal:


''Oprosti za anonimnost, lažnih imen tudi ne bom pisal. Draga gospa Milena, zgodbe in knjige so namenjene vsem nam in hvala iz dna duše, da jih pišete, prenašate in zapisujete. V teh časih nas bombardirajo kako lepo je mladim, vidi se, da je nekaterim res, drugi kljub materialnemu obilju krepko jahajo ježa. Ž e sam podatek, kolikšna je vrsta pred psihiatričnimi ambulantami za mlade je pokazatelj izkrivljenih pojavov v družbi tega časa. V preteklosti je bilo hudo, toda mladi smo-ste, so- premagovali stiske s plesi, hribolazenjem, športanjem.
Danes?
Takoj na Prozac, Alvento in pd tablete.
ZATO!
Pogovarjajmo se, pišimo si, ko izpljunemo se razprši in lahko vdihnemo nekaj svežega, optimističnega. Bog Te blagoslovi draga Milena.''

**

Zadnje čase nam tudi mediji, (žal nekateri politiki prav tako niso izjema) vsiljujejo prepričanje, da je covid (posredno pa vlada) kriv za vse gorje, ki ga občutimo.
Pa ni zmeraj tako!
Ljudje sami se obnašamo drug do drugega kot podivjane zveri! Tisti, ki se v svojih mehurčkih počutijo močne in nedotakljive, javno in zelo glasno ponižujejo druge, jim lepijo nalepke, širijo o njih različne govorice in polresnice.
Če so nas še pred leti vlačile po zobeh le vaške opravljivke, ki niso imele drugega dela, kot da perejo umazano perilo- a ne svoje, temveč od nekoga drugega- so danes prevzeli njihovo vlogo družabna omrežja, celo nekateri mediji.

**
Pretresljivo pismo je napisal fant (27, 5 let), ki ga je naključni mimoidoči zadnji trenutek pregovoril, da si je snel vrv, ki si jo je ovil okoli vratu.
V pismu je opisal, kaj se je pred tem dogajalo: razšla sta se z dekletom, s katero sta hodila že več kot štiri leta. In eden od zlobnežev je, ko je slišal zato, čivknil, da ga je pustila, ker ima ''premajhnega''. Ni trajalo dolgo, ko se je iz te ''dolžine'' delala norca že cela vas...Tudi v službi, na družabnih omrežjih. In ko mu je ob nekem neuspehu v službi, podrobil še oče, češ, to se ne bi zgodilo, če bi bil ''dedc'', je fantu prekipelo.
... Ne bi ga ubila corona, še manj država, ubili bi ga prostaški ljudje, brez empatije in srčne kulture.

**
Bilo bi prav, če bi, tako kot pravi na začetku Anonimni, raje prisluhnili zgodbam, se iz njih učili tudi, kakšni ne smemo biti, če bi raje prisluhnili sočloveku, mu pomagali....
Včasih, še nekaj let nazaj, ni bilo nobene ''stroke'', le ljudje so bili bolj človeški, kot so danes! Že s tem, ko komu prisluhnemo, mu ponudimo toplo ramo, pomagamo, da mu je lažje.
Raje zidamo visoke zidove, raje se zapiramo v svoje mehurčke in brezdušno gledamo, kako nekomu v nekem drugem mehurčku pred našimi očmi umira njegova duša....

**
Kaj naj rečem za konec današnjega zapisa?
Bogu hvala za tiste, ki še čutijo, ki še imajo srce, ki se še obnašajo kot ljudje.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več