leporečniki in nakladači

-

 




Kaj pomenijo diplome?

Svet drugačen se vrti.

Danes najbolje živijo
izučeni lopovi.

Tole je le ena od kitic znane pesmi LEPA DEKLETA LJUBIJO BARABE, ki jo prepeva Andrej Šifrer.
Žal je resnica, ki se kot nit prepleta skozi celotno pesem, značilna malodane za večino državljanov, ne le za ''lepa dekleta''.
Tako je bilo že nekoč in je marsikje in marsikdaj tudi še danes.

Slovenci smo že po naravi precej okoren narod. Ne znamo se dobro izražati, nismo govorci, tudi slovnice nismo zajemali z veliko žlico. So bile krive učiteljice ali pa so nam takrat, ko bi se morali naučiti, kje in kdaj postaviti vejice, sedeli na ušesih?

In ker smo takšni, kot smo, nas nezadržno privabljajo oni, ki pa imajo te veščine v malem prstu.

Nekaj primerov iz vsakdanjega življenja:

Gorazd bi v času srednje šole dal roko v ogenj za prof. angleščine, ki je bila genij za leporečenje, naučila jih je pa bore malo. Kasneje, šele v srednjih letih, so se fantje, ki so obiskovali strojno šolo, družno odločili, da je bil najboljši prof. XX, ki jih je ''kot merjasce gonil pri praktičnem pouku''.

*
Katero babi bo imel otrok raje? Tisto, ki ga fila s sladkarijami ali ono, ki skrbi za uravnoteženo prehrano?

*
Kaj pa ženske, ko izbirajo? Jim bolj pade v oči nakladač ali tisti drugi fant, ki mu Bog ni dal govorniškega in nastopaškega daru?

*
Vprašanje za psihiatre: zakaj so upokojenci še zmeraj nori na Erjavca, četudi jih je ves čas mandata le nategoval s 1000 evri pokojnine?

*
In- konec koncev- zakaj so tako všečni politiki z namazanimi jeziki? Ker obljubljajo gradove nad oblaki? 🙂 Ker to počnejo tako vešče, da raja niti ne opazi, da njo futrajo z leporečjem, sami pa v teh gradovih živijo že leta in leta….

*
Spominjam se znančeve sreče, ko so jim zamenjali direktorja. ''Ta nov zna vsaj govort, se bo lahko kaj zmenil tudi za nas,'' je bil prepričan. P.S. Zgodba se ni dobro končala.

*
Miki je bil znan nasilnež. V že odcvetelih letih si je našel veliko mlajšo. Bila je noro zaljubljena vanj, tako da ni niti opazila, da vse, kar zasluži, ob mesecu izroča v ''varstvo'' svojemu dragemu, ki je imel ''zdravstvene težave'' in ni imel redne službe.... V zameno jo je kdaj (z njenim lastnim denarjem) peljal na pivo in ob sobotah na eni dve vožnji z motorjem. Bila je presrečna, saj je bil tudi šopek, ki ga ji je (z njenim denarjem) podaril za rojstni dan, vreden greha.

*
Še pred 30 in več leti so mame (izkušnje pač) svarile svoje hčere: 'Boj se muzikontarja, ki po koncu veselice ne zna priti domov. Boj se tistega, ki ti obljublja nebesa, pripelje te pa v pekel. Boj se tistega, ki samo govori, nič pa ne naredi.''

*
Od besed do konkretnih dejanj je včasih strašno dolga pot. A ker so užitki že ob poslušanju sladkih besed tako prijetni, pogosto niti opazimo ne, da nas tisti, ki lepo leporečijo, peljejo žejne čez vodo.

*
Vsakemu od nas se je kaj podobnega že zgodilo. Nekatere so izkušnje streznile, drugi in druge pa so še zmeraj kot ''osel, ki gre večkrat na led''.

P.S.
Najraje imam pa tiste, ki menijo, da ''denar raste na drevesih.'' In v to, da imajo prav, prepričujejo tudi druge.

O takšnih, precej okornih fantih, ki so pri dekletih ''izviseli'', ,ker niso znali vrteti jezika, sem slišala veliko zgodb. Vzemite v roke trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače!
Morda boste v teh zgodbah prepoznali celo sebe?

Komentarji

  1. Anonimni26. april 2021 ob 00:47

    Pred več kot 30 leti so se pojavili prvi akviziterji,prodajalci na terenu.Naša naselbina je malo "od rok", ženske so bile takrat še bolj doma,možje so se vozli v dolino. Tako se je v našo vas pričel voziti Jožej,majen debelušen plešast možiček in jo zdesetkal kot kobilice polje.Za pogledat res ni bil,toda njegova urejenost,vedno zbiksana vijolična stoenka so vlivali zaupanje.Jožej je prodajal volnene odeje in posteljnino.nekaj povsem novega,brez tega Vam živeti ni.Na prvem obisku pri vestni gospodinji je zgolj klepel,hvalil dom in vrtiček,na drugem hvalil blago,na tretjem zadeve prodal.Bilo je zelo drago,nobeno gospodinjstvo daleč naokrog si tega ni moglo privoščiti a finta s čeki je največkrat užgala.Na 24 in več čekov.Možje so si jih še dodatno priskrbeli v banki,vse zato,da je bilo pri hiši nekaj kar zdravi in ozdravi.Pa ni le posteljnine in posode prodajal,tudi tolažiti je znal in ženske so se ne glede na njegov videz prepirale zanj dokler je hodil v vas.Bil je pop zvezda naših krajev,bolj popularen od vsakega pevca in župnika.S seboj je odpeljal tudi eno naših deklet.Punca se je vrnila po letu in pol z malim akviziterčkom.Povedala je,da res ogromno zasluži,da jo ne moti njegov način dela to je "ameriški biznis", a žal je bil odvisem od iger na srečo.Velikokrat je dobil,še večkrat izgubil.Ves trud zaman.Družine,ki so kupovale pri njem se še dolgo niso opomogle zaradi vnovčevanja čekov.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več