trpljenje nekega preprostega kmečkega fanta

 

Spomini strica Jožeta

Rodil sem se v prvem četrtstoletju (1925), sedmi otrok v družini. Bila je številna družina z desetimi otroki, štirje fantje in šest deklet. 

Ko sem bil star štiri leta, sva se z bratom, dve leti starejšim, igrala na kozolcu. Po nesreči sem z osmih metrov padel na tla. Nezavestnega me je brat privlekel v hišo pod peč, da me je skril pred starši, saj je vedel, da bi bila zelo jezna in prestrašena. Zvečer, ko sta oba prišla domov, sta spraševala zame. Brat se je tresel od strahu, da sem mrtev, potem pa le zasliši moje ječanje, ko sem se pričel prebujati iz nezavesti.

Bilo je ravno na sv. Petra in Pavla, 29. junija. Starejši brat in sestra sta odšla k teti po češnje. Z očetom in mamo sem ostal doma in jima pomagal grabiti seno ter ga nalagati na voz. Na vsak način sem se hotel peljati zraven očeta. Ko se je voz premaknil, sem padel pod kolesa, ki so me k sreči zgrešila, le zatič mi je prerezal lobanjo v dolžini 18 cm. Zdravnika ni bilo doma, tako da so mi doma sami razkužili in zašili rano. Sošolci so potem komentirali, češ poglejte ga, to je tisti, ki mu je oče glavo šival. Učiteljica jih je okarala, naj dajo mir, pa se naj raje zgledujejo po meni, ker se zelo dobro učim.

Osemletko sem končal pred drugo svetovno vojno. Zelo rad bi se šel učit obrti, a mi oče tega ni dovolil, ker je bilo doma preveč dela. Obrt in kupčija sta mu cveteli, pri kmečkem delu pa je potreboval pridne roke.

Prišla je vojna. Nismo je razumeli, bali smo se je. Še kakšno leto sem ostal doma. Zaslužka čez noč ni bilo več, zato smo se toliko bolj trudili s kmetijstvom. Star sedemnajst let, sem se leta 1942 odločil, da grem s trebuhom za kruhom na Jesenice. A sem šel z dežja pod kap: zaslužek je bil zelo majhen.

Tudi doma jim je trda predla, še kar se je pridelalo, smo morali oddajati partizanom ali za nemško obvezno oddajo. Za politiko se nisem dosti brigal niti nisem bil podučen o njej. Slišal sem, da se v gozdu skrivajo taki, ki so proti Nemcem. Želel sem si le, da bi bil kmalu mir, pa da bi zaslužil za osnovno preživetje. Sanjal sem zaman.

Nemci so se že šopirili po vsej Evropi. Tudi v Žireh jih je bilo polno. Slišal sem, da so vpoklicali že več slovenskih fantov.

Tudi jaz sem dobil poziv v februarju 1943. Imel sem osemnajst let. Najprej sem odšel domov, da se poslovim od staršev. Zelo sem bil preplašen; nisem vedel, kaj naj naredim. Oče mi je svetoval, naj se pridružim Nemcem. Bal se je, da bi se maščevali, požgali dom in jih pobili.

Sosed Jože, bil je partizanski aktivist, pa mu je požugal: »Zakaj dajete sina v smrt, k Nemcem?«

Po mojem odhodu je pobral vse, kar je lahko, tudi hrano in moje stvari. S seboj je odnesel novo blago za obleko, rekoč, da Jožeta itak ne bo več nazaj iz vojske, pa je ne bo potreboval.

Oba z očetom sva se zjokala ob slovesu. Peljal me je v Škofjo Loko, v srcu prepričan, da me zadnjič vidi.

Ko smo se 15. februarja 1943 odpeljali z Jesenic, smo žalostni in otožni zapuščali domovino. V najhujši zimi smo se ustavili v Tirolah (St. Johan in Innsbruck). Tam sem v najhujši zimi tri mesece služil arbajtdinst. Ravno v tem času sem dobil od doma pošto, da je bil sosed Jože, tisti, ki mi je ukradel blago za obleko, ubit v Žirovskem Vrhu. V moji obleki je celo nekaj dni ležal mrtev.

V Tirolah smo v strogi disciplini živeli skupaj Slovenci, Nemci in Poljaki. Pred spanjem je prišel v kontrolo farman (čin oficirja). Vse, kar ni bilo lepo zloženo, je zmetal po tleh in nas nagnal iz postelje v sneg, in to v samih spalnih srajcah. Čez pet minut je moralo biti vse urejeno, pospravljeno, postlano, mi pa oblečeni in postrojeni v vrsti. To je bila nezaslišana zafrkancija. Le hrano smo imeli dobro. Po treh mesecih stroge discipline smo dobili nekaj dni dopusta. Nemci so šli domov, nas pa niso pustili, češ da nas bodo pokončali partizani. Žalostno smo čemeli v logarju in čakali, da dopust mine.

Kmalu zatem smo se odpeljali v München. Tam smo že dobili zelene nemške uniforme in postali pravi nemški vojaki. Treningi vojaških veščin so trajali šest tednov.

Potem se je pričelo zares.

Julija 1943 sem že hodil po francoski zemlji, nastanili smo se v okolici mesteca Belfort. Vežbe so bile naporne, z vsakodnevnimi dolgimi marši. K sreči sem si že drugi teden zastrupil desno koleno. Moral sem na hitro v bolnišnico (lazaret) Belfort. Operacija kolena in zdravljenje sta trajala dva meseca. Kmalu ob vrnitvi nazaj v logor smo se premaknili v južno Francijo, v Grenoble. Ker še nisem bil povsem zdrav, sem se zaposlil v kuhinji.

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 smo se spopadli z Italijani, ki jih je bilo še zmeraj več tisoč po kasarnah. Nas pa komaj štiristo mož. Nismo jim dovolili, da bi prebegnili nazaj v Italijo. Nekaj naših fantov je tudi padlo. Ukazali so nam, naj jih ujamemo in razorožimo. Proti jutru smo zasedli še njihove kasarne, italijanske ujetnike pa transportirali v Nemčijo, v logor.

Februarja 1944 smo že bili na povsem drugem koncu sveta: na ruski fronti v Ukrajini (Krivaja – Aleksandrovka).

Spominjam se dni, ko smo gazili po blatu, udiralo se nam je do hrbta, preden smo prišli do mesta, kjer je bila fronta. Že od daleč so se slišale močne eksplozije granat in strojnic. Najbolj nas je prestrašilo govorjenje, da jih je že mnogo padlo, ranjenih pa je bilo še več. Še isti dan, ko smo prišli, so nas oskrbeli z municijo in granatami. Zvečer smo že menjali vojake na položajih. Bilo nas je strah kot še nikoli poprej. Kot strela z jasnega se je pokazala rešitev za nas, Slovence. Približal se nam je študent iz Kranja, ki je bil v enoti tudi tolmač in tajnik. Na skrivaj nam je povedal, koliko jih je že padlo, zdelo se mu je neumno, da bi Slovenci prelivali kri za drug narod, za nemški Reich.

»Delajte se neumne in nevešče orožja, pa da tudi nemško ne razumete!« nam je naročal. Zelo hitro so samo za nas ustanovili delovno kompanijo. Za fronto smo kopali prekope, strelne jarke in podobno. Orožje smo oddali in ga nismo imeli pri sebi. Nastanili smo se v neki stari dvorani. To je bila kompanija 4 POK, 4. pionirska.

Rusi so ves čas močno napadali. Delali smo le ponoči, da nismo postali njihova tarča. Velikokrat smo tudi bežali. Potem je prišlo povelje, da se moramo umakniti nazaj. Počivali in spali smo na prostem ali v kakšnih starih hišah, ki so jih zapustili civilisti, ki so bežali na varno.

Spominjam se daljšega postanka v neki vasi ob reki Dneper. V hiši, kjer smo se nastanili, so bili sami civilisti. Dve dekleti sta nam vsako jutro prinesli vodo za umivat. Mati je skuhala polento in mleko z besedami: »Jejte, moji fantje!«

Ukrajinci so bili zelo dobri za nas, Slovence. Žal smo se morali kmalu pomakniti naprej.

Tudi civilisti so šli z nami, ker so se bali boljševikov. Dali smo jim kakšne konzerve v zameno za njihove dobrote. Nekoč smo zajeli okoli dvesto Rusov, ki so nam pomagali pri kopanju zaklonišč.

Potem se je zgodil usodni 13. marec 1944.

Rusi so nas obkolili, mi pa smo se premikali v smer, kjer je najbolj pokalo. Vojaki z mitraljezi so se prebijali skozi trdne obroče. Ko smo proti jutru prišli za njimi, smo onemeli od groze. Kamorkoli je seglo oko, so ležali razmesarjeni vojaki brez rok, glave, nog. Skupaj pomešani tako ruski kot nemški. Vse polno krvi ... Ljubi Bog!

Skozi ruske položaje smo se komaj prebili. Umaknili so se nam le toliko, da so naše kolone šle skozi obroč. Na nas so streljali s topništvom in katjušami. Tla pod nogami so gorela zaradi avtomatskih granat. Bilo je grozno, tega, kar sem videl, nisem nikoli pozabil.

Potem so nas napadli še z avioni. Mnogo je bilo mrtvih ali ranjenih. Utaborili smo se v nekem hrastovem gozdiču, lučaj stran od fronte. Napravili smo varne zemeljske bunkerje, štirje smo se stlačili v enega. V našem smo bili: Levičnik iz Peč, Galičič in Kovačičev nekje z Gorenjske, zanju ne vem, če sta še živa, in jaz. Z Levičnikom se vsa leta druživa in obnavljava vojna prijateljstva. Skoraj dva meseca smo ostali zakopani v zemljo. Okoli 20. avgusta so nas Rusi spet napadli. Morali smo zapustiti bunkerje. V istem času je kapitulirala tudi Romunija. 25. avgusta so nas ujeli in takrat se je pričelo najtežje obdobje mojega življenja.

Manjša skupina Slovencev smo se skrili v neko klet k civilistom. Bilo nas je dvanajst, zunaj je pokalo, da bolj ni moglo. Medtem ko je šla ruska pehota skoz vas, smo trepetali, kaj bo z nami. Popoldne, ko se je pokanje malo umirilo, smo prosili starega Romuna, naj gre pogledat, kaj se zunaj dogaja.

Čez čas se je vrnil z novico, da so vas zasedli Rusi.

Povabil nas je, naj se javimo na njihovi komandi. Ni nam bilo lahko pri srcu, toda nismo imeli druge izbire. Rusi so nas pričeli izzivati, češ kaj počnemo na njihovi zemlji. Spraševali so nas, zakaj ljubimo Hitlerja.

Strpali so nas v dvorano, kjer smo pod strogo stražo in brez hrane ostali nekaj dni.

Ne morem opisati, kakšno žejo smo trpeli! Nato so le sprejeli odločitev, da nas pošljejo nazaj – k našim. Lahko pa bi nas, konec koncev, tudi pobili …

Podali smo se na žalostno pot. Bilo nas je več tisoč. Bili smo brez hrane, brez vode. Kaj za pod zob smo iskali na njivah. Žal je željo po grižljaju v ustih marsikdo plačal z življenjem.

Lačni, žejni, slabotni smo tavali več dni. Izmučeni do smrti smo prispeli do mesta Balti, ki bi ga lahko imenoval logor smrti. Tam so nas brez vsega namestili na golem travniku. Predstavljate si več tisoč ujetnikov, ograjenih z bodečo žico in stolpi z razsvetljavo in stražo.

Tam smo ostali dva meseca, septembra in oktobra 1944.

Enkrat na dan smo dobili koruzni šrot, kuhan kot za prašiče. In dvesto gramov kruha. Življenje na prostem ob vsakem vremenu je bilo neznosno. Ko nas je namočil dež, se nismo imeli kam umakniti, da bi se posušili. Proti koncu je izbruhnila še bolezen, trebušni tifus.

Stranišč ni bilo, potrebo smo opravljali kar na travniku, na prostorih, ki smo jih sami določili. Za pitje vode smo imeli skopane jame, v katerih se je zbirala talna voda, tudi deževnica. Ni čudno, da jih je umrlo tudi po sto na dan. Ko smo se zjutraj zbudili, smo morali najprej znositi mrliče ven, za žico. Vsakega smo slekli, vedeli smo, da oblačila potrebujemo, saj je prihajala zima …

Potem je pripeljal kamion, nanj smo zmetali mrtvece, ki so jih potem pokopali v skupen grob. Tega dela se je vsak od nas otepal.

Nekateri so imeli srečo, da so se pridružili skupinam, ki so odhajale na delo ven iz logorja. Če je bil stražar človeški, je dovolil, da smo si zunaj, v naravi, poiskali kaj za pod zob.

Slovenci smo bili po naravi bolj odporni. Imeli smo voljo do življenja. Se spomnim, da nismo hoteli piti umazane vode, če je nismo prevreli in s tem uničili bacilov. Ob vsaki priložnosti, ko smo odšli ven, smo s seboj prinesli drva, da smo lahko zakurili in se ob ognju vsaj malo pogreli.

V skupini smo imeli nekega Gorenjca. Drago Križnar je bil to; nenehno nas je spodbujal in govoril, kako pomembna je narodna samozavest za obstoj Slovencev. Bil je mesar in že na fronti. Ko je bilo hrane komaj kaj, nam je na hitro zaklal kakšno govedo brez lastnika, ki se je paslo. Bog mu daj dobro, mnogo jih je ostalo pri življenju zaradi njegovih navodil. Žal ne vem, ali je še živ, rad bi ga še kdaj srečal.

Po dveh mesecih trpljenja so nas premestili v naslednji logor, ki se je imenoval Krasnogorsk. Do tam smo se, ušivi kot smo bili, vozili v zaprtih vagonih, brez možnosti za najmanjšo čistočo. V Krasnogorskem je bilo drugače: popolna stroga čistoča. Vse obleke so nam najprej razkužili v sopari. Obrili so nas po vsem telesu, dobili smo topel čaj in tudi hrana je bila dvakrat na dan.

Slovencev je bilo veliko. Spoznal sem jih po slovenskih simbolih in slikah, tudi Blejsko jezero z otokom sem nekoč opazil med njimi.

Upali smo, da nam bo kdaj bolje, da bomo ustanovili nekakšno slovensko vojsko in odšli v Slovenijo. Pa so nas hitro postavili na realna tla, da takšna vojska Slovencem ni potrebna. Vdali smo se v usodo.

Iz Krasnogorskega smo se premaknili blizu Moskve, v mesto Tušino. Tu so nas nastanili v neko staro tovarno. Ležali smo na trinadstropnih lesenih prekatih. Hrana je bila zelo skromna, krompirjeva ali ješprenjeva juha z ribjimi glavami. Bil sem dodeljen skupini, ki je v gozdu pripravljala drva. Tam smo imeli barako in kuhinjo, lahko smo kar tam spali. Mraz je bil neznosen. Kmalu sem dobil ozebline na nogi, tako da se niti obuti nisem več mogel.

Nogo sem ovil v žakljevino, da sem jo vsaj malo zavaroval pred mrazom. A je bilo z menoj iz dneva v dan slabše. Poslali so me v bolnišnico Naginsk.

Ozebline sem imel tudi okoli kolkov, zato sem moral ležati na gumijasti blazini. Operirali so me, a brez narkoze. Kar štiri ruske sestre so me držale! Ozeblina na nogah mi je ostala, še mnogo let mi je teklo ven. Še danes imam posledice.

Medtem ko sem trpel in so bile bolečine neznosne, je kot strela z jasnega med nas, Slovence, udarila novica: domov greste!

Zajokal sem od sreče.

Nismo mogli verjeli, da je res, ko so nas nalagali na živinske vagone. S seboj so nam dali celo nekaj hrane, suh kruh in suhe ribe. Za spremstvo pa ruske nižje oficirje in bolniške sestre, da so nam delile skromno hrano. Spremstvo smo imeli samo po ruskem ozemlju.

Pot je bila zelo dolga. Potovanje od Moskve do doma je trajalo štirideset dni. Ovirali so nas veliki zastoji v prometu, porušeni tiri, zapornice.

Ko smo zapustili Rusijo, so nas prepustili Rdečemu križu. Hrane je bilo zelo malo, zato smo še sami prosjačili pri dobrih ljudi.

Na Madžarskem smo se ustavili pred tovarno, kjer so delavke ravno malicale. Zasmilili smo se jim, hrano so potem delile z nami.

Se spomnim, da sem bil tako lačen, da sem za hlebec kruha žrtvoval nove čevlje. Zraven kruha sem dobil še par strganih čevljev, da nisem bil bos.

Na Madžarskem so nas legitimirali in nas posvarili pred jugoslovanskim režimom. Da partizani pobijejo vse, kar je proti njim, so nam govorili.

Bilo nas je kakšnih osem, spogledali smo se, a želja, videti domače, je bila močnejša.

»Eden naprej, ostali stoj,« smo slišali, ko smo prišli na karavlo.

Domači vojaki so nas prijazno sprejeli. Dali so nam cigarete in hrano. Smejali so se, ko smo povedali, kaj so rekli madžarski obmejniki blizu Lendave ob Muri.

Čez noč so nas razporedili po hišah. Zjutraj smo se s splavom peljali čez Muro. Menda je bil most porušen.

Prispeli smo v Maribor.

V stavbi bogoslovja, kjer so nas namestili, je bilo veliko otrok brez staršev.

Nas, nemške vojake, so tudi zasliševali.

Bile so ravno državne volitve 11. novembra 1945. Zadržali so nas toliko časa, da so bile volitve mimo.

V spremstvu straže sem nato potoval do Ljubljane, na svoj okraj, kjer sem bil spet zaslišan. Šele konec novembra so me izpustili domov.

V Škofji Loki, kjer sem se najprej ustavil, sem bil že pošteno lačen. Pa sem šel v gostilno Balant. Prosil sem za hrano in povedal, od kod prihajam. Takoj so mi prinesli obilno kosilo, da sem se pošteno najedel. Srce mi je trepetalo, ko sem končno sedel na avtobus, ki je peljal v Žiri. Ko sem sprevodniku pokazal odpustnico, je jezno zabevskal: »Švabovc, marš, gor na avtobus!« Imenoval se je Muhovcov Jože, vnet komunist.

Pri gostilni Pri županu sem izstopil, od tam do doma sem imel še nekaj minut hoje. Zapadlo je kakšnih deset centimetrov snega, jaz pa v slabih čevljih, iz katerih so mi kukali prsti na nogah. A sem pozabil na mraz, na vse, tekel sem, kolikor sem le mogel, da končno vidim rojstno domačijo, domače.

Leta trpljenja so bila za nekaj časa pozabljena.

Stopil sem v domačo hišo, kjer sem našel očeta, mačeha je bila v kuhinji. Oče je v hiši delal lestev, ravno je kline obrezoval. Ko me je zagledal se je zelo začudil in obenem razveselil. Objel me je z veseljem in jokom.

»Že za več svetih maš sem dal za tebe, ker smo te imeli za mrtvega,« mi je rekel.

Razumel sem ga, saj od 25. avgusta 1944 do prihoda domov v novembru 1945 ni bilo od mene nobenega glasu. Edino, kar so dobili, je bilo obvestilo Rdečega križa, da sem izgubljen, pogrešan.

Takoj sem slekel obleko ter se skopal. Nisem želel, da bi se še domači nabrali uši. Mati, čeprav ni bila rodna, je dobro skrbela zame, da nisem jedel mastne in predobre hrane, ker sem bil zelo sestradan in izčrpan. Počival sem v topli hiši.

Mantel, skoraj nov, nemški, ki sem ga prinesel s seboj, sem raztrenal. Mati ga je lepo pobarvala, pa sem si dal delat površnik. Prav nič nisem imel obleči. Takrat, po vojni, ni bilo denarja niti ni se dobilo, da bi mi kaj kupili.

Razmišljal sem, kako priti do kakšnega zaslužka. Kar sem prej imel, so med vojno vse pobrali.

Ni kazalo, da bi ostal doma. Polbrat  je bil star že štirinajst let in je bil predviden za naslednika.....