Jogurt zgodba neke Katjuše (1971)

 

Ko prebiram tele komentarje o sadnih jogurtih, bi tudi jaz kaj dodala. Sem letnik 71, nekaj spominov vseeno imam na te čase pred letom 90.

Sem kmečki otrok, še brata imam in dve sestri, starši delali na kmetiji, zraven pa še babica in očetov stric, bilo nas je osem v hiši.

Kar se tiče hrane, se sploh ne spominjam, da bi se kaj dosti hodilo v trgovino, jedlo se je kar je bilo doma: mleko, kaša, ješprenj, repa, zelje, goveja juha in meso iz juhe pa klobase in salame in suho meso po kolinah seveda, za zajtrk bela kava in kruh, kislo mleko..., pilo pa kompot in mošt, čaj.

Spominjam se, da ko smo odprli konzervo sardin je bila za štiri...Danes jo pojem sama. In sladoled: ko je bila babica že precej stara, je večkrat vrgla skozi okno kak papirnat bankovec. Ko smo ga otroci našli, to je bilo veselje! Takoj v trgovino po lučke in kornete in smo se jih nabasali.

Ne bi rekla, da smo bili lačni, ampak izbira je bila omejena. Oče je imel pa herba bombone, babica pa melisnice. Hm, banane, Milke...redko, ko je prišla teta iz Nemčije, ali pa ko je šel oče v tujino po nakupu rabljenih strojev za kmetijo, seveda mu je pomagal brat, ki je delal v Nemčiji.

Da ne govorim o oblačilih, večinoma vse rabljeno od tete iz Nemčije, vsakič je prinesla svoje od hčerk in prijateljic odvečne obleke, ki smo jih radi nosili. Bog ve kaj bi brez tega, včasih je mami kaj zašila, npr.obhajilno obleko, pa krpala oblačila, jih predelovala, krpala nogavice.

V osnovni šoli sem se naučila plesti in sem si pletla puloverje, šla sem k nunam v Repnje na tečaj šivanja, vezenja, kuhanja.

Ko mi je mami zašila komplet za valeto, leta 86, sem si izbrala vojaško zeleni komplet jakne in hlače z žepi, ni imela časa zarobiti rokave, sem si jih kar zavihala in hlače tudi. Že ko sem šla na avtobus, mi je bilo tesno, ko pa sem videla vse sošolke v tistih krilih in bluzicah, sfrizirane in naličene, mi je šlo na jok, nimam lepih spominov na tisti čas.

Dostikrat sem bila tarča posmeha, še od mlajših mulcev, spominjam se, da je oče na smučarskem sejmu kupil vsakemu otroku čevlje za smučarski tek, gotovo v akciji, saj nismo tekli na smučeh. Potem je odrezal tiste repe, kamor se pripne okovje in smo jih nosili v šolo, tople so bile, meni so bile všeč, za mano pa mulci, glej to kakšne čevlje ima...

Tudi barbiko sem dobila od tete, mislim, da ni bila original. V glavnem, zdi se mi, da sem prišla na zeleno vejo, ko sem v srednji šoli dobila štipendijo, vse sem si potem sama plačevala, avtobusno karto, oblačila in kaj za priboljšek. Včasih sem si kupila škatlo piškotov in jo naenkrat pospravila...pa sem vseeno še kaj našparala.

Otroški dodatek nam kmečkim otrokom ni pripadal, imeli so ga pa nekateri, kjer je eden od staršev hodil v službo, vsaj tako sem slišala. Pa morje, v sanjah, prvič v šoli v naravi. Splavala sem šele v srednji šoli, kopat smo se hodili s kolesi v gramoznico v Reteče, že dolgo ni več za kopanje. Smučati hodili peš od doma pol ure do parih malih hribčkov, danes se to nikomur več ne da. Seveda oprema rabljena, spominjam se leta 85, sem šla smučati na športni dan z jetkami in predpotopnim nahrbtnikom na Stari vrh, malo me je bilo sram, ampak je bil vseeno lepo.

Igrače...nekaj malega smo imeli, ampak pri sosedih je bilo pa vsega mogočega, pa smo se naskrivaj hodili tja igrat, da oče ni videl, ko se je mimo pripeljal s traktorjem, smo se hitro poskrili. Oče je bil zelo hud, ni dovolil igranja, treba je bilo delati.

Še čisto majhna sem tekla za mami, ki je na kolesu peljala sestro in smo šle na polje. Pri nas smo vse delali vsi skupaj, ni bilo usmiljenja, okopavati krompir, koruzo, repo, žeti plevel, orati krompir, skladati seno v kozolec, grabiti listje, žeti praprot, pozimi v gozd, sekati veje, jih naložiti na voz, doma potem delati butare, lupiti lubje, skladati deske, žagati drva, prebirati krompir, nositi repo iz kleti, obtrgovati krompir, rezati krompir za saditev, obirati jabolka, molsti krave mi na srečo ni bilo treba, sem pa kidala in vozila gnoj ven iz hleva. Tudi traktor sem vozila, delala sem vse, kot bi bila fant...

 

V bistvu sem hotela samo to povedat, da se je veliko bolj skromno živelo, kot danes, ter, da mi ni nič hudo po tistih socialističnih časih. Ne razumem pa moža, ki je letnik 72, pa velikokrat objokuje tista leta, pa Titota, češ kako lepši časi so bili takrat. Res pa je, da je iz delavske družine, vendar so tudi skromno živeli, začeli iz nič, gradili hišo, na morje so pa hodili, to pa. Da ne govorim o televiziji, mi je nismo imeli prijavljeno, ampak smo jo imeli, mislim, da jo je stric pripeljal iz tujine, tako, da smo vedno morali lagati, da smo drugje gledali karkoli že smo.

Ni bilo kaj dosti časa zanjo, oče je izklopil varovalko, če je bilo delo in je kdo kaj gledal. Spomnim se cikcak reklame, risank, Kekca, Boško Buha, smučanja.

Predvsem bi rada povedala, da smo bili kmečki otroci drugorazredni.

Tudi v šoli.

Ker slabo slišim od rojstva, sem imela probleme z branjem, in nikakor nisem iztisnila več kot 3 pri slovenščini, vem, da v enem razredu osnovne šole, bi bila lahko odlična, če bi imelo slo 4, pa ni šlo. Medtem ko nekateri so imeli same 5, brez problema.

Mogoče se nisem prav pisala, pa v cerkev smo hodili, oče bil vedno proti komunistom, ti so imeli privilegije. V bistvu mi trenutno, ko se jamra na vseh koncih, nič ne manjka. Čeprav imava z možem oba nizke plače in srednješolsko izobrazbo, se vse da.

Imam dve hčerki, ena študentka, druga srednješolka, za starejšo plačujem študentski dom, vseeno mislim, da nam kar gre. Živimo v zgornjem nadstropju v hiši moževih staršev, hišo smo prenovili in uredili okolico, imava 2 avta, 2 kužka...privoščimo si dopust, izlete, šport... Moja želja je kupiti vikend, varčujem pa upam da nekoč nekaj bo iz tega. Lepo vas pozdravljam. Katjuša

 

https://stareslike.cerknica.org/2020/06/17/1960-vrhnika-palscov-lojze-vozi-gnoj-antonciceva-mama-pa-nametajo-krompir/