Jogurt zgodba neke Katjuše (1971)
Ko prebiram tele komentarje o sadnih jogurtih, bi tudi
jaz kaj dodala. Sem letnik 71, nekaj spominov vseeno imam na te čase pred letom
90.
Sem kmečki otrok, še brata imam in dve sestri, starši delali
na kmetiji, zraven pa še babica in očetov stric, bilo nas je osem v hiši.
Kar se tiče hrane, se sploh ne spominjam, da bi se kaj
dosti hodilo v trgovino, jedlo se je kar je bilo doma: mleko, kaša, ješprenj,
repa, zelje, goveja juha in meso iz juhe pa klobase in salame in suho meso po
kolinah seveda, za zajtrk bela kava in kruh, kislo mleko..., pilo pa kompot in
mošt, čaj.
Spominjam se, da ko smo odprli konzervo sardin je bila
za štiri...Danes jo pojem sama. In sladoled: ko je bila babica že precej stara,
je večkrat vrgla skozi okno kak papirnat bankovec. Ko smo ga otroci našli, to
je bilo veselje! Takoj v trgovino po lučke in kornete in smo se jih nabasali.
Ne bi rekla, da smo bili lačni, ampak izbira je bila
omejena. Oče je imel pa herba bombone, babica pa melisnice. Hm, banane,
Milke...redko, ko je prišla teta iz Nemčije, ali pa ko je šel oče v tujino po
nakupu rabljenih strojev za kmetijo, seveda mu je pomagal brat, ki je delal v
Nemčiji.
Da ne govorim o oblačilih, večinoma vse rabljeno od
tete iz Nemčije, vsakič je prinesla svoje od hčerk in prijateljic odvečne
obleke, ki smo jih radi nosili. Bog ve kaj bi brez tega, včasih je mami kaj
zašila, npr.obhajilno obleko, pa krpala oblačila, jih predelovala, krpala
nogavice.
V osnovni šoli sem se naučila plesti in sem si pletla
puloverje, šla sem k nunam v Repnje na tečaj šivanja, vezenja, kuhanja.
Ko mi je mami zašila komplet za valeto, leta 86, sem
si izbrala vojaško zeleni komplet jakne in hlače z žepi, ni imela časa zarobiti
rokave, sem si jih kar zavihala in hlače tudi. Že ko sem šla na avtobus, mi je
bilo tesno, ko pa sem videla vse sošolke v tistih krilih in bluzicah,
sfrizirane in naličene, mi je šlo na jok, nimam lepih spominov na tisti čas.
Dostikrat sem bila tarča posmeha, še od mlajših
mulcev, spominjam se, da je oče na smučarskem sejmu kupil vsakemu otroku čevlje
za smučarski tek, gotovo v akciji, saj nismo tekli na smučeh. Potem je odrezal
tiste repe, kamor se pripne okovje in smo jih nosili v šolo, tople so bile,
meni so bile všeč, za mano pa mulci, glej to kakšne čevlje ima...
Tudi barbiko sem dobila od tete, mislim, da ni bila
original. V glavnem, zdi se mi, da sem prišla na zeleno vejo, ko sem v srednji
šoli dobila štipendijo, vse sem si potem sama plačevala, avtobusno karto,
oblačila in kaj za priboljšek. Včasih sem si kupila škatlo piškotov in jo
naenkrat pospravila...pa sem vseeno še kaj našparala.
Otroški dodatek nam kmečkim otrokom ni pripadal, imeli
so ga pa nekateri, kjer je eden od staršev hodil v službo, vsaj tako sem
slišala. Pa morje, v sanjah, prvič v šoli v naravi. Splavala sem šele v srednji
šoli, kopat smo se hodili s kolesi v gramoznico v Reteče, že dolgo ni več za
kopanje. Smučati hodili peš od doma pol ure do parih malih hribčkov, danes se
to nikomur več ne da. Seveda oprema rabljena, spominjam se leta 85, sem šla
smučati na športni dan z jetkami in predpotopnim nahrbtnikom na Stari vrh, malo
me je bilo sram, ampak je bil vseeno lepo.
Igrače...nekaj malega smo imeli, ampak pri sosedih je
bilo pa vsega mogočega, pa smo se naskrivaj hodili tja igrat, da oče ni videl,
ko se je mimo pripeljal s traktorjem, smo se hitro poskrili. Oče je bil zelo
hud, ni dovolil igranja, treba je bilo delati.
Še čisto majhna sem tekla za mami, ki je na kolesu
peljala sestro in smo šle na polje. Pri nas smo vse delali vsi skupaj, ni bilo
usmiljenja, okopavati krompir, koruzo, repo, žeti plevel, orati krompir,
skladati seno v kozolec, grabiti listje, žeti praprot, pozimi v gozd, sekati
veje, jih naložiti na voz, doma potem delati butare, lupiti lubje, skladati
deske, žagati drva, prebirati krompir, nositi repo iz kleti, obtrgovati
krompir, rezati krompir za saditev, obirati jabolka, molsti krave mi na srečo
ni bilo treba, sem pa kidala in vozila gnoj ven iz hleva. Tudi traktor sem
vozila, delala sem vse, kot bi bila fant...
V bistvu sem hotela samo to povedat, da se je veliko
bolj skromno živelo, kot danes, ter, da mi ni nič hudo po tistih socialističnih
časih. Ne razumem pa moža, ki je letnik 72, pa velikokrat objokuje tista leta,
pa Titota, češ kako lepši časi so bili takrat. Res pa je, da je iz delavske
družine, vendar so tudi skromno živeli, začeli iz nič, gradili hišo, na morje
so pa hodili, to pa. Da ne govorim o televiziji, mi je nismo imeli prijavljeno,
ampak smo jo imeli, mislim, da jo je stric pripeljal iz tujine, tako, da smo
vedno morali lagati, da smo drugje gledali karkoli že smo.
Ni bilo kaj dosti časa zanjo, oče je izklopil
varovalko, če je bilo delo in je kdo kaj gledal. Spomnim se cikcak reklame,
risank, Kekca, Boško Buha, smučanja.
Predvsem bi rada povedala, da smo bili kmečki otroci
drugorazredni.
Tudi v šoli.
Ker slabo slišim od rojstva, sem imela probleme z
branjem, in nikakor nisem iztisnila več kot 3 pri slovenščini, vem, da v enem
razredu osnovne šole, bi bila lahko odlična, če bi imelo slo 4, pa ni šlo. Medtem
ko nekateri so imeli same 5, brez problema.
Mogoče se nisem prav pisala, pa v cerkev smo hodili,
oče bil vedno proti komunistom, ti so imeli privilegije. V bistvu mi trenutno,
ko se jamra na vseh koncih, nič ne manjka. Čeprav imava z možem oba nizke plače
in srednješolsko izobrazbo, se vse da.
Imam dve hčerki, ena študentka, druga srednješolka, za
starejšo plačujem študentski dom, vseeno mislim, da nam kar gre. Živimo v zgornjem
nadstropju v hiši moževih staršev, hišo smo prenovili in uredili okolico, imava
2 avta, 2 kužka...privoščimo si dopust, izlete, šport... Moja želja je kupiti
vikend, varčujem pa upam da nekoč nekaj bo iz tega. Lepo vas pozdravljam. Katjuša
https://stareslike.cerknica.org/2020/06/17/1960-vrhnika-palscov-lojze-vozi-gnoj-antonciceva-mama-pa-nametajo-krompir/
Katjuša, iz dna srca Ti želim,uresničitev želja.Tebi pa re ni bilo lahko.Vseeno veje iz napisanega moč in volja do življenja,zato prihajajo še boljši časi.Objemček!
OdgovoriIzbriši