Jogurti in druge dobrine iz 80 let

 

Kdaj smo v Sloveniji zares dobili sadne jogurte? Poslanka Mojca Škrinjar je zapisala, da ga med letoma 1980 in 1991 kot običajen državljan nisi dobil.

Twit je požel veliko pozornosti, ker tole- z jogurti, ni bilo čisto tako. Bilo je pa res, da so bili na voljo le trije, štirje okusi.  Pa da smo sadne jogurte zmeraj, ko smo šli po nakupih čez mejo, prinašali s seboj.

*

Žal so nekateri mediji zgodbo o ne-jogurtih obrnili tako, da je imel uporabnik teh medijev občutek, da je bilo pred letom 1001 sicer ''vse na voljo'', le v količinah, ki so značilne za ''grdo in pokvarjeno kapitalistično, potrošniško družbo'' – ne.

*

Tako po vojni je bila oskrba zelo pičla, na osebo je pripadalo 25 dag kruha na dan, 15 dag sladkorja, 10 dag mesa na mesec itd., nič mleka in mlečnih izdelkov, razen za otroke.

*

V času mojega otroštva- rojena sem leta 1952 – so bile trgovine še zmeraj na pol prazne. Tako in tako – ker ni bilo denarja- so ljudje zašli vanje le, če ni šlo drugače. In to le po osnovna živila: moka, sladkor, cikorija, olje…Še skromnejši izbor, kot ga danes najdete v kakšnem Karitas ali RK paketu.

*

Bile so pa še druge, bolj neznosne stvari, ki so ostale v spominu.

Kar nekaj znancev sem vprašala, če se spominjajo časov (šestdeseta leta), ko smo lahko le enkrat letno kupili devize za potovanje v tujino. Dejali so, da je v potni list je bančni uslužbenec pritisnil žig, ki je izkazoval, da smo za tekoče leto že prejeli devizno kvoto in nismo bili več upravičeni do drugih deviznih sredstev.

S to odločbo je bilo urejeno, da so za stroške privatnega potovanja v inozemstvo državljani imeli pravico, da pri Narodni banki Jugoslavije ali pooblaščeni banki, na osnovi potnega lista kupijo enkrat letno devize v znesku 400 din. …

*

Moja najmlajša sta bila rojena 1983, 1985. Spominjam se, da smo kot na angela čakali na Hanni, ki nas je prišla obiskat z Dunaja, s seboj pa je prinesla banane, ki jih pri nas ni bilo, pa otroške ''Pampers'' plenice, Toblerone (!), kavo…

V obdobju od 1982 do 1986 je bil namreč strogo omejen uvoz velikega števila proizvodov široke

potrošnje. Primanjkovalo je kave, olja, sladkorja, detergentov in mnogo drugih izdelkov.

*

Leti 1984 in 1985 predstavljata obdobje velike inflacije. Takrat si za nakup oz. plačilo avta je potreboval kredit. Za odobritev kredita pa si moral na banki deponirati 5.000 DM, za dobo 5 let. Ker so bile kreditne kvote v malodane vseh bankah že dodobra izkoriščene, so ljudje kot nori iskali podružnične banke, ki bi še razpolagale s kvoto. Po 5 letih in odplačilu kredita, so banke vračale vrednost mark v dinarjih. 5.000 DEM v dinarjih po 5 letih ni zadostovalo niti za tank bencina. Stopnja inflacije konca decembra 1985 znaša 178,4 %

*

 

leta 1982 je jugoslovanska vlada uvedla depozit za prehod državne meje, s katerimi je skušala preprečiti odtekanje deviz v tujino. Depozit za prehod državne meje je pomenil, da je vsak državljan ob prestopu meje plačal takso, ki so mu jo vrnili po enem letu. Depozit ob prehodu državne meje je veljal do leta 1984.

*

V tem obdobju 90- let, je čez noč prišel ukaz, da ljudje ne smejo dvigovati tuje valute s svojih bančnih računov. Se še spomnite dolgih vrst, ki so se vile pred bankami, ko so ljudje celo vso noč čakali na SVOJ denar? Na svojih 500 DEM (oziroma na kvoto, ki je bila tisti dan dovoljena)…

*

Takšnih in podobnih ''jogurtov'' je bilo še ogromno. A ker je bila večina, ki tole bere, takrat sredi otroštva, njihovi starši so lahko hodili posedat na terase in v gostilne, če so imele firme lastne kapacitete, so hodili na morje, imeli so se luštno, ker jim ni bilo treba posedati pred računalniki in televizijo…

Nihče ni delal težav, da smo šele (!!) aprila 1968 na takratni RTV Ljubljana lahko prvič (!!) gledali Dnevnik v slovenskem jeziku! Kdo bi si belil lase zaradi takšne zapostavljenosti, ko pa smo vsi morali vedeti, da če govoriš srbohrvaško, te razume cel svet!

*
Naštela sem nekaj cvet iz časa pred letom 1990. Kakšno boste dodali še vi, kajne?

Tisti, ki ga zanima, kakšno je bilo povojno življenje tudi v vsakdanjem življenju, naj si prebere mojo trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Sogovorniki so sami povedali, kako je bilo.

Naročilnico najdete na povezavi:

https://goo.gl/1qx5mf

Še nekaj komentarjev pod objavo na FB:

najbolj se spomnim tega, kako so bile drage otroške stvari, za prvega otroka rojenega l. 1982 sem v trgovini Ciciban v Šk. Loki dala celo plačo za osnovne stvari za dojenčka, voziček pa kupila v Nami, imeli so dva, blago iz žameta v modri ali rjavi barvi. Res velika izbira proti današnji! Pa nobene denarne pomoči od države ali občine, razen paketa ki je vseboval nekaj oblačil, knjigico in neuporabne plenice Tosama za enkratno uporabo!

***

Moj sin, letnik 1981, je imel drisko. Pa so mi rekli, naj mu dam banane, ker zapirajo. Kje jih dobiti, saj v Grosuplju ni bilo moč kupiti niti ene banane. Tudi sadjar z juga jih ni imel, a je rekel, da bo naredil vse, kar je možno, da mi jih bi preskrbel. In res je imel naslednji dan pod pultom en šop banan za mojega dojenčka. Ko bi vi vedeli, kako sem mu bila hvaležna!!! In sem mu še danes. Ja, leta 1981 je bilo to.

***

Jaz sem v 80-ih letih za navadni stacionarni telefon moral najprej vplačati za nekaj tisoč mark vrednega "prispevka za sofinanciranje omrežja", nato pa sem skoraj 5 let čakal na priključek...

***

Spomnim se, ko je bila pri nas doma revscina. Mama je pripovedovala, v ruzak je dala kuro in odsla, pes seveda v precej km oddaljeno vas, kjer je bila gostina, da bo prodala to kuro, da bi imela za v trgovino, ki je bila se eno vas naprej. Kupila bi najbolj potrebna zivila; cukr, moko, sol, olje, pac nevem tocno kaj. Pa gostilnicarka ni hotla kupit te kure. Mama je sla po cesti po klancu navzdol naprej vsa zalostna. Potem pa za njo pride fantek iz gostilne, misim, da je mama rekla, da se je pripeljal s kolesam in rece: teta pejte nazaj, mamo bo vzela kuro. Mama se obrne in gre nazaj, zadovoljna zeveda, da je potem lahko sla naprej v naslednjo vas v trgovino. Ja baje se kruha nismo imeli, menda je mama pekla jecmenov kruh, crn je bil. Ko so bile zrele hruske ali vinogradniske breskve iz trtja, vinograd je bil na hribu dol proti Kolpi, je napolnil ruzak, si ga oprtal in pot pod noge v Kocevje na trznico. Nic ni prodal, nobeden ni nic kupil, potem je vse stresel v Rinzo, Kocevsko reko, da ni se domov trogal. Pa se marsikaj je bilo. Veliko zgodb in dogodivscin. PS Pozneje pa tudi trtja ni vec bilo, ker je medved vse unicil.

***

So vam povedali kako so hodili v času inflacije pisati čeke in z njimi dvigovati in kupovati na Hrvaško stran ali pa še dlje na jug. Prej kot je ček prišel skozi Zagreb, Ljubljano nazaj na matično banko je inflacija že vse požrla in so iznajdljivi vračali le majhen del dvignjeni zneskov.

Pa zgodbe o mesarjih! Te so lusne. Vsak dan posebej so dnevni izkupiček zamenjali za devize, v petek ali soboto pa položili na račun firme znesek v dinarjih. Inflacijo pa lepo pospravili. Ti so imeli itak dosti cvetk. Pa da si prišel do 'bombule' plina, si moral kupiti celo peč,podkupit trgovca bele tehnike da si prišel do hladilnika. Ljudje so čakali na material na železniški postaji, vreče cementa so bile 50 kilogramske. Tisti cement ni videl skladišča trgovine, so že ljudje se stepli zanj na peronu. V osemdesetih letih so ljudje kupovali maslo na zalogo. Hranili so ga v zamrzovalnikih. Ko je bil ohcet pri hiši si samo na ta način lahko napekel peciva. Malica v vaški šoli je izgledala takole: ko je pek pripeljal kruh, takrat je bila malica. En dan ob 9 drugi ob 930, ko se mu je pokvaril avto tudi ob 12. Itd,... Se mi zdi da danes nebi preživeli.

***

Seveda bi dodala še pomanjkanje higienskih vložkov.

***

Malo se zamislite kaj bi naredil miličnik v času komunizma če bi ena smrklja špricala po njem ali da bi mulc gobcal če bi ga opozoril.Batine in zapor.ALI TO POGREŠA KDO.

***

No sploh ni bilo grozno. Jsz sem rojena leta 53 in sem v obdobju od 80 do 90 imela 4 otroke. Pa smo za vse imeli in vse dobili kar smo rabili. Brez problema smo hodili smučat v Francijo in na potovanja v Pariz ali Španijo. Že v študentskih letih torej v 70h pa smo še kot študentje hodili smučat v Avstrijo. Še v otroških letih pa se spomnim da smo imeli v vasi trgovino z razsutim blagom in si dobil na kilo sladkor moko sol bonbone . Imeli so odlične Gavrilovič konzerve in ribje konzerve in Grič žvečilne gumije in čokoladice životinjsko carstvo. Vse kar si rabil je bilo. Tako da ne preveč nekih pomanjkanj vleči na površje. Ali mislite da vse sranje ki ga je danes na pretek po trgovskih centrih res rabite? Ali je življensko pomembnih 20 vrst čokolad ali je najboljša še vedno Gorenjka? Kako šmo postali potrošniško razvajeni. Pojdite v trgovino in poskusite kritično objektivno pogledati kaj je tisto kar res rabite?

3

• Všeč mi je

***

najbolj se spomnim tega, kako so bile drage otroške stvari, za prvega otroka rojenega l. 1982 sem v trgovini Ciciban v Šk. Loki dala celo plačo za osnovne stvari za dojenčka, voziček pa kupila v Nami, imeli so dva, blago iz žameta v modri ali rjavi barvi. Res velika izbira proti današnji! Pa nobene denarne pomoči od države ali občine, razen paketa ki je vseboval nekaj oblačil, knjigico in neuporabne plenice Tosama za enkratno uporabo! 

***

.Voziče moder Tribuna. Vsi so bili enaki. Športni...

točno to se je meni zgodilo za mojega nečaka sem moral po banane iz istega razloga na Opčine pri Trstu, ker jih pri nas ni bilo dobiti. No na carini sem povedal , da sem kupil kilo banan. Verjeli ali ne so mi jih ocarinili kot, da bi bile iz zlata. No po tistem iz same jeze nisem šel več v Italijo, pa še en razlog je bil, niti en carinik ni znal slovensko.

***

.Voziče moder Tribuna. Vsi so bili enaki. Športni voziček chicco smo šli kupiti v Trbiž...

***

Rodila sem se v Nemčiji, kjer smo nekaj časa živeli, nato smo se vrnili v SLO-YU, baje zaradi domotožja moje mami, ne zaradi boljšega življenja. V Nemčiji pa sem imela botro...Vem, da sem komaj pričakala darila iz Nemčije, npr. za Božič...., flomastre, punčke ki jokajo...Res pa je, da sem božično darilo dobila skoraj spomladi, paket največkrat odprt..., s konkretnimi dokazi stroge kontrole. Da ne omenim obiskov in nakupovanj v Nemčiji..., kot bi prišel v drug svet. Oče je bil po vrnitvi iz Nemčije, samostojni podjetnik. Vem, da se je ves čas jezil na uradnike v tistem obdobju, ker samostojnost v YU pač ni bila prednost, temveč ovira. Nimam slabih spominov na mladost v YU, res pa je, da smo živeli v "mehurčku", ki nam je nudil neko navidezno "dobro" življenje. K sreči , se je, mehurček razpočil 

***

Včeraj je bila moja prva hči stara 40 let. Ob rojstvu sem bila vesela raznih oblačilc, (kompletkov, pralnih plenic...) kot darilo. Nikoli pa ne bom pozabila prijateljice Ljubice, ki mi je prinesla vrečko pomaranč in banan, njen mož je bil dan prej v Trstu...

***

Tašča je pripovedovala, da je bila oskrba med 2.vojno, ko so bila živila na karte, veliko boljša kot potem po vojni. Po vojni se ni nič dobilo in so morali biti ljudje res iznajdljivi.

***

 tista inflacija ...groza od groze..kdor se ni brigal za denar je najebal..

***

Spominjam se, kako vesel sem bil, da sem leta 1992 lahko prvič kupil Pampers plenice kar v BTC-ju in to po isti ceni kot v Avstriji. To so bili prvi kazalci, da v "gnilem" kapitalizmu ni vse tako slabo, kot nam je včasih govorila komunistična oblast! 

***

Kava, riž, prašek... v Avstrijo, kavbojke v Trst. Pa par - ne par..., moj oče je imel avtoprevozništvo, spomnim se kako je moral goljufati, da je sploh lahko vozil