sovraštvo

 

Janezova mama se je zapletla s sinom bogatega kmeta. Ko je zanosila, so jo napodili domov. Otroka, ki se je rodil, ni dosti porajtala, saj ga je še kot dojenčka odnesla k očetu. Tudi tam ni bil dobrodošel.

Še več: prezirali so ga in se ga skušali rešiti na vsakem koraku. Le pri starem očetu je našel nekoliko razumevanja in topline.

Čeprav je bil njegov oče lastnik kmetije, je moral Janez že zgodaj začeti delati kot vsi hlapci, ki so bili pri hiši. Pasel je živino, skrbel za živali v hlevu in se nagonsko branil pred sovraštvom, ki je pljuskalo vanj na vsakem koraku. Oče se je medtem poročil s kmečko in tako je bilo čez noč pri hiši kup polbratov in polsester.

»Ko mi je bilo deset let, je nekoč potrkala na vrata neka ženska in rekla, da je moja mama. Stekel sem stran od nje, da bi se skril, saj nisem verjel, da je to res. Medlo sem se spomnil, da sem jo ob nedeljah videval pri maši, vendar me nikoli, res nikoli ni prišla niti pogledat. Bil sem še otrok, toda misel, da ji ni bilo mar zame, me je zarezala v dno srca. Čeprav sem se branil, me je s silo odvlekla s seboj. Medtem se je poročila in me kljub upiranju odpeljala v svojo bajto.

Prišel sem še na slabše. Med nama ni bilo nobene ljubezni, še sovraštva ne. Ona se je delala, kot da me ni, jaz sem se ji izogibal. Če sem le mogel, sem se ji umaknil s poti. Na srečo me je prenašala le dobro leto: ko sem izpolnil dvanajst let, me je sama peljala služit. Tam sem ostal vse do leta 1955, ko sem odšel k vojakom.«

**

Hedvika: »Imam še dve sestri, a sem bila edina, ki s taščo ni imela sreče. Bila je grozna, pretirano navezana na svojega sina, vsakega, ki je prišel v njegovo bližino, je sovražila in spletkarila proti tej osebi. Potem ko sva z možem naredila lastno hišo, je bilo že malo bolje. Sprva nisva imela niti kopalnice, zato smo se vsako soboto kopali v njeni, ki je bila nova, plačala sva jo pa midva, ne ona. Žal je tast zelo hitro umrl, zelo iskreno sem žalovala za njim, saj je bil dober, pošten, resnicoljuben in srčen človek. Z izgovori, da jo je strah, je vabila sina – mojega moža – k sebi. Da ponoči ne more spati in podobno. Doma sem ga postavila pred zid in mu povedala nekaj krepkih na račun taščinega izkoriščanja. Bil je ves zgrožen, ker nisem razumela, kako krhka, šibka in uboga je. Na srečo so mu začeli nagajati in se iz njega norčevati tudi bližnji sosedi. Šele to ga je streznilo. Tašča je krivdo za samotne noči prevalila name in me še bolj sovražila. Sem in tja so me prišli obiskat tudi starši. Ker niso imeli avtomobila, so se že zarana pripeljali z vlakom. Sanja se vam ne, kaj je storila tašča! Pred njihovim prihodom se je prišla na prag usrat, da je smrdelo še potem, ko sem za njo počistila. Dolgo časa je tajila, a jo je pri nečednem opravilu zalotil vnuk. Nič je ni bilo sram, četudi jo je vsa vas opravljala. Sovraštvo do mene jo je popolnoma zaslepilo.«

**

 

Nandetova zgodba

Pravili so, da je bil še kot mlad fant zaljubljen v dekle iz bolj ugledne družine. Vendar ga ta ni marala, ker je bila zelo živahnega značaja, za Nandeta pa je med ženskami šel glas, da je bolj mrtve narave, kar je, med drugim, pomenilo, da si pri dekletih ni dosti upal. To ni bilo nič nenavadnega, saj mu je moralne norme vtepala v glavo mati, ki je bila zelo starokopitna, hkrati pa se je bala, da bi nad sinom dobila oblast kakšna druga.

Ko se je Nande nekoč vračal s skupino prijateljev z veselice, jih je premotil čuden hrup, ki se je širil izpod nekega kozolca. Na srečo ali pa tudi na žalost je bila noč svetla, tako da je lahko Nande povsem razločno videl dekle, ki mu je bilo všeč, ki se je onegavila kar s tremi moškimi hkrati. Čeprav se je po njihovem smehu jasno videlo, da so pijani, je bil Nande zaradi videnega tako prizadet, da se je odplazil domov, vzel štrik in odtaval v štalo. Še dobro, da ga je slišala mama, ki mu je preprečila namero, in poslej je bil še bolj pod njeno komando.

Leta 1968 sta bila edina, ki nista imela vode, elektrike; gnojnica iz stranišča, ki je še zmeraj stalo za svinjakom, se je razlivala po travniku in smradila bližnjo in daljno okolico.

Spomladi 1973 je mama umrla, Nandetovo življenje pa je postalo še bolj usmiljenja vredno. Ni se umival in zaradi ran, ki so se mu odpirale na nogah, je šel v nos vsakemu, ki mu je prišel blizu.

Lastniki kmetij, ki so bili njegovi mejaši, so sčasoma spoznali, da Nande sploh ne opazi, če pokosijo in pospravijo seno tudi na njegovem. Začeli so prestavljati mejnike, na koncu je ostalo komaj kaj ohišnice. Pri komaj petdesetih letih je Nande postal star in betežen, a je še zmogel toliko moči, da je pri svoji nesojeni ljubezni včasih na skrivaj zapeljal kakšen voz v graben, polomil grablje, razdrl senene kupe, posekal kakšno smreko v gozdu. Kadar pa je naneslo, da se ji je približal, ji je siknil prasica, njej pa se ni niti sanjalo, od kod takšno sovraštvo.

 

**

Angelca in Pepca

Njuna zgodba prav tako sodi med bolj žalostne, a tipično slovenske. Angelca je bila že krepko v letih, ko je zanosila. Oče ni bil znan, njegovega imena pa ni želela nikoli izdati. Pepco je zato vzgajala babica in ji potem, ko je prišel čas, prepisala kmetijo. Da le ne bi tega storila! V hišo se je naselilo smrtno sovraštvo, Angelca si je na sodišču izborila nujni delež, prav tako ji ni padlo na pamet, da bi se umaknila iz prostorov, ki jih je zasedala. Pepca se je potem, ko se je poročila, umaknila na svoje, njena mati pa je tisti del nujnega deleža, ki ji je bil določen v naravi, ogradila z ograjo. Hčerko je tožila za vsako malenkost, advokat, ki ga je najela, pa jo je k tožbam še dodatno spodbujal. Na srečo je bila hiša, v kateri je živela, spomeniško zaščitena, drugače bi jo že večkrat prodala za poplačilo sodnih stroškov. Preden je umrla, se je hčeri še poslednjič maščevala. Premoženje oziroma tisto, kar je še ostalo, je prepisala na vnukinjo, a pod pogojem, da Pepca v njene prostore nikoli ne stopi. Kri ni voda in danes se med seboj prepirata tudi Pepca in najstarejša hči. Predstavniki vaškega odbora za mediacije so bili že večkrat na obisku, toda zmešnjavam, sovraštvu in mejnikom ne pridejo do konca.

 

**