Zapis za knjižnico Kamnik

 

KLIK na povezavo knjižnice:

https://www.kam.sik.si/Blog

**

Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''.

Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)

Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Postala sta zaščitni znak nečesa lepega, prijaznega in dotikajočega, kar je sicer težko opisati z besedami.

V zakristiji, nam je pri štirinajstih dal župnik Starman prvo lekcijo o spolnosti. Kako nam je bilo nerodno! Kmalu zatem sem v spalnici staršev, pod žimnico odkrila knjigo o spolnosti in zakonu ter jo na skrivaj predihala. Žal mi je bilo po branju še manj jasno kot poprej.

Odraščala sem ob mantri ''Kaj bodo pa ljudje rekli''. Premalo se zavedamo (z menoj vred), da je ljudskemu glasu neizmerno težko ustreči: v vsakem primeru imamo rit zadaj, pa če se še tako trudimo!

Celo takrat, ko pišem, imam včasih občutek, da ''kaj bodo pa ljudje rekli'', predstavlja sito, ki se ga ne morem znebiti. Še več: kadar hodim po svojih pešpoteh, se neštetokrat vprašam, koliko je bilo sanj, ki zaradi bojazni pred temi besedami niso nikoli zaživele?

Nikoli nisem bila kakšna vzorna dijakinja. Vsaj ne v smislu, da bi naredila vse za boljše ocene. Več mi je pomenilo pisanje.

Ko sem bila že mama, sem v enem od šolskih zvezkov našla zgodbo o dinozavru, ki se je na skrivaj podal na pot skozi podzemni prehod ter se po spletu okoliščin znašel v otroški sobi štirih nadobudnežev. Otroci so bili navdušeni in zahtevali, da napišem še kakšno.

Rodilo se je več kot petsto zgodb, ki sem jih kasneje, skoraj dvajset let, prebirala v Zakajčkovem torkovem kotičku na radiu Žiri (Sora).

Prve korake v resnejši svet radijskega novinarstva so zaznamovali intervjuji. Eden prvih je bil s pisateljem Dimom Zupanom, ko je izdal knjigo o Drekcih pekcih. Bilo ga je neznansko strah in glas se mu je vidno tresel. Spontano sem ga prijela za roko in intervju sva izpeljala, kot se šika do konca. Zanimivo pa je, da ga tudi on ni pozabil. Kjerkoli se danes srečava, prisotnim zmeraj razlaga v stilu:''Čakaj, a sem ti že povedal, kako je bilo takrat na radiu v Žireh?''

V Podgori, kjer smo nekaj časa živeli, sem spoznala tudi Ivanko, mamo znanega pisatelja Vladimirja Kavčiča. Bila je precej odrezava ženska, a sva se odlično ujeli. Pripovedovala mi je zgodbe, pa ne kakšne vsakdanje! Najraje je imela tiste, najbolj žgečkljive in pikantne! Jaz pa tudi!

Iz enourne radijske oddaje Zanimivi ljudje živijo med nami, so potem nastale tudi Usode- podlistek v Gorenjskem glasu. Še zmeraj so zelo žive, četudi prihajajo v Kristusova leta.

Potem je prišlo leto 1998. Miha (Naglič) me je prosil, če nekaj zgodb, ki so bile povezane z raziskovanjem spolnosti, pripravim za objavo v Žirovskem Občasniku. Njegova želja mi je bila izziv, hkrati pa sem se znašla pred veliko zagato: kako strniti vse, kar sem slišala in zapisala, v celoto, da bo v njej vse tisto, kar bo moralo biti, ne da bi objava delovala dvoumno, vulgarno ali celo šokantno.

Zapis je doživel izjemen uspeh! A ni ostalo samo pri tem; poklicali so me iz revije Naša žena, ter me prosili, če ga lahko ponatisnejo. Še isto leto so se zgodile tudi druge, zelo presenetljive stvari: znani Silvo Teršek me je povabil v Polnočni kljub, takoj zatem, ko so mi pri Univerzi za 3. življenjsko obdobje podelili posebno priznanje za moje delo.

Zgodbe o intimnostih prednikov pa so vzbudile ogromno pozornosti med navadnimi ljudmi. Glas o njih je šel od ust do ust, in to dobesedno. Nenehno so se javljali tisti, ki niso želeli več molčati. Skoraj vsak konec tedna sem naložila otroke v avto in se odpeljala zdaj sem zdaj tja. Pot me je zanesla tudi med Slovence na Koroškem in zamejce v Italiji. Neštetokrat sem že na vratih slišala:«Ste res prišli tako daleč zgolj zato, da bi me poslušali?«

Tam do leta 2010 se sploh še nisem zavedala pomembnosti gradiva, ki sem ga imela. Stregla sem predvsem svoji vedoželjnosti, ne nazadnje so mi zgodbe, ki sem jih poslušala, pomagale prebolevati sinovo smrt. Ob poslušanju drugih je tudi moja lastna bolečina postajala znosnejša.

Ko je leta 2013 izšla prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem boleče občutila, kaj pomeni navdušenje bralcev na eni strani in nevoščljivost in zloba na drugi.

Glas o umazanem seksu se je kot požar širil od ust do ust. Potem sem od neke etnologinje dobila prijazno pismo: ''Gospa Miklavčičeva, ni res, da ste bili prvi, ki ste prisluhnili zgodbam o intimi prednikov! Tudi mi smo jih veliko slišali! A nam je čisto običajni občutek za prav narekoval, da jih nismo zapisovali.''

Pismo je v 21. stoletju, ko imajo novodobne generacije seks bolj kot ne za šport, ko je povsod okoli nas golote toliko, kot je ni bilo še nikoli poprej, delovalo mičkeno smešno. A je, po drugi strani, pisanje nakazovalo težave, s katerimi sem se spopadala.

   
Milena Miklavčič

 Spominjam se pogovora z duhovnikom, ki mi je pri zbiranju zgodb celo zelo veliko pomagal. Želel me je povabiti v svojo faro, na pogovorni večer, a mu je pastoralni svet to odločno prepovedal. Še več, zagrozili so mu, da ga bodo zatožili škofu, če jih ne bo poslušal. Na nekem srečanju lokalnih zgodovinarjev sem predstavila zanimivosti s Soške fronte, s katerimi so me seznanili na literarnem večeru nekje v Posočju. Ob besedah, da so bile na fronti tudi lahke ženske, ki so svojemu poklicu primerno dvigovale moralo, sta dva zgodovinarja protestno zapustila sicer polno dvorano.

Najraje sem imela tiste, ki so se name jezili, češ mi tega nismo doživeli, naši starši niso bili takšni. Njihov zaključek: vse je izmišljeno!

Med tistimi, ki so mi še zmeraj zelo blizu, je Ljerka, živahna, radoživa gospa, ki se bliža stotemu letu. Za njeno družino in prijatelje sem, na podlagi najinih številnih pogovorov, napisala knjigo Ženska, ki ji je bilo dano.

S prijateljico Ljerko (Osebni arhiv M. M.)
 

Trenutno pišem daljšo zgodbo o Veri (1961). Njeno življenje je bilo ob očetu, ki jo je začel posiljevati pri petih letih in ob materi, ki je bila zelo nasilne narave, podobno peklu. A je preživela, s svojim optimizmom pa v zavetju gozdov, v neposredni bližini gradu Cmurek, ustvarja čudeže, prežete z dobro voljo in optimizmom.

Skoraj trideset let pa je že stara Juditina zgodba. Kmalu zatem, ko smo v hišo napeljali telefon, me je sredi noči poklicala in me prosila, naj ji pomagam. Zgodilo se ji je nekaj strašnega. Ko je odprla vrata v spalnico, je v tesnem objemu zalotila moža in njegovo mamo. Četudi je nisem poznala, sem sedla v avto, naložila njo in enoletnega sina, ter ju odpeljala k ženski, za katero sem vedela, da ju bo sprejala pod streho. Judita si je po hudem šoku, ki jo je hromil vrsto let, končno uredila življenje, in ko se ji je v novem zakonu rodil še en sin, sem bila njegova botra. Lep in nepozaben občutek.

Na enem zadnjih literarnih večerov na Štajerskem - tik pred pandemijo- je stopil do mene starejši gospod, mi stisnil v roke večji kolobar domačega sira, ki ga je sam naredil, me objel ter rekel:''Draga Milena, pa ti veš, da si ena zadnjih, ki posluša ljudske zgodbe in jih potem tudi prenaša iz kraja v kraj, od ust do ust?''

Tako lepih besed še nisem slišala. Dotaknile so se me bolj, kot lahko povem.

Ko se oziram po prehojeni poti, ni bilo zmeraj lahko. Kdo ve, koliko čevljev sem zamenjala, koliko kilometrov prevozila, koliko ur preživela ob poslušanju zgodb, ki so jih sogovorniki pogosto nosili leta in leta, zakopane globoko v sebi, preden so mi jih zaupali?

Dolgo nisem razumela, ko so mi rekli:''Vi ste prvi, ki mu to pripovedujem.'' Spraševala sem se, kako je mogoče, da mama molči pred hčerko, babica pred vnukinjo. Ohranjati videz neoporečnosti je, žal, vodilo, ki marsikomu med nami še zmeraj usmerja življenjske poti.

Pogosto me vprašajo, komu je trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače, namenjena. Odgovor je preprost: prvi del je namenjen vsem, ki jih zanima, kakšno je bilo intimno življenje prednikov. Zaradi spleta okoliščin je to edina knjiga, ki tovrstne zgodbe ponuja iz prve roke.

Drugo, ki je namenjena babicam, hčeram in vnukinjam, naj vzamejo v roke tisti, ki iščejo odgovore na vprašanje, zakaj jabolko ne pade daleč od drevesa. Pripovedovalke vam bodo razkrile skrivnosti številnih vzorcev, ki se nezavedno dedujejo iz roda v rod. Če bi jih poznali, če bi se pogovarjali, bi se jih lahko celo osvobodili!

Za tretjo knjigo, ki prinaša moške zgodbe, bi lahko rekla, da je moja najljubša. Ob poslušanju moških zgodb so zbledeli različni tabuji, klišeji, zacementirana prepričanja. Moški so mi danes bližje, kot so mi kdajkoli bili.

Odlomki iz vseh treh knjig so bili prevedeni v več tujih jezikov. Različni sogovorniki od Manchestra, Prage, Skopja, Lyona, Dunaja….pravijo, da se s podobno trilogijo tudi sami ne morejo pohvaliti. Res?

Strašno si želim, da bi jo bralci ne le brali, da bi se ob njej predvsem pogovarjali in ne nazadnje začeli raziskovati tudi lastne, družinske zgodbe! Šele potem bo namen mojega, sicer laičnega pisanja v celoti izpolnjen.