AVTO ALI KOLO?
Včeraj me je poklicala znanka. Gledala je informativne oddaje na eni ali dveh TV. Jaz jih ne gledam, ker mi je zelo mar za moj krvni tlak.
*
"Si moreš misliti,'' se je jezila, ''govorci so trdili, da bi se morali več voziti s kolesi in manj z avtomobili! A se norčujejo iz nas ali kaj?!''
Ne, v bistvu se niso. Kot so v času moje mladosti govorili: 'Govori srbsko, pa te bo razumel cel svet'', danes nekateri mislijo, da je Ljubljana središče vesolja in če se po Ljubljani lahko voziš s kolesom v službo, se boš pa tudi z nekih Goropek, Mrzlega vrha, Zabreznika!
Drži, da je podatek, da ima komaj 2 (dva) mio državljanov kar 1200.000 avtomobilov več kot neverjeten!
A vas vprašam: kako bi nekdo, kot sem jaz, potovala po Sloveniji brez avta? Z avtobusom? Ko sem imela lit. večer v Lendavi, Ljutomeru, Tolminu, Ilirski Bistrici?
Z avtobusi, ki vozijo iz Žirov do ''središča sveta'' komaj dvakrat na dan ali še to ne? Bi si za pot na Štajersko morala vzeti dva dneva in ne dve uri?*!
*
Avto v Sloveniji (če ne živiš v mestu in si v njem tudi zaposlen) je nuja! Potrebujemo ga kot čevlje, dežnik, spodnje perilo, hrano, pijačo, streho nad glavo!
Avto ne pomeni nekakšne kvazi ''neodvisnosti'', avto pomeni zaposlitev, stik s svetom!
Za božjo voljo, pametnjakoviči!
Irena, ki živi v eni od hribovskih vasic nad Žirmi, NUJNO potrebuje avto že za prihod na delo v dolino. Pa zato, da v vrtec pripelje sina in v šolo (1. razred) hčerko. S pomočjo avta so doma ob 15h, če bi šli peš ( s kolesom se v tak breg pač ne da riniti), bi, upoštevajoč otroške korake, prišli domov ob petih popoldne.
**
Pogosto se spomnim Marice in tokrat objavljam delček njenega pripovedovanja, kako je službovala v 60 letih, kako se je od točke A do točke B vozila s kolesom.
***
Marica pripoveduje: »Zmeraj sem govorila, da bom učiteljica. Ko je mama to slišala, se je nasmehnila in rekla, da bom morala še veliko naklekljati, da se bo to uresničilo. Bila sem zelo trmasta in odločna, njeni dvomi mi niso prišli do živega. Najprej sem šparala denar za kolo, s katerim sem se iz Žirov, preko Smrečja, vozila v Ljubljano, na obrtno strokovno šolo. Kupila sem ga v Italiji za 37.000 dinarjev. Bil je vreden vsaj za dvajset štipendij, samo predstavljate si lahko, koliko ur sem sedela za punkeljnom, da sem ga zaslužila.«
Morda se bo kdo vprašal, pa kaj je treba, da zgodbo o klekljanju mešamo z utrinki iz življenja tistih, ki so za punkeljnov preživele dobršen del življenja. Mislim, da je eno in drugo med seboj prepleteno do te mere, da če ne spoznamo njihovega vsakdana, tudi razvoja klekljanja na Žirovskem ne bomo mogli povsem razumeti.
Boj je preživetje je bil težak. Tudi Marica je v Ljubljani stanovala pri osemdesetletni mamini teti. Imela je majceno sobo, z oknom, skozi katerega ni nikoli posijalo sonce. Kuhali sta na majhnem koharčku, ogrevanja ni bilo. Bilo je težko, vendar se je preživelo. Ko je ob večerih klekljala, je teto motilo, zato se je splazila na podstrešje, kjer je, zavita v odejo, nadaljevala z delom. Zjutraj je na triciklu raznašala mleko. Na kosilo je hodila v delavsko menzo na Miklošičevi, dokler je imela kaj denarja. Ko ga je zmanjkalo, je v trgovini kupila kruh in ga jedla kar med potjo. V Žiri se je vračala le trikrat na leto. Na Trebiji je počakala, da je prišel kakšen voz in potem se ga je prijela za zadnji del, da ji ni bilo treba goniti po klancu čez Fužine. Mama ji je za dobrodošlico zmeraj spekla kruh, na mizo je postavila tudi krhlje in suhe hruške. Na štedilniku je nanjo že čakalo zelje, ki ga ima še danes najraje.
Marica je bila ena redkih klekljaric, ki je obiskovala Oblikovalno šolo, ki je izobraževala učitelje praktičnega pouka. Znanje o klekljanju, ki si ga je pridobilo, je danes zlata vredno!
Za diplomo je morala zrisati prt, meter in pol velik. Na njem je bila upodobljena baročna Ljubljana z otroškim igriščem na sredi. Dobila je prvo nagrado na tekmovanju na Bledu. Šola je hotela ta prt zadržati, kar ji ni bilo prav. S pretvezo in po dolgih pregovarjanjih ga je, končno, dobila nazaj. Ko se je, kmalu po šoli, poročila in rodila hčerko, je nujno potrebovala pralni stroj. V eni od prodajaln v stari Gorici je svoj dragoceni klekljani prt brez težav zamenjala zanj.. danes tega verjetno ne bi storila. A takrat so bili drugi časi…
Prvo službo je dobila v Otlici. Učila je v nižjih razredih in za dodatek še klekljanje. Hčerko Branko je posadila na kolo in potem sta jo ubrali preko bližnjic, na Col in do Otlice.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila oblast tista, ki je učitelje razporejala po šolah. Prvo službo je dobila v Otlici. Učila je v nižjih razredih in za povrhu še klekljanje. Hčerko Branko je posadila na kolo in potem sta jo iz Žirov preko bližnjic, ubirali na Col in do Otlice.
Tam ji je bilo zelo všeč, kljub temu se je boleče zavedala, da v Žireh ni dobila službe zato, ker so bili doma verni.
S prvo plačo je poravnala dolgove, ki jih pridelala med študijem. Takoj, ko ji je kaj ostalo, si je kupila sladkarij, katerih se je zmeraj želela najesti.
Po več letih se je vrnila domov, dodelili so jo v vrtec, ki je bil takrat v finančnem razsulu. Ob vsakem deževju se je v stari, dotrajani hiši v kleti nabirala voda. Ena vzgojiteljica je sprejemala otroke, druga je v ajmarju nosila vodo iz kleti. Mežnarica je kuhala hrano za vse. Imeli so 70 otrok. To so bili časi, ko so otroci lulali in kakali v prave pleničke. Pogoji so bili nemogoči. Otrok je imel komaj kvadraten meter prostora. Potrebe v Žireh po varstvu so bile ogromne.
Ob vsakodnevnih naporih in odpovedovanjih je vdano in z nestrpnostjo čakala, da se tudi zanjo najde delovno mesto v domači klekljarski šoli.
»Svarili so me, "pripoveduje Marica,« da učiteljica klekljanja na šoli ni tako upoštevana kot bi morala biti. Pa še otrok, ki bi se želeli učiti klekljanja, je bilo zelo malo, komaj dvaintrideset. To so bili časi, ko se je družba sramovala vsega, kar je bilo povezano z domačnostjo, z narodnim izročilom. Ni mi bilo mar! Zavedala sem se, da v sebi nosim zadosti ljubezni do klekljanja, da jo bom tudi zato z lahkoto delila mladim. To se je res zgodilo. Že naslednje šolsko leto se je število mladih v klekljarski šolo podvojilo. Nisem mogla verjeti! Kmalu se je število povečalo celo na 145. Takrat se mi je globoko oddahnilo. Delala sem v treh izmenah, vendar mi ni bilo odveč. Začelo nam je primanjkovati prostora, med učnimi urami je v učilnici zaradi prostorske stiske vladal pravi kaos. Druge učilnice pa nisem dobila. Nekako so mi dali vedeti, da bodo potem, ko grem v pokoj, šolo zaprli. Klekljanje naj bi bilo dobro le za »stare babnice«. Ob teh besedah me je zmeraj zabolelo pri srcu.«
Do kleklanja gojim posebno spoštovanje, ker se ga nisem uspela naučiti.Videla sem le belo kleklanje,slišala tudi o barvnem.Spominjam se,da so ženske izklekljale Jovnki obleko.Zanimivo bi jo bilo videti,le kje jo hranijo.Vsa čast junakinji te zgodbe,moč in pogum klene slovenske ženske.Prekolasirile smo več kot Kitajke.
OdgovoriIzbriši