Tožarjenje in obtoževanja

-


Z različnimi obrekovanji in tožbami so imeli veliko dela tudi advokati. Mihael je z veseljem pobrskal med starimi zapiski – nekateri so bili še očetovi, ki je bil prav tako advokat.

»Skoraj polovico vseh tožb so še po letu 1953, ko sem prevzel advokaturo, predstavljale žalitve. Ljudje so si pisali grozilna pisma, v katerih je mrgolelo žaljivk in nespodobnih besed. Mnogi, kot kažejo zapiski, niso imeli drugega dela, kot da so vohunili za ljudmi, kdo se kurba, kdo obiskuje cerkvene obrede, kdo je kaj rekel čez oblast. Nekoč se je neka ženska – bila je doma iz Poljanske doline – spravila celo name. Ker ji nisem hotel ustreči v neki brezsmiselni tožbi, mi je zagrozila, da bo vsakemu, ki ga bo srečala, povedala, da me je zalotila s tajnico pri objemanju. Malo sem se nasmehnil, rekel pa nisem nič. Tajnica je bila namreč moja žena.«


Janez je tožil Barbaro, ker mu je rekla, da ves čas smrdi po močefitu (spermi).


Lidija je zaradi tožarjenja obubožala, morala je prodati dve najlepši njivi. Razlog: ko je rodila nezakonskega otroka, so jo, seveda, krepko opravljali. Vsakega, za katerega je slišala, da jo je vlačil po zobeh, je tožila. To pa ni bilo poceni.


Po drugi svetovni vojni se tisti, ki so bili politično zavedni, niso cerkveno poročili. Miro in Elizabeta sta si izmenjala prstana le pred matičarjem, zaradi česar sta se znašla na tapeti. Opravljivce sta – vse po vrsti – tožila. Eden med njimi jima je poslal celo anonimno pismo, v katerem je pisalo: Bolje bi bilo, da bi svoji priležnici zasadil vile v rit, ko pa da jo natikaš na svojega macafundra.


Franjo je vložil tožbo zoper Milko, ki je dejala, da si ga vsak večer na roko meče pred svojo deklo.


Marija pa je tožila tri sodelavke, ki so si izmislile, da se je z mojstrom valjala v skladišču.


Ljubezensko življenje, vključno s skoki čez plot, je bilo zelo živahno tudi v Alpini. Mojstri so v svojih rokah imeli škarje in platno. Če jim je bila kakšna od delavk všeč, so ji ponudili boljše delo, ki je prinašalo tudi več zaslužka. A med mojstri so bile tudi izjeme. Nekega dne pride Andreju na ušesa, da ga opravljajo, češ da si je Marico vzel za ljubico, hkrati pa ji je omogočil bolje plačano delo v kontroli. Klevete so ga zmedle, stopil je do strica, ki je bil šofer – in to zelo živahne sorte – ter ga je vprašal, kaj naj stori, da bo babnice utišal. Stric se je zasmejal in mu svetoval, naj najbolj glasni ponudi napredovanje. To je res naredil, opravljivke pa je njegova poteza zelo zmedla in razorožila hkrati.







Komentarji

  1. Irena Mikulič25. april 2021 ob 06:50

    Sedaj je čas,da se tudi jaz oglasim.Prišli smo do naše družine Milena.Vse zgodbe,ki jih objaviš so zanimive,ta tema mi je najbliže.Oče je bil odvetnik, z mano sva bili zaposleni na sodišču.S strani strank,ki jim je usteregl cenjen strokovnjak,še oni ki so izgubljali so ga imeli radi,vse je znal obrniti v svoj prav.Zasebni kabinet je imel nad mojo sobo,marsikaj sem slišala in primerjala z izjavami in dokumenti videnimi v službi.Nikoli si nebi mislila,da ljudje lahko gojijo toliko nestrpnosti in zamer,predvsem ne,da lahko človek tako zelo laže.Zelo so me prizadele tožbe v zvezi z neplačevanjem preživnin,metode zanikanja otrokovih potreb obtoževanje partnerja kako zapravlja zase.Celi scenariji nastopov lažnih prič,Špas teater če nebi bilo tragično.Za svoje stranke je storil vse,še prepovedano robo vlačil v zapore.Zelo žal mi je bilo možakarja,delavca iz Bosne,ki je 15 let na roke plačeval preživnino za sina,potem sta bivša in oče tožila za vse za nazaj-ni imel dokaza,da je plačeval.naivnež izročal "na roke".Doma je imel družino,sina je pridelal v našem kraju,skrbel a ni se hotel poročiti in doli ločiti.Nič ni pomagalo.Zmagala je maščevalna mati.Vse za nazaj-z obrestmi.Pojavila se je tudi ženska,žrtev nasilja.prihajala je k nam domov,vedno vsaj uro pred dogovorjenim časom.Že materi je napletala zgodbe o trpljenju,jaz sem kmalu zaključila,da ga prodaja.Zaradi suma spolne zlorabe dvojčkov naj bi pobegnila v varno hišo.Tam so ji prvi nasedli in ji nudili vso podporo in očitno zagon za tožbe.Sestavljala je metre in metre pisanj kaj se je pri njih dogajalo..stari je vse to bral in le kimal.isto pri pripovedovanju,meni je bilo nelogično-nobenih dokazov,nobenih zdravniških spričeval o poškodbah.Ji je res vse verjel ali ga je zopet gnal zaslužek.Mož je poizkušal dokazati,da ga toži,ker jo je zapustil zaradi druge,brez uspeha,kasiral je zapor in veliko odškodnino.Na zadevo bi pozabila,ko nebi pred časom izvedela,da sta dvojčka z očetom v normalnih odnosih,ter da sta se mu opravičila za laži na sodišču.(šlo je za neko drugo zadevo)Spominjam se,ko sem očeta spremljala na hodnik tedaj že Družinskega sodišča.Prihitel je odvetnik nasprotme stranke in pomignil,naj mu slediva.za vogalom se skloni do očeta in reče: "Ti zakaj pa že v tej zadevi gre?" Stari mu na kratko pojasni za koga gre,si pomigneta in kot hudo zaposlena po pozivu oditeta v razpravno dvorano.Redki so odvetniki,ki jih spoštujem,bi rekla,da ravno iz odvetniških vrst prihajajo najbogatejši Slovenci.Najbolj v spominu imam odvetnico Majo,ki je enostavno zavrnila določene zadeve.Ni zastopala nasilnežev,tistih,ki so se izogibali skrbi za otroke.

    OdgovoriIzbriši
  2. MILENA MIKLAVČIČ25. april 2021 ob 08:13

    zelo zelo zelo od srca se vam zahvaljujem za vaše besede.
    Sploh, ker ljudje avtomatično mislijo, da je zmeraj le moški tisti, ki je nasilen ....
    Vesela bom, če se še kdaj oglasite!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več