Tožarjenje in obtoževanja

Z različnimi obrekovanji in tožbami so imeli veliko dela tudi advokati. Mihael je z veseljem pobrskal med starimi zapiski – nekateri so bili še očetovi, ki je bil prav tako advokat.

»Skoraj polovico vseh tožb so še po letu 1953, ko sem prevzel advokaturo, predstavljale žalitve. Ljudje so si pisali grozilna pisma, v katerih je mrgolelo žaljivk in nespodobnih besed. Mnogi, kot kažejo zapiski, niso imeli drugega dela, kot da so vohunili za ljudmi, kdo se kurba, kdo obiskuje cerkvene obrede, kdo je kaj rekel čez oblast. Nekoč se je neka ženska – bila je doma iz Poljanske doline – spravila celo name. Ker ji nisem hotel ustreči v neki brezsmiselni tožbi, mi je zagrozila, da bo vsakemu, ki ga bo srečala, povedala, da me je zalotila s tajnico pri objemanju. Malo sem se nasmehnil, rekel pa nisem nič. Tajnica je bila namreč moja žena.«

Janez je tožil Barbaro, ker mu je rekla, da ves čas smrdi po močefitu (spermi).

Lidija je zaradi tožarjenja obubožala, morala je prodati dve najlepši njivi. Razlog: ko je rodila nezakonskega otroka, so jo, seveda, krepko opravljali. Vsakega, za katerega je slišala, da jo je vlačil po zobeh, je tožila. To pa ni bilo poceni.

Po drugi svetovni vojni se tisti, ki so bili politično zavedni, niso cerkveno poročili. Miro in Elizabeta sta si izmenjala prstana le pred matičarjem, zaradi česar sta se znašla na tapeti. Opravljivce sta – vse po vrsti – tožila. Eden med njimi jima je poslal celo anonimno pismo, v katerem je pisalo: Bolje bi bilo, da bi svoji priležnici zasadil vile v rit, ko pa da jo natikaš na svojega macafundra.

Franjo je vložil tožbo zoper Milko, ki je dejala, da si ga vsak večer na roko meče pred svojo deklo.

Marija pa je tožila tri sodelavke, ki so si izmislile, da se je z mojstrom valjala v skladišču.

Ljubezensko življenje, vključno s skoki čez plot, je bilo zelo živahno tudi v Alpini. Mojstri so v svojih rokah imeli škarje in platno. Če jim je bila kakšna od delavk všeč, so ji ponudili boljše delo, ki je prinašalo tudi več zaslužka. A med mojstri so bile tudi izjeme. Nekega dne pride Andreju na ušesa, da ga opravljajo, češ da si je Marico vzel za ljubico, hkrati pa ji je omogočil bolje plačano delo v kontroli. Klevete so ga zmedle, stopil je do strica, ki je bil šofer – in to zelo živahne sorte – ter ga je vprašal, kaj naj stori, da bo babnice utišal. Stric se je zasmejal in mu svetoval, naj najbolj glasni ponudi napredovanje. To je res naredil, opravljivke pa je njegova poteza zelo zmedla in razorožila hkrati.