Nezaželeni otroci

-

 


Draga Milena,

 

Prebiram komentarje vaših prijateljev in se čudim: ali so ti ljudje vse življenje živeli zaviti v vato? Niso nikoli naleteli na takšno ''Fani'' v soseščini, med sorodniki? Kakšno srečo imajo!

Jaz sem do 18 leta živel v rejništvu. Nekoč bom napisal knjigo o otrocih, s katerimi sem preživel mladost. Vsak od njih je prišel v rejništvo zaradi kakšne ''Fani'', le da je bila to njegova lastna mati! Ja, prav ste slišali! V Sloveniji živi na tisoče mater, ki so bile in so še tisočkrat hujše od Fani!

Pri meni so šele pri treh letih prvič opazili, da je na moji koži nekdo ugašal cigarete! Pri treh letih! Pa sem bil predtem večkrat pri zdravniku, obiskoval sem tudi vrtec, sicer res zelo neredno, a sem ga! Mama se je pred zdravnico ''bridko'' zjokala, da ima nasilnega partnerja, pred katerim me mora braniti, da mi ne naredi še kaj hujšega. Zdravnica ji je verjela! Ja, verjela! Resnica je bila drugačna! Mama je na meni ugašala cigarete, luzer, s katerim je živela, me je pa branil pred njo.

Učiteljici v 1. razredu se imam zahvaliti, da sem lahko odšel od matere, ki me je fizično zlorabljala od rojstva naprej. Učiteljica se je zavzela zame in vztrajala, da so me materi odvzeli in dali v rejo. Večno ji bom hvaležen.

Pri prvih rejnikih mi ni bilo dobro. On je pil, ona je kar naprej kričala. V sobici, ki smo jo imeli v mrzli kleti, smo se stiskali trije. Aleš je ves čas molčal. Tudi v šoli, med poukom. Spolna izraba, ki jo je doživljal s strani maminega partnerja. Mama je zanjo vedela.

Boruta je rodila ženska s posebnimi potrebami. Po čudežu je bilo z njim vse v redu. Njegovi stari starši so ga doma skrivali, zapirali v temno shrambo, ga tepli, maltretirali, poniževali. Rešili so ga lovci, ki so ga vsega premraženega našli ob štirih zjutraj v gozdu. Zaradi njega je bila v sobi tudi ponoči prižgana luč.

Drug do drugega smo bili takšni, kot so nas naučili odrasli. Klali smo se med seboj, se poniževali, zmerjali, si nagajali. Skoraj leto dni ni bilo nič bolje, kot je bilo predtem pri mami.

Potem je prišlo do prijave, rejnici so nas odvzeli in nas dali drugam. Prišel sem k ''mami'' Cilki, pri kateri sem ostal do osemnajstega leta. K njej se še zmeraj vračam, ker je dobra kot kruh.

Spoznal sem Polonco. Imela je osem let, ko je prišla v rejništvo. Predtem je živela pri nasilni, zadrogirani materi. Zakaj je niso odvzeli že prej? Zato, da ne bi mati izgubila vira dohodka (otroški dodatek).

Lenko je njena mati že pri dobrem letu tudi za več dni puščala samo, ko je z različnimi moškimi odhajala na krajše vikend dopuste. Socialna je to vedela, saj so jih sosedje nenehno opozarjali, a so materi verjeli. Po njihovem mnenju je bila ''neverjetno urejena in skrbna''.

Lenart je živel z materjo in štirimi kužki. Zanje je mati skrbela več kot zgledno, Lenarta je zanemarjala. Ko je bil sam doma, je veliko jokal. Spet so bili ''sitni'' sosedje zaslužni, da se je rešil iz pekla zla.

Za nas, rejence, bi bilo najbolje, če bi nas dali v posvojitev. Ženska, ki ni sposobna biti mama v prvih dneh in letih našega življenja, ni tega sposobna niti kasneje.

Vsi moji prijatelji, ki so se iz rejništva vrnili nazaj k materam, so prišli z dežja pod kap.

Ne vem, zakaj država tega ne vidi.

Jaz sem imel srečo, da sem pristal pri mami Cilki. Vsi nimajo take sreče, ker so tudi rejnice takšne in drugačne. Lahko sem študiral, končal sem prvo stopnjo, se zaposlil, pri osemindvajsetih sem se poročil, imam sina in hčerko ter zelo razumevajočo ženo. Če kdaj slučajno srečam žensko, ki me je rodila, se travme vrnejo in imam kar nekaj težav, da ponovno pridem k sebi.

Vse, ki dvomite, da ženske, kot je Fani obstajajo, lepo prosim, da bolj pazljivo prisluhnete otrokom, ki v soseščini jokajo, ki gledajo v tla, ko gredo mimo vas. Če je majhen otrok nasilen, je doma nekaj narobe. Če šestletniki lulajo v hlače, je doma nekaj zelo narobe. Ne bodite slepi, pa boste videli, da je žensk, ki so neprimerne matere, veliko več, kot si mislite!!

Aleks

Komentarji

  1. Anonimni5. september 2021 ob 02:11

    Tole je najprimernejši način,da se opraviči,sicer tečni zoprni in preveč pametni hčerki najboljšega prijatelja.Bila sva sodelavca in dobro nama je šlo.zaradi znanja in strokovnosti senm ga spoštoval o zasebnosti sva zelo malo.po upokojitvi sem ga obiskoval,ker se mi je zdel kot udovec osamljen.Ženo je ljubil do obsedenosti,to sem razumel,čeprav so ljudje vedeli povedati,da sta imela dogovorjen zakon,da ona obdrži ljubimca in očeta skupne hčere,ki jo omenjam.30 let je imela tega ljubimca.No, pri Branetu sem opazil,da kljub 2 pokojninam,ki jih dobila,obrtniško in ono od Spiz živi v skrajni revščini.Saj bi ti postregel je govoril a hladilnik je prazen.pričel sem nositi s seboj buteljke Barbere,ki jo je oboževal.nekoč mi je poklonil dragocen fotoaparat potem še usnjen kavč tako da sem imel slabo vest in sem nosil in nosil.počasi mi je pričel pripovedovati,da mu hčerka vse pobere,od kartic,gotovine,da prodaja umetniška dela in afriške spomine.Soba v kateri je živel je bila iz dneva v dan bolj prazna.Potem me je poklical,da ga peljem na oglede v Dom na Gorenjsko,ker je hčerki prepisal stanovanje in ga meče ven.Vse to sem storil.V Domu ni bil zadovoljen in preselil se je k meni.na mesec mi je dajal 200 EUR za hrano in za stanovanje.že samo za elektriko je ponucal pol,tako ni šlo in vrnil sem ga v dom.še vedno sem ga obiskoval in nosil darila,ker mu hči menda nič ne privošči.takrat je zabredla tudi v tožbe z lastnimi delavci in je bila zadeva še bolj verjetna.Potem se ga je napil do nezavesti padel v komo in čez 4 mesece umr.po poigrebu sva se vsedla s hčerko,ker je rekla naj vzamem njegove knjihe,računalnik in še nekaj malenkosti.Nisem mogel držati gobca in sem jo vprašal zakaj mi sedaj to poklanja kako grdo mu je vse pobrala.Hudo izbulila je oči in mi med drugim povedala,da ji je sam dal kartice,češ,da ga imam za prijatelja le zato ker ima denar in ga izkoriščam.Demenca?značaj? kaj vem.res je kar mnogi pravijo vsaka medalja ima dve plati.Opravičila ni le v primerih,ko starši grdo ravnajo z otroci.sedaj pa res vsaka lahko tablete jemlje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Katarina5. september 2021 ob 05:28

      Sicer NEVERJETNO, vam popolnoma verjamem! Res je, čisto vsaka medalja ima dve plati... Žal ljudje radi gledamo samo eno plat. Drugi (plati) se pa dela krivica.

      Izbriši
  2. Anonimni6. september 2021 ob 01:31

    Ta starčevska čudaštva z denarjem so pogosta.Morda izvirajo iz mladostnih strahov,da bodo lačni,ker so nekoč že bili? Morda pa le možgani narobe preklapljajo.Veliko nas starih ljudi je osamljenih,pa se vedno manj čudim temu.Stiskaški smo,radi imamo da je vse po naše,drugačnost nas jezi in razburja.Hotela sem napisati o svoji prijateljici,pa se takoj spomnim,da sem sama tudi takšna.če me vnuk ne pokliče ne dobi darila za rojstni dan?Mu ga dajem zaradi sebe ali zaradi njega?Čudaštvo,vsekakor,toda tako se počutim.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več