čisto preprosta zgodba o neki srajci

 

Zelo rad sem hodil v šolo. Vsakega novega šolskega leta sem se neizmerno veselil.

Konec tretjega pa se je zgodil zoprn zaplet, ki ga ne morem pozabiti.

Takrat bi skoraj pobegnil od doma v silnem strahu,da me bodo stlačili v zapor.

Bil sem otrok medvojne generacije, od starejših je bilo veliko slišati, kako hude stvari so se dogajale, če si naredil kaj narobe, če si se zameril tistim, ki so bili nad teboj.

Torej - bolje v smrt, mi je rojilo po glavi.

Zgodilo pa se je naslednje:

 

Naj naprej povem, da sta oba starša hodila v službo, toda kljub temu smo živeli zelo revno, ker smo zidali hišo. Da bi moja dva zaprosila za socialno stanovanje, ni bilo govora, takrat se je drugače razmišljalo.

Posledično je vladala pri hiši revščina. Jedli smo pri očetovem starejšem bratu, moram reči, da zelo dobro. Vse, prav vse, kar sta zaslužila, je šlo za cegle in v zidove.

Za nas, številne otroke, so bila problem oblačila. Dobili smo jih od dobrih ljudi, ali pa podedovali od starejših. Spominjam se, da najstarejša sestra ni hodila na treninge in telovadbo,ker enostavno ni imela kaj primernega obleči, pa je bila odlična športnica z rezultati.

Počitnice pred 4 razredom OŠ smo preživeli pri stari mami na Koroškem. Ko so nas konec avgusta strpali na avtobus, je vsak dobil s seboj paket oblačil, toda obup, stare ponošene cunje, še za na pašo se mi niso zdele primerne.

Jokal sem in jokal, jokal je zbor mojih sester, pa še zdaleč niso dobile tako ponošenih kot jaz.

''Res je kriza,'' je rekla doma starejša,''nekaj se bomo izmislili, ko pride Peter.''

To je bil njen fant,ki jih je imel kar precej "za ušesi.

Nestrpno sem ju čakal do večera, da ste se vrnila s sprehoda.

Peter me je pomiril:''Najkasneje v ponedeljek ti prinesem nekaj stvari. Vse bo še dobro.''

 Ni me več skrbelo, saj je bila Petrova mati šivilja. Kot naiven otrok pri devetih letih sem pač razmišljal, da imajo šivilje doma celo skladišče lepih oblačil.

Tisti ponedeljek, že pozno ponoči, se je pripeljal s svojim motorjem, ves vesel.

»Tukaj jih imaš!«

V roke mi je potisnil kup cunj, nekatere še napol mokre. Znorel sem od veselja, začel sem jih pomerjati, hura, nekatere so mi bile celo prav!

» Poglej, jutri odnesi hlače v moji mami, naj jim našije še žepov in naramnic, pa si zmagal,« mi je še rekel.

Ubogal sem in res odnesel hlače k njej, čeprav nisem ravno razumel, zakaj.

Potem o oblačilih nisem več razmišljal, fant kot fant.

Malo pred novim leto pa me je nadutež iz višjega razreda zagrabil na hodniku in rekel:''Od kje ti ta rdeča karirana srajca? To so nam skupaj še z drugimi stvarmi ukradli jesene iz štrika.''

Ustrašil sem se ter zbežal. Napaka, oj napaka!

Sledil je klic k ravnatelju, spremljati me je moral roditelj (k sreči je bil to oče), tam se je znašla tudi mati fanta, ki me je obdolžil. Povedala je, kako so jih okradli, ter da je njen sin na meni videl znano srajco.

Oče je bedasto gledal ter izjavil, da njegovi otroci nosijo oblačila, ki jih dobimo drugje, da če mislijo, da je srajca njihova, jo bomo vrnili. Stvar zaključena.

Po poti domov, ko me je naložil na štango bicikla, mi je strupeno zabičal, da me polomi, če še kdaj kaj ukradem.

Oče je menil, da je treba srajco oprati, preden jo vrnemo lastniku. Nehote jo je namočil v prevroči vodi. Mama jo je v solzah oprala in zlikala ter lepo zavila v papir. Zraven je priložila čokolado. S težko muko sem se odpravil v šolo in po stopnicah v ravnateljevo pisarno. Tam me je že čakala tista grozna ženska. Odvije paket in se namršči.

"Ne, to ni naša srajca!« izdavi vsa divja.

»Kako ni vaša,saj je vaš sin...itd, itd….« je besedoval ravnatelj.

»Ne pa ni, se je zmotil...naša je bila nova in večja…«

Nisem ji zameril toliko, da je srajco vrgla proti meni, bolj sem ji zameril, da je vzela čokolado.

 

Peter mi je priznal, da je srajco sunil iz štrika, ni pa se mogel spomniti s katerega. Oče in mati me še vprašala nista, kako to, da sem nesrečno srajco prinesel domov…

Od njiju sem bil deležen le še ene pridige o kraji, nikoli pa nisem povedal, kdo je srajco sunil zame.

Prav tako nisem NIKOLI v življenju ničesar ukradel, mislim,da tudi Peter, ki je postal moj svak, ne, preveč nama je bilo hudo.

 

Kar se lastnikov srajce tiče, slišal sem, kako so se naši pogovarjali: "Tisti obrtniški so pa od hudiča, za srajco se jim gre.''

Seveda pa ni nihče pomislil na to, da smo- čeprav po nesreči - srajco zaprali in je oni zato niso prepoznali!

Dotično srajco sem potem nosil, dokler ni razpadla.

 

fotka