šestdeseta leta
POT V ŠOLO – nekoč
Ko sem bila še šolarka, je bilo v Žireh vse drugače. Predvsem pa ni bilo toliko hiš, raztresenih vse križem po poljih in travnikih.
Ceste- tudi glavna- so bile makadamske, avtomobilov je bilo še komaj kaj.
Otroci smo hodili v gručah. Zmeraj se je našlo kaj, kar je vzbudilo našo pozornost.
Pr Starmanu so kovali konje, pr Bačnari, kjer je živela sošolkina teta, smo dobili kaj za pit ali pa nam je ta teta dala bombone.
V naslednji, zelo lepi meščanski hiši, je živela gospa Ana. Imela je dva sinova, lepotca, da ''dol padeš''. Punčke smo ju od daleč opazovale in se čudile tolikšni lepoti.
V naslednji hiši so ''popravljali'' posodo. Cinkali so jo, če se je v dnu naredila luknja. Fantje, ki so tam delali, niso bili zmeraj prijazni.
V naslednji hiši ''pr Bert'' je bila gostilna. Zmeraj se je našel kdo, ki je obležal pred njo v lastnem kozlanju. Izognili smo se mu v velikem loku.
Malo naprej je bil razcep. Pot, ki je vodila desno, je bila malo krajša, zato pa ''neuporabna'', ker smo bili prehitro doma. Vodila pa je mimo ''Čikaga'', kjer je bilo zmeraj polno ljudi, ki so kramljali pred hišo.
V mojih šolskih letih je bila kmetija pr Ančnk še mogočna. Danes o njej ni več ne duha ne sluha. Imeli pa so hudega psa, s katerim ni bilo dobro zobat češenj.
V hiši, tik zraven kmetije, je živel miličnik Bolčina. Minca- njegova hčerka, je bila moja sošolka. Če je bil doma, se je razkoračil kraj ceste in nas vprašal, če smo pridni. Tudi če ne bi bili, smo prikimali in se čim prej pobrali naprej.
Na drugi strani ceste je bila prav tako gostilna: pr Bahač. Gostov jim ni manjkalo. Če so sošolci med njimi opazili očeta, so sklonili glave od sramu.
Preden smo pr Mrovcu zavili desno, smo šli mimo dveh zelo starih hiš, v katerih so živele tri ženske: v prvi dve, v zadnji ena. Zmeraj so bile na oknih, verjetno so želele imeti vse pod kontrolo.
Pr Mrovcu ( Silva Trček !) smo se, če je le bila priložnost, ustavili, ker so imeli zunaj, na dvorišču, šterno. O, kako dobra voda je pritekla v ajmar, ki smo ga spustili v globino. Potem nam je nekdo to prepovedal. Ustavili smo se pri oknu, za katerim je imela Silva svoje frizerstvo.
Naslednja ''postaja'' je bila pr Lesičnk. Imeli so že televizijo. Povzpeli smo se na prste, in smo jo gledali. Ne spomnim se, da bi nam kdo to špeganje skozi okno prepovedal.
Marica, ki je odkupovala čipke, imela pa je hišo na drugi strani ceste, nas je pogosto pokarala, da to, kar počnemo, ni lepo. Pr Lesičnk so, zlasti poleti, ženske sedele pred hišo, klekljale in klepetale.
Čez dobrih sto metrov smo prišli do ''Objekta''. Tako smo rekli bunkerju, v katerega pa smo, roko na srce, največkrat šli le lulat ali kakat, če je bila ''sila'' prehuda.
Nasproti bunkerja je bilo pr Svetlet. Tja sem hodila po mleko. Svetlela je bila robusasta, precej velika ženska, a ni bila žleht, tako kot je bila Zalka, ki je živela nedaleč stran od naše hiše.
Še dve hiši: pr Arnejc in pr Tonh, pa sem bila doma. Včasih, če nas mama ni slišala, smo otroci še malo poklepetali, če ne, sem morala takoj iti ''notr'', se umit in se lotit dela. Mama je bila zelo stroga: lenobo je sovražila prav toliko kot ''šurka v žup''.
V tistem času so bile v neposredni bližini le še štiri hiše: v prvi je živela Zalka, druga je bila pr Pivk, kjer sta bivala stara mama in stari ata, v tretji je živela Albina Glažarjeva, v četrti pa Tonhovi. S slednjimi so bili moji starši skregani, zakaj točno, še danes ne vem. Nismo se družili. Zanimivo pa je, da ta mladi od ta mladih tudi mene ne marajo. 
Vmes pa so bili travniki z nekaj sadnimi drevesi.
Domačije, ki sem jih omenjala, je čas izbrisal. Tudi ljudje, ki sem jih nekoč srečevala, so že zdavnaj pokojni. Razen redkih.
Hiš ni več, če pa so, so obnovljene in zelo spremenjene.
No, včasih smo šli domov tudi čez ''traunke'', mimo Čikaga in mimo ''šolske Marjane''. A to bolj kot ne jeseni, kajti pr Marjani smo lahko rabutali grozdje. Obvezno pa smo se ustavili pri Heleni Šubcovi, invalidki, ki nas je že od daleč opazila in poklicala k sebi. Prijateljici sva ostali vse do njene smrti.
Zanimivo,da sta se spopadli z mamo,saj si bila najstarejša.Ponavadi mame najbolj zaupajo strejšim hčeram in postanejo njihove zaupnice.Poznam tvojo življenjsko povest,verjamem ti, slika pa pripoveduje o neki blazno srečni družini.Kakšni igralci znamo biti.
OdgovoriIzbrišiživljenje ima pogosto več obrazov. To velja tudi za zgodbe mojih sogovornikov, ki jih lahko berete v Ogenj, rit in kače niso za igrače. Med njimi so tudi izpovedi že pokojnih in še živečih sokrajanov.
IzbrišiVelikokrat se mi je zgodilo, da sem na štiri oči slišala neko čisto drugo zgodbo, kot sem jo pred tem poznala.
Enako je pri meni.
O tem, kaj se je dogajalo ''nekoč'', vem - sama, kaj se je dogajalo zadnjih 20-30 let, ve tudi moja družina.
Če te kaj zanima, me vprašaj.
Saj veš, kako je v Žireh?
Če o sebi česa ne veš, vprašaj soseda.
:-)
PS
IzbrišiSlika nima nobene veze s srečo ali ne-srečo nekega življenja, v tem primeru mojega.
V bistvu je ena redkih, ki jih imam.
v bistvu opis poti do šole in nazaj nima nobene zveze z mojim ''srečnim'' življenjem doma.
OdgovoriIzbrišiTudi fotografija- mislim, da edina, ki jo imam- ne odraža ''vsebine''.
Vsebina je bila - vse do zadnjega - pač precej drugačna.
če me poznaš, to sam(a) dobro veš.
Milena,če te človek prebira potem mu je jasno kako si se doma počutila.Enako je bilo pri nas.Neprava mama za nepravega otroka in obratno.Je res le to,da je slikca lepa,družinska,da vas je fotograf dobro ujel,posebno mamin nasmeh.Dobro je tudi to,da si šla svojo pot in si v življenju uspešna.Bodi dobro in še boljše tisoč let naprej
OdgovoriIzbrišiDraga Milena, seveda nima veze s potjo, a vsi,ki te prebiramo,poznamo vsaj en majčken delček tvojega domačega življenja in se zato obesimo na sliko,sprašujemo,pišemo pripombe.Zelo si zanimiva,zanimivo je to,da si se lotila vseh teh projektov,oprosti če sprašujemo bedarije.še kaj več napiši o očetu.
OdgovoriIzbriši