Ivanka

 

Ivanka

»Rada sem v temi,« mi reče, ko jo obiščem.

 »Tega nas je nekoč naučil oče, saj smo se po večerji otroci spravili na peč, on pa nam je spodaj, na klopi, v temi pripovedoval zgodbe.«

Od nekod je privlekla škatle, napolnjene s fotografijami. Njen mož, ki je drugo svetovno vojno preživel v ujetništvu v Nemčiji, je večino časa kot ujetnik delal pri nekem kovaču.

»Lastnik kovačije in njegova družina so ga sprejeli kot družinskega člana, pri njih mu ni bilo nič hudega. Po koncu vojne so mu v torbo stisnili precej uporabnih stvari, med njimi tudi fotoaparat. Z njim je ob prihodu domov fotografiral marsikaj, saj je bil eden redkih, ki ga je imel. Tako hranim fotografije, ki dokazuje, koliko snega je padlo leta 1952. Več kot dva metra. Potem imam precej fotografij o žirovskih skakalcih, ki so se poizkušali na skakalnici v Račevi. Marsikaj bi se našlo,« je razlagala Ivanka.

Rodila se je v Lavrovcu, v družini z 11 otroki. Trije so kmalu umrli. Življenje ni bilo rožnato. Mama je vse otroke rodila doma. Le tedaj, če so bile komplikacije, peljali na vozu v Ljubljano, kar ni bil špas. Zlasti še, če so že imele popadke. In jih je po tistem razdrapanem makedamu še bolj pretreslo.

»Eden od otrok se je rodil mrtev, tega se dobro spomnim. Še danes vidim pred seboj očeta, ko je nesel po stopnicah trug'co. Sestrico je pobrala krvava griža, tudi jaz sem jo imela, a sem preživela. Menda zato, ker me je mama dojila.«

 Ko ji je bilo pet let, jim je pogorela žaga. Ded očetu ni dovolil, da bi sekal smreke. Zato je moral oče v Ljubljano, kjer je vzel posojilo. K hiši so začeli hoditi mojstri, hoteli so zgraditi tudi sodobno turbino. A je denarja prehitro zmanjkalo. Ivankin oče je moral oditi še k Bizjanu v Rovte, da mu je ta nekaj posodil. Samo za ta del izposojenega denarja je morala mama zrediti prašička, da je lahko plačala obresti. Tudi otroci so morali še pozneje, ko so odrasli, pomagati odplačevati posojilo.
Ivanka se je, tako kot vsa dekleta njene starosti, hitro naučila klekljanja. Poleti pa je nabirala korenine arnik. Otroci so s prodajo le-teh preživljali celo družino.

»Mislim, da smo takrat po sili razmer uničili veliko arnik. Iz marsikatere gmajne so nas nagnali, ker so jo lastniki nabirali sami.«
V šolo je začela hoditi pri dobrih sedmih letih. Pouk so imeli v zasebni hiši na Vrhu svetih treh kraljev. V spodnjih prostorih je živel starejši mož, ki ni prenesel hrupa in zato so morali otroci nenehno hoditi po prstih  in biti tiho. Kar je bilo sila težko. Ivanka je hodila skozi gozd sama, strah jo je bilo tudi Šentjenžovcovih mulcev, ki so ji radi nagajali. Če je zamudila, ji je župnik zmeraj pogledal skozi prste, nikoli je ni s palico po prstih. Ni pa se mu upala povedati zakaj mudi, ker so ji mulci zagrozili, da jo bodo slekli, če bo špecala.  Nekoč so ji za obleko spustili rjavo žabo. O, kako je kričala, pa ni nič pomagalo!

Kasneje je začela hoditi v šolo v Lavrovec. Tam so bili otroci bolj manirni.

»Ob poti, po kateri sem hodila, je nek fantin imel na vodi mlinček. Tudi meni je bil všeč, a nič več kot to. Nekoč me  napade njegova mama, priteče in se prične dreti name, češ, da sem njenem Viktorčku razdrla mlinček. Besna me porine in padem v apnenico, kjer je rasla robida. Bila sem kot Kristus na križu, polna bodic in mama mi jih je potem celo popoldne pulila. Pa še nič kriva nisem bila…«

Kljub težkemu otroštvu se rada spominja ata, ki se je včasih z otroki lovil slepe muhe, ampak to je bilo redkokdaj, saj je bil nenehno v skrbeh zaradi kredita.

Tam okoli leta 1928 se je v Rovtah ustanovila Kmetijska zadruga. Naredili so tudi mlekarno. Mleko pa so kmetje puščali v farovžu v Rovtah.

»Ni bilo drugega pri roki, zato sva s sestro nosili težke kangle z mlekom. Bilo je dve uri hoda, imela sem trinajst let, bila sem švohcena, zmeraj lačna. Na rami sem nosila 15-litrsko kanglo, sestra pa 25-litrsko. Si morete predstavljati, kakšna teža je to bila? Včasih sva zamenjali, a me je še težja kangla zrušila na tla. Na vsake toliko metrov sva počivali, ampak ni pomagalo. Rovtarskemu župniku sva se smilili. Svoji kuharici Neži je zmeraj ukazal, naj nama pomaga raztovoriti mleko, potem pa je prinesla še kruha. Tega ne bom nikoli pozabila. Še danes grem na njun grob, ko zaidem v Rovte. Podobna dobrotnica je bila tudi mlinarica Štrausova. Tudi njej sem občasno nesla mleko. Vsak brt pa mi je v prazno kanglo natlačila moke. Njena dobrota nam je pomagala, da smo laže preživeli. Nekoč sem dobila punčko iz cunj, ki mi jo je dala soseda Bajtovka. Vendar mi jo je starejši brat kmalu vzel in skril. Če nisem bila pridna, mi je oče večkrat zagrozil, da bom šla služit. Tega sem se zelo bala, a če danes pomislim, bi bilo mogoče bolje. Se zaradi mleka vsaj ne bi »pretegnila«.

Spomladi sem začela težko dihati. Sestra, s katero sva skupaj spali, se je zmeraj jezila, ker zjutraj nisem mogla vstati. Kar naprej sem vidno hujšala. Nekoč je prišel sosed Sova orat za krompir. Oče me je nagnal, da sem šla držat klešče. Prva brazda je še nekako šla, pri drugi pa sem padla na tla. Sploh nisem mogla priti do sape. Oče je že držal palico, da bi me ogrnil, a sosed Sova ga ustavi, češ, a si ti nor, pusti otroka pri miru, saj vidiš, da ne more dihati. Šele tedaj so mi verjeli, da je z menoj nekaj narobe.

Še drugi so začeli opravljati, da me bodo domači barderbali s tistimi kanglami. Celo učiteljica v šoli je potarnala, da je z menoj nekaj narobe, ker nenehno zamujam k pouku. Vsi so govorili, da sem ječna, izogibali so se me. Niso vedeli, da je le srce zaradi prenapornega dela ošvogelo.

Da bi se opomogla, sem morala piti mleko s pelinom, uf, kako je bilo ogabno! Potem so mi kuhali kušarja, to je neka temno zelena zel. A oktobra sem se postavila na svoje noge.«
Nekoč se je pri hiši ustavil častitljiv gospod in prosil Ivanko, naj mu pokaže, kje vodi pot k sosedu. Ivanka poskuša pohiteti, a ne more, ker jo je sapa zadrgnila v grlu. Mož se ustavi, ji ukaže, naj odpre usta in ko jo pregleduje, zmajuje z glavo.

»K zdravniku v Žiri naj te pripeljejo,« ji nazadnje ukaže, medtem pa krepko zmajuje z glavo.

Ivanka to pove mami, a ona žalostno skloni glavo in ji odgovori, da bo to težko, ker za tako potrato ne bo pri hiši nobenega denarja…

Tudi Anžon, ki je včasih prišel vasovat, je sitnaril, naj jo odpeljejo k zdravniku, ampak Ivankini starši so bili gluhi tudi za njegove besede.

»Oče je bil strasten kadilec. Kadil je, četudi je bil zadolžen do vratu. Tudi jajčka sem včasih nesla prodajat v trgovino k Zofi za škatlo cigaret. Da je le dobil tobak, pa je bil srečen. Če ga ni bilo, je šel v gmajno in tam hodil gor in dol. Ampak Zofi ni hotela dajati na upanje. Doma so me potem kregali, če sem prišla brez robe. Če je mama imela v žepu denar, je šla v nabavo sama. Nekoč sem se iz Suhega dola vračala s soljo v nahrbtniku. Zamerkal me je merkač (oven) in me napadel, da sem prišla domov brez vsega. Mama je bila jezna in mi je zabičala, naj drugič merkača kar s palico odženem.«

2.

Danes, ko gleda nazaj, se Ivanki zdi, da bi mama lahko bolj »stisnila« pri nepotrebnih stvareh, da jim ne bi bilo treba vsake malenkosti kupovati v trgovini.

»Nekega večera, bilo je okrog božiča, otroci smo ležali na peči, vstopi v sobo visok mož, sede za mizo, odpre beležko in vpraša očeta, katero od deklet bo dal služit. Oče pogleda na nas, potem pa pokaže name, češ, tale bo prava. Zelo sem se ustrašila, saj sem se zaradi bolezni počutila še zelo slabotno. Vendar so zbarantali kar mimo mene, mama je, namesto plačila za moje delo, izgovorila prašička. Takrat je veljalo pravilo, da so pesternam do 15 leta gospodarji kupovali le obleko, denarja pa niso dajali. Torej so starši naredili dobro kupčijo. Srce me je bolelo, ko sem se poslavljala od doma. Ampak po nepotrebnem. Tam sem se lepo imela. Ko sem prišla ob Sv. Boštjanu,, je bilo šest otrok pri hiši, ko sem odšla, je bil že deseti na poti. Si predstavljate, koliko žehte je to bilo vsake štiri tedne, ko se je pralo!  Zmeraj sem pomagala. Bila sem zelo slabo oblečena, čeprav sem bila že pri birmi. Teta, ki je bila botrica, mi je kupila plašč, ampak sem ga prerasla. Tudi spodnjih hlačk nisem imela s seboj. Niti enih! O, če bi bila jaz takrat moja mama, bi dala vse od sebe, da moja hči ne bi hodila po svetu brez spodnjega perila. Spala sme pri dekli, na isti postelji. Ko gospodinja nekoč porajta mojo »bogatijo«, in vidi le eno tanko jakno, spravljeno skupaj iz več različnih flik, zmaje z glavo, in nič ne reče. Le svojo taščo zaprosi, da mi naredi obleko. Prvič, ko je odšla po nakupih v dolino, mi prinese tudi plašč, da nisem bila, vsaj po obleki, tako revna.«
Ivanka je raje delala na njivi kot krotila deset otrok. Zlasti so ji uhajali iz rok, ko so šli v nedeljo k maši. Dekla Franca pa je bila žleht kot hudoba, saj je njene dvome nenehno še spodbujala in podžigala. Celo hlapcu je zašpecala, da je Ivanka prišla k hiši brez hlačk.
Haha, Jahana, ti si pa brez hlač prišla služit,« ji je ta nenehno šlekal.  Ko je bilo Ivanki vsega dovolj, zagrabi metlo, jo podrgne po gnoju in ga pošprica. Hlapec jo zatoži gospodinji, ampak se je ona postavila na Ivankino stran.

Kadar je dekla Francka ob nedeljah šla malo povasovat k domačim, jo je morala Ivanka spremljat. Nasploh jo je, ker je bila še tak otrok, imela nenehno pod kontrolo. Tudi ob žetju, se je, če je le mogla, ulegla v grmovje, Ivanka pa je, kakor je vedela in znala, delala za dve.

Kljub temu, da je bila še zmeraj zelo suha, da se je kar skozi njo videlo in se je gospodinji smilila. Nekoč je ta ukazala dekli,  naj jo pusti malo pospati, da se bo tako vsaj malo poredila. Nasploh  je imela gospodinja Ivanko v čislih, enkrat je naneslo, da ji je kar sama od sebe, prinesla lepo rdečo jopico.

»Na njivi smo največkrat plele dekla, gospodinja in jaz. Gospodinja je, sem in tja, šla domov, k otrokom, v zemlji pa je pustila klinček, da se je vedelo, do kod smo že oplele. A tisti trenutek, ko je izginila za bregom, se je dekla ulegla za grmovje, meni pa je ukazala, naj klinček premaknem malo nazaj. Istočasno pa sem morala špegati, kdaj se bo gospodinja vrnila. Pa to še ni bilo vse. Naj povem, da je gospodar  po navadi šel k maši zjutraj. Takrat me je dekla nagnala k stari materi, da sem jo vprašala, če lahko ocvreva jajca. Vendar je bila ta vljudnost le izgovor, da sva lahko pripravile tudi tista jajca, ki  jih je Franca čez teden pokradla iz gnezd. Kdaj drugič, ko ji ni bilo kaj prav, me je pa kar oklofutala.»

Na kmetih je bila navada, da so ob letu deklo vprašali, če bo še ostala pri hiši. A dekla je Ivanko kar naprej strašila, da bo, če ostane, morala pasti živino. To delo ji pa ni dišalo, saj se ji je zdelo, da je zanj že preveč odrasla.

Zato se je odločila, da bo šla služit drugam, zaradi česar ji je bilo potem še dolgo žal.

 

3.

»Prej preden nadaljujem, moram povedati še to, da sem bila v mladosti znana po tem, da sem v domačem tolmunu zelo spretno lovila ribe,« se je nenadoma zasmejala Ivanka. In obraz ji je zažarel ob spominu na vragolije, ki sta jih počeli s sestro. Ker so imeli mlin, se je bilo res težko upreti skušnjavi, da si kdaj ne bi privoščili tudi rib, ki so jih imeli na dosegu roke. Paziti se je bilo treba le žandarjev, ki so prihajali nenapovedano. Kazni za prepovedano ribarjenje so bile hude..

Pri hiši je bilo veliko mladih grl, zato so ob večerih radi prepevali. Ko so se spravili na peč, je oče ugasnil luč in peli so v temi. Ta navada, biti na peči v temi, je Ivanki ostala vse do današnjih dni.

»Imeli smo lepe glasove. Kar odmevalo je okoli hiše. Pozno zvečer so prišle klekljarice in potem so ženske nergale za mizo do zgodnjih jutranjih ur. Takrat je oče malo bolj privil luč, ker se je hotel postaviti pred sosedi. Nekoč sem slišala, ko so pripovedovali o tem, kako so včasih svetili s trskami. Pa od tistega  svetenja ni bilo drugega kot kup pepela. Včasih so bili tudi vraževerni. Stari oče je ob Božiču hodil v globel poslušat glasove. Kadar je slišal ropotajoče glasove se je vedelo, da bo kmalu klestila toča. V Šaletovem grabnu pa se je »slišalo« glasove kot bi zabijali trugo. Moja sestra Matilda je, tik preden je elektrika ubila brata Toneta, za seboj zagledala lučko, ki jo je po poti vneto spremljala. Če se je ona ustavila, se je tudi lučka. Tomincov Stane je pripovedoval, da je tudi za njim šla lučka. Ampak mu je potem dr. Bernik dejal, da se mu je sigurno le zdelo. Verjel mu je in res ni več imel prividov. Moj oče je bil šest let zdoma. V prvi svetovni vojni je bil na Sorški fronti, njegov brat pa v Rusiji. Tega je na fronti ubilo. Oče ponoči ni spal, in je videl brata, kako je prišel v sobo, in ga potresel za nogo. Oče je zmeraj trdil, da je bil »pri brihti«, ko se je to zgodilo, da ni sanjal.«

Sosed Sova je bil dober sosed. Imel pa je napako, da je nenehno pljuval po tleh. Zmeraj so mu morali prinašati pljuvalnik, da za njim ne bi bilo treba toliko brisati. Žal pa je bil za tovrstno pobudo slep in gluh. Ko je odšel, je ob steni za njim ostala nagravžna »lužica«.

»Moja starša otrok nista nikoli tolkla otrok. Samo enkrat sem jih fasala. Pri nas smo imeli mašino za mlatenje žita, z ročnim poganjanjem. Jaz sem morala paziti na mlajšo sestro, vsi ostali pa so lahko pomagali slamo tlačit. Bila sem ihtava, primem za zibelko in jo z vso močjo zibljem. Ta se prevrne, otrok pade na tla, saj mu ni bilo nič, le oče me je kaznoval, ko je videl, kaj sem storila.«
Ivanka stara mama je bila pridna ženička. Vse otroke je prepestvala. Na njivo je šla v vsakem vremenu. Nekoč je šla žet praprot  v dežju. Čez noč je zbolela za pljučnico, imela je vročino, a jo je čez teden pobralo, ker je bilo škoda za zdravnika.

Vse nedelje, ko je bilo več časa, so otroci nabirali gobe. Da so si potem lahko kupili usnje za nove čevlje.

Ivanka je hodila zadnje leto v šolo, ko so ubili kralja Aleksandra. Učiteljica je otrokom ukazala, da morajo doma, v znak žalovanja,  izobesiti zastave.  S staro mamo nista našli drugega kot neko večjo izprano črno ruto. Pa jo obesita na eno fižolovko.

»Ko pride oče domov, zagleda feco, se razhudi in nama takoj ukaže, da morava zastavo spraviti dol. In še je robantil, da je čisto prav, da so Srba spravili s poti, saj so po njegovem Slovence le izkoriščali. Povsem drugače kot pod Avstroogrsko, ko se je vsaj spodobno živelo.«

 

 

4.

Ko je šla služit k drugemu kmetu, ji je že prvi večer padlo v oči, da se bo tam veliko molilo. Tudi po trikrat na dan. Pred večerjo in po njej pa obvezno rožnkranc. Vmes pa so šli v štalo povardjat živini. Gospodinja je najraje postavila na mizo oblic krompir, leto in dan smo ga jedli, se zasmeje Ivanka. Zraven pa posneto mleko. Še pene je bilo videti na njem.

Že prvi teden se je kesala kot je imela las na glavi, da je prišla k temu kmetu. Edina svetla točka je bila ta, da je bila skupaj s sestro.

Malo pred novim letom je že morala oditi v gozd, spravljat smreke. Bilo je jugovo vreme.

»Ne bom pozabila, kako mi je premočilo čevlje. Narejene so bile iz svinjskega usnja in ko sem jih naslednji dan obula se mi je zdelo kot da bi psu vtaknila nogo v gobec. Tako me je ožulilo. Smrečje smo potem sekali v kozolcu, kjer je vlekla burja, da je prepihalo do kosti. Gospodar je bil siten kot sam vrag. Imel je tudi neke čudne navade pri futranju živine. Ob večerih mi je gospodinja porinila v roke prt, češ, da moram na njem dokončati štikanje. Sestra in gospodinja pa sta predli. Imeli so zelo slabo luč, napenjala sem oči, da sem imela vse rdeče in boleče.«
Leta 1939 so prišli jugoslovanski vojaki in zahtevali od kmeta, da jim mora kmetijo prodati in  preseliti v okolico Škofje Loke. Očitno je v zraku že dišalo po vojni.  Bunkerjev je bilo že kar nekaj, ki so že stali. Različne utrdbe pa so še naprej pospešeno gradili, vojakov pa je bilo tudi zato tam okoli  kot listja in trave. Rupnikova linija je hitro rasla…. Selitev kmetije je bila zelo naporna. A spomladi se je še vseeno sejalo in potrebilo po travnikih. Ker je bil to čas posta, gospodar ni  dajal nobene malice. Čez nekaj let, po vzpostavitvi Titovine, se je vrnil nazaj, na svojo prodano domačijo in jo spet vzel v svoje roke. 

»Upam, da mi Bog ne bo zameril, ker o teh stvareh govorim, ampak, res je bilo grdo, da nas je kmet na račun verskega običaja pustil pri težkem delu stradat. Da so si on in domači privoščili za pod zob, to smo vsi vedeli, ampak kaj, ko se nisem imela nikomur pritožiti. Ko je sejal oves, na lastne oči sem videla, je z eno roko metal zrnje po njivi, z drugo pa je potegnil iz žepa kruh in klobaso ter na skrivaj ugriznil. Pa toliko pšenice je zraslo, da jo je še prodajal, skop je bil pa kot sam vrag. Povsod drugod, kjer sem služila, je bilo tako, da je kruh ležal na mizi in smo ga hlapci in dekle lahko sami odrezali, kolikor smo ga hoteli. Tukaj pa je bilo drugače. Gospodinja nam je odmerjala kose, ki so bili največkrat zelo pičli in tanki. Kruh je potem romal v predal od mize. Ta predal je zelo škripal in nekoč sva se sestro ponoči pritihotapili v hišo, da si ga bova odrezali. O, kako je škripalo, ko sva počasi vlekli predal! Potem sva ga odnesli v posteljo in ga jedli. Pa kako je teknil! Od mesa je bil na mizi največkrat prašič. Pravili so, da imajo njihovi prašiči po deset krempljev, tolikokrat smo jih jedli.(smeh).Imeli so tudi hromega očeta, ves čas je ležal v postelji, nikoli ga nismo videli pri mizi.«

Kakšne vidne ljubezni pri gospodarju in ženi ni bilo videti. Njegova skopost je bila vsem znana. Nekoč je opazil, da je žena odrezala  sosedovi punčki (za njegove pojme) prevelik kos kruha. Stopil je do otroka, vzel kruh in ga prepolovil. Potem pa se je zadiral nad ženo, češ, kaj mečeš hrano brez potrebe skozi okno.

Zjutraj so jedli zelje in ječmenov sok. Gospodar je vzel kruh, hlapcu je odrezal zajeten kos. Ivanka je dobila znatno manjšega, pri pastirju pa se je že skozi videlo. Vsak se je moral lepo zahvaliti. Bogvaruj, da bi k hiši prišel kakšen berač. Nič ni dobil.

Ivanki je bilo hudo, ko je za njo prišel služit še brat Ivan. Vsakič, ko ga je gospodar ozmerjal, jo je bolelo srce, ker je vedela, kako krute so znale biti njegove besede.

 

5.

Ko je njen brat Tone odšel k vojakom, se je odločil, da gre s še nekaterimi prijatelji v tujino, v Francijo. Tam so dobili delo v gozdu, kjer so tesali drevesa.

O tem obdobju svojega življenja je bolj malo pripovedoval, saj je bil tudi sicer bolj redkobeseden.

»Spominjam pa se, ko je pravil, da so nekoč našli v kruhu miško, ki jim ga je, visoko v planine,  vozil pek iz doline. To je golcarje razjezilo, in so tak kruh odpovedali. Pek je bil ob zato zelo nesrečen, celo jokal je, saj je  takrat je v celi Evropi vladala kriza in vsakemu se je šlo za zaslužek. Kmalu po tistem so naši fantje odšli za delom v Nemčijo. Po nekem slučaju so se znašli v ruskem delu Berlina. Tam so tudi dočakali vojno. Delali so v tovarni, kjer se je Tone seznanil z električnimi napravami. To mu je pozneje še prav prišlo, saj je bil po vrnitvi domov vse do upokojitve električar. Ravno pod njihovim stanovanjem je bil bunker v katerem so se skrivali Nemci. Rusi so jih, ko so vkorakali v Berlin kot zmagovalci, vse do zadnjega, dobili in potolkli. Tone je v paniki zagrabil šuštarski stol in stekel z njim na cesto. V sobi je imel še več drobnarij, ki jih je kupoval zato, da jih odnese domov. Ko je bila nevarnost mimo, se je s prijatelji vrnil, toda vse, kar so leta in leta šparali, je bilo pokradeno in razbito. S tresočim glasom pa nam je pripovedoval tudi o tem, kakšni divjaki so bili Rusi, kako so posiljevali ženske. Še potem, ko je bil spet doma, se je najbolj bal tega, da bi Rusi po vojni dobili moč tudi v Jugoslaviji…rekel je, da so žensko, ki so jo ujeli, naslonili na steno in ji naredili silo. Nihče se ni oziral na to, da je bilo okoli njih polno ljudi…«

Svoje znanje o elektriki pa je prostovoljno unovčil takoj po vojni, ko so po Lavrovcu napeljevali elektriko.

»Še istega leta, jeseni 1945, je zbolel oče in kmalu umrl. Pa tega sploh ne bi bilo treba, saj se je, prvič v njegovem življenju, dogajalo, da je bilo tobaka na pretek. Bil je namreč strasten kadilec. Umrl je  čisto po neumnosti. Ko smo mlatili žito, nam je bilo silno vroče, saj je bilo treba gepl  ročno vrteti. Bilo mu je vroče, pa se je šel močit pod mrzlo vodo h koritu. Čez nekaj dni ga je pričela neznosno boleti glava. Vse noči je hodil po hiši in tarnal. Ko so postale bolečine neznosne, smo tekli po dr. Bernika. A ko je videl, kako je z očetom, je zmajal z glavo in dejal, da ne more nič pomagati, ker se penicilina ni dobilo drugod kot v Angliji. Dal mu je le injekcijo za lajšanje bolečin. Pri komaj 59 letih je potem umrl za meningitisom.«

Po njegovi smrti se je Ivanka vrnila domov, brata Jožeta so poklicali k vojakom v Makedonijo.

Svojega moža Janeza je spoznala, ko je služila pri Brencetu. Takrat je za njo hodil že en Rovtar, a Ivanki ni bilo kaj prida zanj.

»Sestra Štefka, ki je bila še večji tur od mene, se je zmeraj norčevala, da je ta Rovtar tak kot hrastov štor. O, kako se mi je zdelo zamalo! In zato sem se mu začela izogibati. Takrat so velikokrat prirejali plese. Enkrat me povabi en dolinski. Do sedmih sem lahko, potem pa moram iti v štalo molst, sem mu rekla. Po plesu me je pospremil, ampak sem ga na pol poti nagnala nazaj, ker nisem želela, da bi ga videla gospodinja, ki je bila zelo pobožna in za ljubezenske zadeve ni imela preveč posluha. Žal je potem prišla vojna, njega so poslali k vojakom v Sisak. Moram reči, da sem mu zelo pogosto pisala, on pa meni. Tam so jih zajeli Nemci in jih potem odvlekli v Maribor. To se je zgodilo 1939 leta. Kar nekaj tednov so čemeli v barakah. Hrane so imeli komaj kaj. Nekaj jih je celo umrlo od lakote. V pismu mi je napisal, da je bil tako švoh, da še po stopnicah ni mogel. Še pred pričetkom vojne so jih odpeljali v Nemčijo, v logor. Tam se je javil na vsako delovno akcijo, četudi so ujetniki razvažali gnojnico po poljih, da je le dobil malo večjo porcijo hrane. Imel je srečo, da je bil po poklicu kovač, saj so ga kmalu napotili k bližnjemu obrtniku. Ta je prišel ponj z avtom in ker Janez ni znal jezika, je le slutil, da »komm, komm« pomeni nekaj takega kot  pojdite z menoj.«

6.

 

Ko so se pripeljali na kovačijo, ki je bila del velike kmetije, ujetnikom dajo jesti: krompir in mast. Jedli so in jedli in ko je gospodinja že tretjič prinesla na mizo, so še zmeraj tlačili vase, potem pa jih le opomnijo, da to pa ne bi bilo dobro, ker želodci lahko ne bi zdržali.

Gospodar Thede je bil radoveden od kod so in ko jim Janez pokaže na zemljevidu Ljubljano, poznavalsko prikima, in reče, aha, Srb.

»To pa mojemu možu nikakor ni dišalo, da bi ga kdo imel za Srba. Na vse mogoče načine jim je potem dopovedoval, da je Slovenec in da bo to tudi ostal. Spraznili so staro hišo in v njej so potem ujetniki živeli. Celo vojno so se imeli zelo dobro, Janez se je navadil kovaškega dela, naučil se je nemščine, gospodinja jim je veliko in dobro kuhala. Le pri mizi z domačimi niso smeli jesti, ker oblast niso dovoljevali. Nekoč, ob Veliki noči, pa so vseeno kršili predpise in ob pojedini ter belem kruhu jih preseneti gestapovec, ki je delal kontrolo. Gospodar se mirno dvigne in reče, vsi delamo, vsi jemo. Imeli so še to srečo, da so ozemlje ob koncu vojne zasedli Angleži, ki niso bili krvoločni kot Rusi. Pa se je potem vse srečno izteklo,« je pripovedovala Ivanka.

Še po vojni sta Janez in Ivanka večkrat obiskovala družino Thede. Vsa leta so ostajali v pristnih prijateljskih stikih. Še danes se, vsaj enkrat na leto, oglasijo tudi otroci iz družine Thede v Sloveniji.
»To povem zato, ker med ljudmi še zmeraj velja prepričanje, da so bili vsi Nemci, brez izjeme, zveri. Pa ni res. Z mojim Janezom so zelo lepo ravnali, in ko se je po vojni vrnil domov, so mu dali za popotnico toliko stvari, da jih je komaj prinesel. Si predstavljate, kakšne vrednosti je bil takrat brivski aparat pa foto aparat, da o kavi ne govorim? Marsikatera ženska bi dala dušo za požirek. /smeh/ V petdesetih letih je bil Janez eden redkih, ki je imel fotoaparat in zato je fotografiral marsikateri dogodek, ki bi drugače utonil v pozabo. Velikokrat so ga vabili k skakalnici, kjer so se po belih strminah spuščali pogumni  fantje iz Nove vasi.«
Ivanko tudi vprašam, kako se je Janez razumel s Srbi, s katerimi je bil v ujetništvu.

»Zelo dobro,« odgovori.

»Med njimi je bilo veliko nepismenih in Janez jim je pisal pisma. Zmeraj pa se mu je zdelo čudno, ker so prilagali pozdrave le za otroke in starše, za ženo nikoli. Pa je včasih kar sam dopisal, da ženo pa  objemajo.«

Povedala je še to, da se je Janez vrnil domov šele konec leta 1945, ker je želel še malo zaslužiti, pa pri družini Thebe se je itak dobro počutil. Prijatelji, s katerimi je skupaj začel kalvarijo v Franciji, pa so se, zaradi domotožja, predčasno vrnili domov, šli k domobrancem in potem svoja življenja žalostno končali v breznih Kočevskih gozdov…

Kljub skrbem, ki jih je imela zaradi njega, pa je bila ob njegovi vrnitvi domov, nanj malo huda.
»Nič mi ni pisal, mene pa je nenehno skrbelo,« je rekla malo v zadregi.

Za fante, ki so bili doma s Svetih treh kraljev, Lavrovca in ostalih vasi tam okoli, je bilo po vojni zelo težko. Na domovih so ostale le ženske, kajti večina moških je bila pri domobrancih, te pa je oblast tako ali drugače pomorila.

»Janez in njegov brat, ki je bil gluh sta bila ena redkih. Nekoč je prišel nek terenec in je Janeza postavil pred zid in mu rekel, da mora »poslušat«, kaj se bo govorilo med ljudmi. Pa iz te moke ni bilo kruha. O, kako so nas šponali, to je težko povedati! Nekoč smo se naučili igrati Verigo. Pripravimo klopi in prostor v gostilniški sobi. Že se našminkamo, pa vdreta v sobo dva oznovca iz Rovt  v gostilno in nas razženeta z besedami, banda farška, golazen. Niti pomislili nismo, da je igra prepovedana samo zato, ker jo je spisal Finžgar…«

7.

 

Potem so se naučili Desetega brata, zmeraj so morali na oblast nasloviti prošnjo, če lahko igrajo.

To so bili tudi časi, ko je njenega strica doletela huda tragedija. Njegov edini sin je pasel živino in ob napeti žici, ki jo je bilo po Lavrovcu še nič koliko, je po nesreči stopil na mino, ki ga je ubila.
»O, kako sta žalovala! Pravzaprav smo se vsi jokali z njima. Ampak potem, ko sta se pobrala, se nista zaprla vase, ampak sta s teto vrata doma odprla na stežaj tudi nam, mladim. Pri njiju smo se pri Matevžu pričeli zbirati, včasih smo tudi zaplesali, fantje so bili rosno mladi, ker tistih, prave starosti ni bilo več. Žal pa so oznovci kmalu izvohali, kje se zbiramo, nekoč so prav grdo planili skozi vrata in nas na surov način razgnali. A je to kakšen greh, je rekel stric. Midva z Janezom sva obsedela za pečjo. In prav v njega se je oznovec vtaknil. Od kod si se pa ti pritepel, mu je rekel. V Nemčiji sem bil v ujetništvu, mu je povedal po pravici. Baraba oznovska, še danes ga vidim, kako se je šopiril!«
Nasploh nam je oblast nenehno pošiljala neke dopise, kako se moramo obnašati, celo to so nam ukazovali, da moramo zatirati koloradskega hrošča po njivah. Kot da kmet tega ne bi vedel! Na vrhu svetih treh kraljev so nenehno organizirali sestanke. Oznovec, ki jih je vodil, je zmeraj rohnel, da smo zadrti in sovražni in da nas bo on že zmehčal. Pa se nekoč oglasi ena od žensk in reče, da bo takoj vse drugače, če jim vrnejo može, ki so jih odgnali. Pa se barababin  ni prav nič zmedel. Dejal je, da bodo vse »ta bele« takoj izpustili, da le ugotovijo, da niso nič krivi. Žal se to ni zgodilo…Enkrat so nekatere prisilili, da so se naučili neko igrico o dekletu, ki je za nekim grmovjem našla ranjenca in ga negovala. Pa smo vsi vedeli, da so to same laži in propaganda in so bili redki, ki so si igro potem tudi ogledali. Kot se ve, je bilo vojne konec v mesecu maju. V gostilni smo takrat prvič videle partizane. Niso nas spustili naprej. Bila sem boječa, in sem takoj, ko sem jih zagledala, zbežala skozi gozd. Ostale, ki so bile bolj korajžne, so počakale, da so videle, kaj hočejo od njih. Pa so jih morale »le« poljubiti, vsakega posebej, da so jih potem spustili naprej, v cerkev.  Po letu 1950 so se te prisile malo omilile….hvala bogu.«

Okoli leta 1948 je šla njena sestra v Logatec, h Kramarju za sobarico. Vendar je takrat oblast dekle in hlapce prepovedala, zato je našla delo v KLI-ju. Zanjo je bilo zato vsaj malo laže, saj je imela nekaj svojega denarja. Doma, v Lavrovcu,  na kmetih, pa je bilo življenje vedno teže. Tisti, ki so se znašli, so še nekako rinili skozi vsakdan. Imeli so lahko le enega prašiča in eno kravo, to pa je bilo za kmetijo veliko premalo.

»Sestro sem zato prosila, da mi bo za pričo, saj sva se z Janezom leta 1948 želela poročiti. Mahneva jo proti Logatcu, s kolesom. Pridem k sestri, ki je z neko prijateljico skupaj stanovala. A je ne najdem doma, imela je nesrečo, saj ji je na šihtu nekaj padlo v oko in je oslepela. Stisnilo me je pri srcu, saj sem že od prej vedela, da se je drži smola. Že takrat, ko je služila na vrhu, jo je nekoč brcnil konj in ji izbil šest zob. Pa tkao lepe je imela! Še danes ne vem, zakaj si je dala srebrne zobe, zmeraj so jo kazile, ko se je nasmejala.

Jaz pa sem rabila pričo, a tedaj zagledam rovtarskega poštarja, Bajkovca. Pa ga ustavim in ga prosim, če mi gre za pričo. Takoj odpelje konja v hlev, pridemo v pisarno, k matičarki. Hitro uredimo formalnosti. Potem pa smo šli proslavit in gremo h Korenjčanu. Tam je bilo vse prazno. Kelnarica pravi, da nimajo nič jesti. Pa pravi bajkovc, če imajo vsaj kozarce. Ta jih brez besed položi na mizo, Bajkovc pa potregne iz cekra sadjevec in 12 palačink. In to je bila naša poročna pojedina. Na koncu sta oba zaradi popitega šnopca že vriskala!

 PS

fotografija je simbolična, je pa last Marcel Tritscherja. hiša- nekoč- v jarčji dolini.