Prefriganki

-

 


Ženske so bile tudi v starih časih lisice. Nekaterim je bilo to, da so moške vlekle za nos, pisano na kožo.

Zmeraj, ko sem naletela na zgodbo o kakšni prefriganki, ki se ni držala ustaljenih navad in običajev, me je razveselilo.

Ena takšnih je bila Zofija. Okoli leta 1950 se je sama lotila gradnje hiše, saj je njen mož delal v koroških gozdovih in se je bolj poredko vračal domov. Nekoč ji je za plačilo zmanjkalo denarja, zato je naredila načrt, kako pretentati zidarja, da bo vseeno dokončal svoje delo. Ko ga je zagledala na odru, ga je poklicala v kuhinjo. Kava je bila takrat prava dragocenost, vseeno jo je žrtvovala skodelico za mojstra. Ko je stopil mimo nje, ga je nehote prijela med nogami. Baje je bil možakar – tako je v kasnejših letih neštetokrat razlagal tudi za šankom – tako zmeden, da ji je od same sreče zastonj pozidal vso hišo. Naokoli pa je govoril, da je v tistem trenutku videl nebesa, in je samo iskal priložnosti, da bi se sladko dejanje ponovilo.

Martini se ni ljubilo delati. Pa se je domislila, kako bi pretentala svojo usodo. Kot potovka je začela po večjih krajih prodajati domač med. Povsod, kjer se je ustavila, je prej ali slej našla poročenega moškega, ki jo je izkoristil. 

Bila je presrečna, ko je zanosila. Poiskala je svoje ljubčke in jim zagrozila, da bo raztrobila po vsej vasi, da so jo onečastili, če ji ne bodo pomagali. Večina med njimi ji je rada ustregla. Denarja sicer ni dobila, dali so ji drva in poljske pridelke. Kar lepo je živela na račun moške naivnosti.

Srečo je poskusila tudi med 2. sv. vojno. Nasedel ji je nemški vojak Hans, ki je bil doma iz Ardenov. Imel jo je rad, menda jo je bil pripravljen odpeljati s seboj v domovino. Žal je stopil na mino, odtrgalo mu je nogo, takšnega pa tudi Martina ni več marala.

Zadnji, ki ga je povlekla za nos, je bil Lojze. stara je bila že 48 let, ko ga je spoznala na neki sindikalni, povojni veselici. Za hčerko, ki jo je rodila, je plačeval vrsto let. Pa še rad jo je imel. Hčerki je bilo sumljivo, da je mama o njenem očetu tako grdo govorila. Ko so začeli preverjati očetovstvo z DNK, je žrtvovala 600 DEM. 

Rezultati ji niso bili všeč. Lojze ni bil njen oče. 

Kdo je bil, ji mama ni nikoli povedala. Verjetno zato ne, ker še sama ni vedela.


 ženske

Komentarji

  1. Anonimni28. september 2021 ob 04:06

    med prefrignkami se je znašla tudi moja babi in pred odhodom za mavrico se je rada s tem pohvalila.Njo je v takšno stisko potisnila sodnija.Mož jo je zapustil in ostala ji je le moja mama,ostala dva otroka sta bila dodeljena v varstvo in vzgojo bivšemu.Tip se je ločil in si našel drugo,bil pa je zelo bogat že v tistih cajtih.tako so ji določili preživnino,ki je nikakor ni zmogla,ne glede na to,da je delala po 10 ur na dan.Z mojo mamo,ki ni bila njegova bi stradali.Preživnine od prvega ni dobila,ker ji je dal lažne podatke in ga nikoli niso našli.No delala pa je v trafiki v turističnem kraju.Ko je bila največja sezona je vedno prirejala cene.na figurice je nalepila včasih dvakratno ceno in tujcem je bilo vseeno.leta in leta je to počela in nikoli ji kaj ni štimalo ali pa da bi jo dobili.Doma so izdelovali šnops tudi tega je prodajala pa še kaj.Včasih mi pade na glavo obsojanje,po drugi strani pa,kaj je bilo to zaeno sodno odločanje,mar niso videli da ima še enega otroka,za katerega je bilo potrebno skrbeti?

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni28. september 2021 ob 04:09

    mo0ja mama pravi,da CSDeji tudi včasih niso bili tako razumevajoči kot se sedaj pripoveduje.če ženska ni povedala od koga je otrok so jo kaznovali s tem,da so zavrnili pomoč v denarju.tega,da so se moški zlagali niso hoteli verjeti.vedno trobezljajo,vse v korist otrok,meni se zdi,da je velikokrat največja korist rešen spis posamezne delavke ali pa delavca.

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni13. november 2021 ob 16:14

    Ehh... Pardon, take si pa - po mojem mnenju - res ne zaslužijo, da bi jim kdo ploskal. (Seveda ne govorim o ženskah, ki so jih razmere dejansko prisilile v prostitucijo.)
    Ne obsojam drugih; iskreno mi ni mar, kaj počnejo, če le pri tem ne povzročijo škode drugim živim bitjem. Ampak posredno kar hvaliti tu opisane načine "prefriganosti" (ki že sicer ni ravno simpatična lastnost, ker daje slutiti zvijačnost) se mi ne zdi ravno okusno. Predvsem pa se mi ne zdi umestno, da se enači s tem, da se nekdo ne drži "ustaljenih navad in običajev". Tudi jaz se jih ne, nikoli se jih nisem, in to v pomembnih zadevah; ampak ob tovrstni "prefriganosti" bi samo sebe pljunila v ogledalo.
    Ploskajmo raje takim, ki se ne držijo ustaljenih navad in običajev, kot so jamranje, mrkogledost, sebičnost, nesramnost, pohlep, zavist, pa še kaj bi se našlo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več