moževa sužnja

 

Karmen (1950): »V babičini družini je bilo več deklet, zdi se mi, da pet ali celo šest, ne vem točno, ker o tej veji sorodstva več kot toliko nismo govorili, saj so se punce razteple na vse kontinente, babica pa je za njimi izgubila vsako sled. Še najbolj je bila povezana z Uršulo, ki se je poročila z nekim trgovcem v Trstu. Imel je že skoraj sedemdeset let, ona pa trideset, ko sta stopila pred oltar. Z babico sta si redno pisali ob rojstnih dnevih in cerkvenih praznikih. Ko smo kasneje tista pisma brali, je Uršula v vsakem jamrala, kako težko in sramotno je za žensko, če mora biti moževa sužnja. Nad temi besedami se več kot toliko ni nihče zgražal, saj so ženske morale biti še v povojnem času pokorne možu.

Uršula je primožila tudi pastorko, ki pa so jo takoj po poroki poslali v samostansko šolo neke Emilije Marije de Rodat. Kam točno, se iz pisem ni dalo razbrati. Po Uršulinini zelo misteriozni smrti leta 1939 je tako za njenim možem kot za pastorko izginila vsaka sled.

Moji starši še zmeraj hranijo drobno knjižico, ki jo je Uršula poslala babici dan pred svojo smrtjo. Kaj točno so pomenile tiste sado-mazohistične fotografije, ki jih je bilo v knjižici polno, takrat živ bog ni vedel. Leta 1970, ko sem se poročila, jo je slučajno dobil v roke moj mož, ki je razumel italijansko. Nekega večera je o nekaterih zapisanih podrobnostih spregovoril z mojimi starši, babica je bila takrat že pokojna. Ne prej ne potem nisem na obrazu kakšnega človeka videla toliko gnusa, kot sta ga pokazala mama in ata.

Pa da se vrnem še v leto 1965. Za menoj je bil osmi razred, pred menoj pa vpis na ekonomsko srednjo šolo. Ravno smo sedeli pri kosilu, ko od vhodnih vrat zaslišimo glasen hrup v nekem tujem jeziku. Babica, ki je bila še živa, se je počasi skobacala s svojega stola in oddrsala proti vhodu. Jaz in oba brata pa smo ji, radovedni, kot smo bili, kljub maminemu nerganju, naj ostaneva pri miru za mizo, sledili.

Takrat sem prvič v življenju videla taksi. Pred njim je stala mogočna gospa z zelo rdečimi lasmi. Okoli vratu je imela, in to kljub junijski vročini, krznen muf, noge so ji tičale v čevljih s strašansko visokimi petami. V naročju pa ji je lajal pes na baterije. Takrat se nam še ni niti sanjalo, da je tisto čivava.

Gospa, ime ji je bilo Violeta, je na srečo govorila tudi nemško. Moj ata je bil koroški Slovenec in mu nemščina ni delala težav.

Violeta je bila izgubljena tržaška pastorka. Ko je pospravljala po očetovem stanovanju, je med Uršulinimi stvarmi našla naš naslov. Na vsak način je želela obiskati sorodnike tiste ženske, ki ji je v življenju naredila veliko dobrega.

O svojem otroštvu in mladosti je govorila brez dlake na jeziku, a na svetovljanski način.

Povedala je, da je njen oče spravil prvo ženo, njeno mamo, v grob, da je bil zaradi ekscesnih seksualnih nagnjenj večkrat tudi zaprt. Uršula, mlada in zelo naivna, je prišla k hiši zato, da je skrbela za Violeto, kuhala in pospravljala. Ker je bila navajena ubogati, jo je njen kasnejši mož z ne preveč truda spremenil v sužnjo, nad katero je sproščal svojo izrojeno fantazijo, Violeto, ker ga je pri tem ovirala, pa je poslal v samostansko dekliško šolo. Izvedeli smo tudi, da je Uršula tik pred smrtjo tehtala komaj štirideset kilogramov. Če se ne bi začela vojna, bi oblasti njeno smrt preiskovali, tako je pa niso. Kje in kako je dočakal zadnjo uro njen oče, Violeta ni vedela.

Povedala je tudi, da so leta 1943 Nemci napadli samostan, starejše nune so pustili pri miru, mlajše, vključno z gojenkami, pa so odpeljali s seboj. Violeta je, potem ko se je nalezla kapavice, pristala v bolnišnici, od koder so jo rešili borci francoskega odporniškega gibanja, ki pa so, tako je rekla, od nje zahtevali iste reči kot Nemci.

Konec vojne je dočakala v Marseillu, kjer je spoznala nemškega prevajalca, ki je nekaj časa prevajal tudi na Nürnberškem procesu. Preselila se je v Nemčijo, v Hamburg. Ker v zakonu ni bilo otrok, sta se začela z možem prepirati. Prej, preden bi prišlo do ločitve, pa se je na poti iz dvorane, kjer je potekal Nürnberški proces, v prometni nesreči ubil. Po njegovi smrti je podedovala precej denarja. Del tega je porabila tudi za taksi, ki jo je iz severne Nemčije najprej odpeljal v Trst, potem pa še k nam, v Jugoslavijo.

V času njenega obiska, ki je trajal malo več kot mesec dni, nismo imeli kopalnice. Prva stvar, ki jo je naredila, je bila, da je vrgla na mizo nemške marke in ukazala očetu, naj organizira delo. Na vrat na nos smo izpraznili ropotarnico, ki je bila precej velika, merila je kakšnih 20 kvadratnih metrov. Še danes imam pred očmi svetlo modre ploščice, ki so pokrivale tla in stene. Od vrha pa do tal. Na sredi je kraljevala ogromna kopalna kad, zraven nje pa še ena manjša, za njenega psa. Za predelno steno je postavila dva pralna stroja Zanussi. Mami se je kar mešalo od sreče! V enem so se prale cunje ljudi, v drugem pa pasje preproge in ostala krama, od oblekic naprej.

Vsak dan sem morala k mesarju po najlepši in najbolj sočen zrezek za njenega kužka. Vsa vas se nam je smejala, saj je mesar povedal vsakemu, ki ga je hotel poslušati, da se je Mirnikovim malo zmešalo. To so bili še časi, ko še ljudje niso imeli vsak dan mesa na mizi, kaj šele živali!

Preden se je vrnila domov, nam je obljubljala, da se bomo še velikokrat videli. Mene je celo povabila, naj jo obiščem.

A se je potem za njo izgubila vsaka sled. Ko smo ji pisali za božične praznike, se je voščilo vrnilo nazaj z oznako, da je naslovnik neznan.

Ostala nam je pa kopalnica in okoli devetsto nemških mark, ki jih je pustila za stroške. Si predstavljate, kakšno bogastvo je to takrat bilo?!«

fotka