Ženska brez srca

 

Mama in teta Fani sta ostali siroti, ko je bilo mami 7 let, Fani pa 14. O tragediji v družini se je takrat na vasi veliko govorilo. Mama je med obiranjem češenj padla na tla in pri tem z glavo zadela ob opeke, ki so bile že leta in leta zložene podnjo ter čakale, da jih kdo odpelje na odpad.

Po enem letu se je hotel oče še enkrat poročiti, a mu Fani ni dovolila. Že kot otrok je znala obračati besede, bila je zelo inteligentna, razgledana, saj je veliko brala. Nikoli ni povzdignila glasu, zmeraj se je smehljala, očeta in mojo mamo je še kot na pol odrasla kaznovala na različne načine, če je nista ubogala.

Kadar je mama dobila v šoli slabo oceno, ji je natresla v čevlje pesek. Do šole in nazaj je bilo za dober kilometer pešačenja. Predstavljate si, kako bi to razdaljo prehodili s peskom v čevlju, ki se ga ne bi upali iztresti…

Fani se je vpisala na gimnazijo. Učenje ji je šlo odlično od rok. Se je pa vsak dan vozila domov, ker je morala imeti vso kontrolo. Čez noč je postala tudi zelo verna. Moja mama je morala iti še pred začetkom pouka k maši. Kadar je imela preduro in se ji ni izšlo, jo je naslednji dan nagnala k večerni maši v sosednjo faro. V naši jih namreč zvečer ni bilo. Oče ji je moral dati vso plačo, skrbno je beležila tudi njegove izdatke. Nič ji ni ušlo. Nekako mu je uspelo, da se je z blagajničarko v tovarni dogovoril, da mu je izplačevala bone za malico v gotovini. Tako je imel vsaj nekaj žepnine zase.

Fani je bila tik pred maturo, ko je nekje izvedela, da je njena nesojena mačeha noseča. Prihrumela je domov in že na vratih pričakala očeta. Moja mama je morala mirno sedeti na divanu v kuhinji. Prisilila je očeta, da je padel pred njo na kolena in se zaklel, da otrok ni njegov. Da s tisto žensko nima nič. Mama je ob tem ponižanju doživela takšen šok, da je začela lulati v posteljo. Sestra jo je kaznovala tako, da je od zdaj spala kar na tleh.

Teta Fani se je brez težav vpisala na fakulteto, imela je same desetke. Doma se je z njimi rada hvalila. Očeta in mojo mamo je imela za manjvredna. Oče je bil navaden delavec, moja mama pa je v šoli dobila tudi kakšno štirico ali celo trojko. Ob vsaki slabi oceni se je molil rožni venec in prosilo za zdravo pamet. Verski fanatik je postal tudi ded, verjetno zato, da je imel pred lastno hčerjo malo miru.

Med počitnicami, po maturi, se je mama zaposlila v isti tovarni, v kateri je delal tudi ata in pred smrtjo njena mama. V treh mesecih se je nadejala, da si bo zaslužila vsaj malo žepnine, preden tudi ona odide v Ljubljano, na fakulteto.

Žal pa ji je štrene zmešala ljubezen, ki jo je bila mama željna kot malokdo drug. Spoznala je mojega očeta Rafka. Ravno je prišel od vojakov, dekle, ki jo je imel rad, se je v letu in pol, kar ga ni bilo, poročilo z drugim. Z mamo sta se hitro ujela. Pogosto je prišel k njej v skladišče, kjer je delala. Za trenutek jo je objel ali prijel za roko, pa sta bila oba srečna. Enkrat proti koncu avgusta je mama zanosila.

Kar zgodilo se je, tako mi je večkrat povedala.

Ni je bilo strah, kaj bo rekla Fani, saj sta z očetom načrtovala, da se bosta poročila in šla živet na svoje. A sta se uštela. Fani je mamo prisilila, da se je očetu odpovedala. Ko sem jo vprašal, kako, za božjo voljo, je to dosegla, mi je odgovorila:''Bolje, da ne veš!''

Mojega očeta ni smela več niti pogledati, kaj šele, da bi se z njim sestajala. Pri hiši pa se ni več molilo le za zdravo pamet, temveč tudi za ''padle ženske''. Seveda s študijem ni bilo nič, ko sem se rodil, se je mama zaposlila kot snažilka.

Fani ji je našla službo na srednji šoli, kjer je poučevala. Če je le mogla, je mamo poniževala. Pogosto je morala brez potrebe pospravljati še za drugimi snažilkami, ker so menda slabo opravile svoje delo. Name je pazil ded, ki se je medtem invalidsko upokojil. Če je Fani tako ukazala, sem včasih ure in ure klečal ali pa sedel čisto pri miru. Zakaj, še danes ne vem. Menda zato, ker sem bil poreden.

Naučil sem se, da ji nisem ugovarjal. Samo kimal in ubogal. Na skrivaj sem pa naredil po svoje. Nekoč me je pred šolo pričakal oče. Naredil sem se, kot da ga ne vidim. Vedel sem, da bodo ljudje teti hitro odnesli na nos, če se bom ustavil in ga pozdravil.

Ko se mi je zdelo, da me nihče ne vidi, sem se skril v grmovje – zraven ceste, po kateri se je moral pripeljati. Začel sem mu mahati, naj mi ustavi. Bil je zelo presenečen, a me je vseeno vzel v avto. Prva stvar, ki sem ga prosil, je bila, če mu lahko stisnem roko. Dal mi jo je in se začel jokati. Ne vem, če sem bil kdaj v življenju še s kom drugim tako povezan, kot sem z njim. No, razen z ženo in otrokoma.

Ata se ni nikoli poročil. Še danes mi pogosto omeni, da ima v življenju vse, kar si je želel, ko ima mene.

Mama si ni upala niti s prstom migniti, če ji teta ni dovolila, njun oče pa prav tako. Jedli smo, kar je teta ukazala, hiša je bila opremljena po njenem okusu, tudi jaz sem se oblačil po njeno. Že zelo zgodaj je določila, da bom šel v lemenat, da se odkupim za mamine grehe. Moral sem biti tudi ministrant. Bil sem zelo nesrečen, dokler nisem ugotovil, da župnika - prav tako kot mene - zanima vesolje, različni dosežki v športu, znanosti. Potem sem bil v župnišču kuhan in pečen. Župnik je bil velik ljubitelj sirov. Pogosto me je vzel s seboj, ko jih je šel okušat  k različnim kmetom, ki so jih izdelovali.

V bistvu sem takrat živel trojno življenje: eno za teto Fani, eno z očetom in eno z mojim dekletom. Bila je sorodnica našega župnika, hčerka takrat najbolj znanega sirarja v Posočju. Bila sva še otroka, ko sva se spoznala, a sva si že prisegla ''večno zvestobo''. Vsak dan sva si pisala pisma. Meni jih je pošiljala na očetov naslov.

Tisto leto, ko se je odločalo, da se vpišem na teologijo, je bila teta Fani že zelo uspešna in znana oseba, mama pa še zmeraj snažilka, ki jo je sestra na vsakem koraku poniževala.

Ko me je teta vprašala, kako kaj študij na Teološki, sem ji zrl v oči in odgovoril:''Zelo dobro.'' To, da sem se ji zlagal, nisem imel za noben greh. V resnici sem se vpisal na strojno fakulteto, tako kot sem se že od nekdaj želel….

 

2.

 

»Najbolj me je bolelo, ker je bila teta zelo grda in neusmiljena do mame. Da se je ''vdala'' moškemu in rodila mene, ji je zelo zamerila. Pogosto sem se spraševal, zakaj je moške tako sovražila. Zdeli so se ji nagnusni, umazani, rekla jim je ''živali''. Ko je bil ded že star in betežen, sem občasno pazil nanj. Takrat sva se veliko pogovarjala. Nekoč sem ga vprašal, zakaj je teta Fani takšna. Skoraj bi ga kap. Četudi ni več mogel hoditi, je kar lezel iz postelje, da bi šel pogledat, če slučajno stoji pred vrati in ne posluša. Tako se jo je bal.

Nekoč je Fani slišala sosedo, da je mojo mamo pohvalila. Veste, kaj je naredila? Zapeljala se je v Avstrijo in v tamkajšnji lekarni kupila plenice za odrasle. Tej sosedi pa je potem ''kao slučajno'' razložila, da so za mojo mami, ker ne drži več urina in sproti zasvinja vse, kar ona v potu obraza pospravi. Seveda je soseda vprašala tudi mamo, če je res. Ni ji upala povedati resnice.

Bil sem v drugem letniku, ko ji je postalo sumljivo, da kot bodoči župnik ne sodelujem tudi pri cerkvenih obredih.

Tisti dan, ko je šla do našega župnika in ga naravnost vprašala, zakaj me nič ne zaposli, sem bil pri svoji Majdi v Posočju. Bodočemu tastu sem pomagal v sirarnici, zelo dobro sva se razumela. Lahko se pohvalim, da sem ''izumil'' nekaj poenostavljenih postopkov, za kar mi je bil zelo hvaležen. Pa še rad me je imel, na kar sem bil zelo ponosen. Majda je študirala v Avstriji, najprej v Celovcu potem še na Dunaju, tako da sva se bolj poredko videla. Kljub njeni odsotnosti sem bil raje pri njenih domačih kot pri mami in teti.

Ko je Fani izvedela resnico, je najprej odvihrala do enega od mojih profesorjev, ki je bil slučajno tudi njen sošolec. Menda so o sceni, ki jo je naredila pri njem na fakulteti, še dolgo govorili. Ko ni šlo zlepa, je poskusila zgrda. Na vsak način je od njega zahtevala, da mi onemogoči nadaljnji študij. Profesor jo je zavrnil, hkrati pa ji je svetoval, naj si poišče pomoč na Polju. To jo je tako razkačilo, da je poiskala njegovo ženo in se ji zlagala, da ji je njen mož naredil otroka, da je morala splaviti in da ji je za molk veliko plačal. Ženski sta si skočili v lase. Ko so sosedje poklicali policijo, je teta krvava in razpraskana ležala na tleh, profesorjeva žena pa je v besu brcala vanjo. Prišlo je celo do tožbe. Teta je prinesla potrdilo o prekinjeni nosečnosti. Je bil oče nerojenega otroka res ta profesor ali kdo drug, ne vem. Prav tako ne vem, je bilo potrdilo verodostojno ali pa je tudi na račun tega papirja koga izsiljevala.

Skratka, domov nisem imel več vstopa, ker sem jo razočaral, da je bolj nisem mogel. Z mamo pa sta romali peš na Brezje, kakšnih 110 km v eno smer in potem še nazaj. Pa ni pomagalo. Nisem prišel k pameti, nisem se prepisal na Teološko fakulteto.

Ker ni mogla drugače nagajat, je pisala anonimna pisma, češ, izogibajte se sirarstvu XX, mi smo zboleli, ker smo jedli njihove izdelke in podobno.

Mami ni dovolila, da bi si po parodontozi dala urediti zobe. Ponoči ji je zlivala ledeno mrzlo vodo v posteljo.

Ne vem, kje je izvedela, da sva se z Majdo poročila. V svojem in maminem imenu nama je poslala voščilo. Uporabila je pismo, ki je sicer namenjeno svojcem pokojnega.

Tri leta z ženo nisva mogla imeti otrok. Ni šlo. Zelo sva se sekirala, zdelo se mi je, da me usoda kaznuje, ker sem se Fani lagal. Bil sem že na robu obupa, ko se je nama končno posrečilo.

Tisto leto, ko se je rodila najina punčka, je mama hudo zbolela. Za povrh mi je še župnik, s katerim sva bila v dobrih odnosih, povedal, da ga bodo naslednje leto najverjetneje premestili v drugo faro. Z Majdo sva se skupaj odločila, da bova punčko krstila v mojem rojstnem kraju.

Bila je lepa junijska nedelja. Cerkev je bila nabito polna. Ljudje, firbčni, kot so bili, so prišli past radovednost. Upali so, da mi bo Fani kakšno ušpičila.

Pri nas je bilo v navadi, da ima ob krstu eden od staršev govor. Majda je rekla, da ga bo imela kar ona. Njen govor je bil nepozaben. Povedala je, da me je spoznala, ko je bila stara komaj dvanajst let. Pa kako sva si dopisovala in ostajala v pisemskem stiku vse do dijaških let. Ljubezen med nama je bila tako močna, da se ni pretrgala niti, ko sva študirala vsak na svojem koncu: ona na Dunaju, jaz v Ljubljani.

''Vsak dan sem se zahvalila Bogu, da mi ga je poslal v življenje. Hvala tudi njegovi mami in atu. Čeprav sta bila odsotna pri vzgoji, pa sta že s tem, da sta obstajala, pomagala, da je moj mož postal takšen, kot je: najboljši očka in najboljši mož! Največja zahvala pa gre njegovi teti Fani. S svojim odnosom do mojega Petra ga je naredila močnega, trmastega, vztrajnega in neizmerno srčnega.''

Imel sem solzne oči, ko sem jo poslušal, a tudi drugi v cerkvi so jih imeli. Ne vem, o čem je razmišljala teta, ker je gledala v tla.

Zaradi ljudi ali pa samo zaradi lepšega je zunaj, pred cerkvijo, kjer je naredil župnik gostijo moji prvorojenki v čast, stopila do moje žene in hotela vzeti v naročje mojo punčko.

V tistem jo je Majda močno prijela za roko in zmajala z glavo.

Popustila je teta. Umaknila je roko, se obrnila k meni in siknila:''Prah si in v prah se boš spremenil.''

Zakaj je to rekla? Mi je želela smrt?

Ko je bila mama v bolnišnici, sem jo večkrat obiskal. A le za kratek čas. Na smrt se je bala, da bi me Fani zalotila pri njej.

Plačal sem ji tudi protezo, a je ni nosila. Ni si upala.

Z leti je tudi Fani postala še bolj zagrenjena, kot je bila prej. Učiteljski poklic je že zdavnaj opustila, nekaj časa je delala v knjižnici, potem pa se je zaposlila v kadrovski službi. Žal mi je za mamo. Zelo rad bi jo vzel k sebi, a vem, da si ne bi upala.

Danes sta mama in Fani dve betežni starki. Vsak dan gresta k maši, z ljudmi ne govorita. Župnik iz časa moje mladosti je že pokojni, ta, ki trenutno vodi faro, pa ženskam, ki se preveč oblastno obnašajo, ni naklonjen. Včasih se slišiva, da mi pove kaj novic, to pa je tudi vse.