spomini

 

Jesensko-zimski dnevi, ko je popoldne komaj še kaj svetlobe, me spominjajo na čase, ko je še živela babica. Rada sem smuknila k njej, kajti kmečka peč je bila topla in na velikem štedilniku na drva se je zmeraj kaj kuhalo. Če ne drugega, pa krompir za prašiče.

»Ali lahko enega?« sem jo pobarala.

Običajno ji je bilo treba reči vsaj dvakrat, kajti nič kaj rada ni videla, da sem jo motila med delom. Z dolgimi, že počrnelimi lesenimi vilicami je krompir potegnila iz lonca, zavila v časopisni papir in rekla:«Tak pojdi mi zdaj izpod nog.«

Spravila sem se pod Bohkov kot, tja, kjer je bilo cel kup krame, pa dedkov pruštof, kakšno orodje, škornji za v štalo, buče, Mohorjeve knjige, pajki in stari škarpeti. Vzela sem krompir v dlani in pihala vanj.

»Nooo, bo kaj?!«

Zardela sem in si po navadi kar z levo roko naredila hiter križ na čelo.

Krompir je teknil bolj kot kar koli drugega pod soncem. Pa še nekaj je bilo zlata vredno: babica ni niti trenila z očesom, če so na klopi ostale blatne sledi čevljev ali kakšen olupek.

Mama je bila drugačna. Pri njej je bilo zmeraj pospravljeno, čevlje smo puščali v predsobi, v kuhinjo pa je bilo treba priti z umitimi rokami. Kadar sem bila lačna, mi je odrezala kos kruha, ki sem ga potresla z malo sladkorja. To je nadomeščalo sladkarije, ki smo jih videli od blizu le za Miklavža. Za seboj sem morala pospraviti, poravnati blazine in stresti drobtine v skledo, kjer so se nabirali ostanki hrane, ki smo jih pozneje odnesli na vrt, na kompost.

Ko sva z možem začela zidati hišo, smo na ''parceli'' namesto mize uporabljali desko, preko katere sem pogrnila belo rjuho. Sedeli smo na tnalu, jedli iz plastičnih krožnikov, vendar ne pomnim, da bi mi jed kdaj pozneje tako teknila, kot mi je tedaj.

To so bili še časi, ko smo delavcem sami pripravljali malice.

Nekateri so bili zelo izbirčni. Spominjam se enega od zidarjev, z žlico je dvakrat, trikrat pobrskal po krožniku, me nato očitajoče pogledal in rekel:«Zelja pa ne bom jedel. Se mi bo po rebrih obešal.«

Planila sem v jok, kaj bi drugega, Najdražji me je grdo gledal izpod čela, vendar mi je čez nekaj minut uspelo, da sem dvignila glavo, pustila skledo z zeljem, domačimi klobasami ter kruhom na mizi - in odšla.

Kuhinja v novi hiši je bila polna sonca, zmeraj nam je pomenila neko posebno svetišče. Za mizo se je jedlo, pisale so se domače naloge, pod njo so se otroci igrali, prepirali, brali in si šepetali skrivnosti. Dokler je bilo tako, ni bilo misliti, da bi nanjo postavila rože, jo pogrnila s prtom. Zmeraj, ko me je zagrabila kakšna taka želja, so se ''nameni'' končali na tleh. Medtem ko sem pobirala razbite koščke vaze in brisala vodo, sem se jezila sama nase, a ni nič pomagalo.

Spominjam se dopoldneva, zunaj je deževalo, nasploh je bilo vreme tako kislo, da se še otrokom ni ljubilo oditi pred hišo in čofotati po lužah. Pekla sem kruh, vsi štirje so bili s komolci naslonjeni na mizo in me opazovali. Potem pa me je zmotil poštar, ki je vztrajno zvonil pri vhodnih vratih. Ko se vrnem, z odprtimi ustim, obstanem na pragu. Najmlajši je sedel sredi mize in stresal moko po sebi in po tleh.

Drugi so vreščali, ga spodbujali in se smejali. Ko pridem do sape, vzkliknem:«Ja, kaj pa je sedaj to?!«

»Nič!« mi odgovorijo, »samo snežiti je začelo.«

Danes, ko so otroci odrasli, kuhinja oživi le sem in tja. Po navadi konec tedna, ko se zberemo na skupnih kosilih. Stole prinašamo iz vseh sob, pa še se kdaj zgodi, da si je treba kakšnega izposoditi na terasi. Vsi smo precej glasni, veliko si imamo povedati, pri jedi uživamo, ne skoparimo s pohvalami, vendar le tedaj, če sledi kaj sladkega. Brez tega, slednjega, nekaj manjka.

Ko se kuhinja izprazni, ko se prikrade tišina, s pogledom objamem prostor in se vprašam, koliko miz je že bilo v mojem življenju, ki so mi- neme in tihe- prinašale veselje? Ni jih bilo veliko, a tiste, ki so bile, so znale pisati nepozabne zgodbe.