-

 




.......Nekoč je na njivi, v neposredni bližini, Luka kopal krompir. Mimo je prišla Frančka s svojo culo. Luka jo je v svoji dobri, stari navadi ogovoril: 'Kaj ko bi se midva zmenila, da se ti malo uležeš, jaz ti pa dam škundro krompirja?''

Frančka, ki je veliko dala na žensko čast, je obstala, oči so ji zažarele in ostro ga je nadrla, da se ona za krompir že ne prodaja.
Tudi to, da je bila žena Francka bolj hladna kot si je želel, ga je nenehno grizlo in o svojih tegobah je na njemu lasten način pogosto pomoževal. 

Pogovor z neko Marjano, ki je ravnokar postala vdova, je potekal v takšnem dialogu:
Luka: 'Marjana, kako se kaj imaš?''
Marjana: 'Kar dobro mi gre.''
Luka: 'Jaz pa bolj tako. Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.''

Njegove prispodobe so bile že na meji literarnega. Nikoli se ni izražal na prostaški način, zmeraj je pogruntal pot, kako svoje misli povedati lepo in dopadljivo.
Po ženini smrti je Luka vneto iskal novo nevesto, ki bi mu delala družbo. Včasih ga je tudi za tri dneve zmanjkalo, zlasti, ko jo je mahnil na Idrijsko. Snaha je bila doma iz Otalež, všeč mu je bila in kar mislil je, da so vse Taminke fejst babe.

Velikokrat se je vrnil razočaran, saj je spoznal, da so ženske postale preračunljive. Bolj kot za ljubezen, jim je šlo za grunt, tega pa je on že zdavnaj prepisal na sina. Zanimivo je bilo, da je to dejanje prav zaradi osamljenosti, ki ga je mučila, kdaj tudi obžaloval…

Ko je bil star že 85 let se je še zmeraj vozil s kolesom. Za vedno večji promet mu ni bilo dosti mar, saj je s stranske ceste zapeljal na glavno tako, kot je bil že od nekdaj vajen: ne da bi pogledal na levo ali desno. Miličnik ga je večkrat opozoril, da to ni prav, vendar se je naredil, kot da ga ne razume.
Nekoč ga je ustavil miličnik Kobal in mu zagrozil, da ga bo kaznoval, če ga še enkrat vidi na kolesu. Ta prepoved je Luka tako razkačila, da je, svojeglav kot je bil, v nedeljo, takoj po maši, sedel na kolo in se potem ves dan vozil mimo miličnikov, vzravnan in z visoko dvignjeno glavo.

Bil je manjše rasti, za moškega celo (pre)majhen, njegova druga žena Francka je bila visoka in vitka ženska.
Zmeraj, ko so plevice plele, je prišel zraven in rekel: 'Kaj ste srečne, da nič ne delate.''

Tako je tudi mislil, saj je bil nenehno na nogah in je bil prepričan, da je njegovo delo zato bolj kvalitetno in hvale vredno.....

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več