Petrova zgodba o ženski zlobi

 

Mama in teta Fani sta ostali siroti, ko je bilo mami 7 let, Fani pa 14. O tragediji v družini se je takrat na vasi veliko govorilo. Mama je med obiranjem češenj padla na tla in pri tem z glavo zadela ob opeke, ki so bile že leta in leta zložene podnjo ter čakale, da jih kdo odpelje na odpad. Po enem letu se je hotel oče še enkrat poročiti, a mu Fani ni dovolila. Že kot otrok je znala obračati besede, bila je zelo inteligentna, razgledana, saj je veliko brala. Nikoli ni povzdignila glasu, zmeraj se je smehljala, očeta in mojo mamo je še kot na pol odrasla kaznovala na različne načine, če je nista ubogala. Kadar je mama dobila v šoli slabo oceno, ji je natresla v čevlje pesek. Do šole in nazaj je bilo za dober kilometer pešačenja. Predstavljate si, kako bi to razdaljo prehodili s peskom v čevlju, ki se ga ne bi upali iztresti…

Fani se je vpisala na gimnazijo. Učenje ji je šlo odlično od rok. Se je pa vsak dan vozila domov, ker je morala imeti vso kontrolo. Čez noč je postala tudi zelo verna. Moja mama je morala iti še pred začetkom pouka k maši. Kadar je imela preduro in se ji ni izšlo, jo je naslednji dan nagnala k večerni maši v sosednjo faro. V naši jih namreč zvečer ni bilo. Oče ji je moral dati vso plačo, skrbno je beležila tudi njegove izdatke. Nič ji ni ušlo. Nekako mu je uspelo, da se je z blagajničarko v tovarni dogovoril, da mu je izplačevala bone za malico v gotovini. Tako je imel vsaj nekaj žepnine zase.

Fani je bila tik pred maturo, ko je nekje izvedela, da je njena nesojena mačeha noseča. Prihrumela je domov in že na vratih pričakala očeta. Moja mama je morala mirno sedeti na divanu v kuhinji. Prisilila je očeta, da je padel pred njo na kolena in se zaklel, da otrok ni njegov. Da s tisto žensko nima nič. Mama je ob tem ponižanju doživela takšen šok, da je začela lulati v posteljo. Sestra jo je kaznovala tako, da je poslej spala kar na tleh.

Teta Fani se je brez težav vpisala na fakulteto, imela je same desetke. Doma se je z njimi rada hvalila. Očeta in mojo mamo je imela za manjvredna. Oče je bil navaden delavec, moja mama pa je v šoli dobila tudi kakšno štirico ali celo trojko. Ob vsaki slabi oceni se je molil rožni venec in prosilo za zdravo pamet. Verski fanatik je postal tudi ded, verjetno zato, da je imel pred lastno hčerjo malo miru.

Med počitnicami, po maturi, se je mama zaposlila v isti tovarni, v kateri je delal tudi ata in pred smrtjo njena mama. V treh mesecih se je nadejala, da si bo zaslužila vsaj malo žepnine, preden tudi ona odide v Ljubljano, na fakulteto.

Žal pa ji je štrene zmešala ljubezen, ki jo je bila mama željna kot malokdo drug. Spoznala je mojega očeta Rafka. Ravno je prišel od vojakov, dekle, ki jo je imel rad, se je v letu in pol, kar ga ni bilo, poročilo z drugim. Z mamo sta se hitro ujela. Pogosto je prišel k njej v skladišče, kjer je delala. Za trenutek jo je objel ali prijel za roko, pa sta bila oba srečna. Enkrat proti koncu avgusta je mama zanosila.

Kar zgodilo se je, tako mi je večkrat povedala.

Ni je bilo strah, kaj bo rekla Fani, saj sta z očetom načrtovala, da se bosta poročila in šla živet na svoje. A sta se uštela. Fani je mamo prisilila, da se je očetu odpovedala. Ko sem jo vprašal, kako, za božjo voljo, je to dosegla, mi je odgovorila:''Bolje, da ne veš!''

Mojega očeta ni smela več niti pogledati, kaj šele, da bi se z njim sestajala. Pri hiši pa se ni več molilo le za zdravo pamet, temveč tudi za ''padle ženske''. Seveda s študijem ni bilo nič, ko sem se rodil, se je mama zaposlila kot snažilka. Fani ji je našla službo na srednji šoli, kjer je poučevala. Če je le mogla, je mamo poniževala. Pogosto je morala brez potrebe pospravljati še za drugimi snažilkami, ker so menda slabo opravile svoje delo. Name je pazil ded, ki se je medtem invalidsko upokojil. Če je Fani tako ukazala, sem včasih ure in ure klečal ali pa sedel čisto pri miru. Zakaj, še danes ne vem. Menda zato, ker sem bil poreden.

Naučil sem se, da ji nisem ugovarjal. Samo kimal in ubogal. Na skrivaj sem pa naredil po svoje. Nekoč me je pred šolo pričakal oče. Naredil sem se, kot da ga ne vidim. Vedel sem, da bodo ljudje teti hitro odnesli na nos, če se bom ustavil in ga pozdravil.

Ko se mi je zdelo, da me nihče ne vidi, sem se skril v grmovje – zraven ceste, po kateri se je moral pripeljati. Začel sem mu mahati, naj mi ustavi. Bil je zelo presenečen, a me je vseeno vzel v avto. Prva stvar, ki sem ga prosil, je bila, če mu lahko stisnem roko. Dal mi jo je in se začel jokati. Ne vem, če sem bil kdaj v življenju še s kom drugim tako povezan, kot sem z njim. No, razen z ženo in otrokoma.

Ata se ni nikoli poročil. Še danes mi pogosto omeni, da ima v življenju vse, kar si je želel, ko ima mene.

Mama si ni upala niti s prstom migniti, če ji teta ni dovolila, njun oče pa prav tako. Jedli smo, kar je teta ukazala, hiša je bila opremljena po njenem okusu, tudi jaz sem se oblačil po njeno. Že zelo zgodaj je določila, da bom šel v lemenat, da se odkupim za mamine grehe. Moral sem biti tudi ministrant. Bil sem zelo nesrečen, dokler nisem ugotovil, da župnika - prav tako kot mene - zanima vesolje, različni dosežki v športu, znanosti. Potem sem bil v župnišču kuhan in pečen. Župnik je bil velik ljubitelj sirov. Pogosto me je vzel s seboj, ko jih je šel okušat  k različnim kmetom, ki so jih izdelovali.

V bistvu sem takrat živel trojno življenje: eno za teto Fani, eno z očetom in eno z mojim dekletom. Bila je sorodnica našega župnika, hčerka takrat najbolj znanega sirarja v Posočju. Bila sva še otroka, ko sva se spoznala, a sva si že prisegla ''večno zvestobo''. Vsak dan sva si pisala pisma. Meni jih je pošiljala na očetov naslov.

Tisto leto, ko se je odločalo, da se vpišem na teologijo, je bila teta Fani že zelo uspešna in znana oseba, mama pa še zmeraj snažilka, ki jo je sestra na vsakem koraku poniževala.

Ko me je teta vprašala, kako kaj študij na Teološki, sem ji zrl v oči in odgovoril: 'Zelo dobro.'' To, da sem se ji zlagal, nisem imel za noben greh. V resnici sem se vpisal na strojno fakulteto, tako kot sem se že od nekdaj želel….

konec enkrat drugič