VOJNE ZAKONCEV ''ROSE''.

 

Maruša mi je včeraj poslala pozdravčke z morja. Z možem sta nastanjena v enem od kampov v bližini Poreča.

Zraven pozdravčkov pa je še zapisala: 

'Učili so me, da ni dostojno poslušati, ko se med seboj prepirajo drugi zakonci. Danes vem, da mogoče res ni dostojno, je pa zdravilno!

Že ko sva prišla v naselje, je naju iz sosednje hišice pozdravilo glasno govorjenje o tem, kdo je ''kriv'', da sta pristala v kampu, kjer zvečer zmanjka tople vode.

S prepiri sta – na videz zelo prijetna zakonca - nadaljevala tudi naslednji dan. Jara kača medsebojnih obtožb je bila na nekaterih mestih zelo neokusna. Pod večer so postale besede vedno glasnejše in tudi obtoževanja so bila že na meji dopustnega. Na srečo sta včeraj v jezi pospravila svoje stvari in se odpeljala domov.

Veste, medtem ko človek posluša butaste prepire drugih, se mora (!) vprašati, kaj pa, če se držijo za glavo tudi ti - drugi, kadar poslušajo moje in moževo kričanje?

Z možem meniva, da bi moral vsak od nas kdaj poslušati tuje prepire! Vsak! Šele ob njih se lahko zavemo, kakšni bedaki smo  sami, ko počnemo enako!«

 

ŠE ENA ZGODBA:

Včasih je bilo v navadi, da so bili oklici trikrat. Bodoča zakonca pa sta morala v tem času obiskovati župnika, ki ju je podučeval o zakonskem življenju, obenem pa ju je spraševal katekizem, ki sta ga morali znati na pamet.

V času pred prvo svetovno vojno je bil v eni od župnij na Poljanskem župnik, ki se je rad malo pošalil. Nekoč je dobil na podučevanje dva, ki sta bila za skupaj toliko kot noč in dan. Ona je po svoji materi podedovala dolg nos, nenehno užaljenost in zajedljivost, on pa je bil bolj vroče krvi, hitro je stisnil roko v pest, če mu ni bilo kaj prav.

Tako je pogovor nanesel tudi na ubogljivost v zakonu. Župnik jima je razlagal, da mora biti žena možu pokorna in da mora držati jezik za zobmi, če ji je prav ali ne. Župnik je ta del katekizma malo priredil, ker je želel dekletu med vrsticami dopovedati, da se bo lahko zgodilo, da bo tepena, če bi možu po nepotrebnem jezikala. Žal pa ni računal, da bo zanetila prepir kar v zakristiji. Vstala je in se začela jeziti, da pa ona že ne bo tiho, da bo v zakon prinesla dovolj veliko doto, ki ji bo dajala pravico, da bo povedala, kar misli. Fant jo je nekaj časa poslušal, potem je vstal še on in jo odrinil od sebe, da je po nesreči pristala na župnikovih prsih.

»Tukaj jo imate, pa jo poročite s komerkoli hočete!« je nato zakričal in zaloputnil z vrati za seboj.

Čez nekaj let je bilo dekle previdnejše, ko so ji našli novega ženina. Tokrat je bil to neki obrtnik iz Škofje Loke, ki pa je bil obenem daljni sorodnik Ivana Tavčarja. Ni sicer dokazano, vendar so mi zatrdili, da je prav zaradi tega dekleta Tavčar potem še večkrat ponovil, da imajo tisti možakarji, ki si poiščejo ženo na Žirovskem, šteta dvojna leta.«