RECITE MI KAR ANA

 

 ODLOMEK

Veliko je k Anini usodi pripomogla tudi okolica. Prijatelji, znanci in sorodniki. Vsi tisti, ki so ji na nek način zavidali hišo, avto, položaj. Pred njimi je morala igrati srečno žensko. Če je kdaj zaupala kakšno malenkost kateri izmed znank, so se novice hitro razširile. Čeprav so vsi vedeli za ljubice njenega moža, ni nihče imel toliko »jajc«, da bi povedal njej. Le smejali so se ji in jo opravljali.  

»Nikoli ne bom mogla razumeti tistih žensk, ki se obešajo na Mateja. Pri njem vidijo samo privlačno zunanjost, ni jim mar, da ima družino. Prav bedasto se mu dobrikajo, ko mislijo, da jih ne vidim. Ko sva zadnjič bila v gledališču, sta mu dve naročili pijačo. Toda očitno sta mu bili zoprni, ker se je še naprej držal mene. O, če bi ga kakšna pritegnila, bi že izkoristil priložnost!«

Gospod, ki se mu ej klanjalo tako v poslovnem, družabnem in še kakšnem življenju, je bil doma, v družini, prava zver. Tipičen moški, ki je užival le, ko je mučil ženo. Tudi njuna spolnost je bila prepletena s sadističnimi vložki. Matej je dosegel orgazem le, če je žena kričala od bolečine.

Bogvarij, da bi o Mateju rekla kakšno žal besedo pred taščo. Ona svojega sina dobesedno obožuje. Kljub govoricam, ki so Ani nekoč prišle na ušesa, da je tudi z njo grdo ravnal.

 Ko prideta na obisk, ima zanj zmeraj pripravljene priboljške. Ano pa zaslišuje, če mu pere, če mu dobro kuha, če dovolj skrbi zanj.

»Nikoli mi ne bi oprostila, če bi se moral Matej doma pritakniti kakšnega dela. Ko sem prvič rodila, je pričakovala, da bom pustila službo in poslej skrbela zanj in otroka. Prisilila me je, da zjutraj vstajam in mu pripravim zajtrk, pozimi mu moram spodnje perilo in nogavice pogreti na radiatorju in podobno. Če sva odšla na kakšno večerjo, me je čakal na kavču, bral časopis, medtem ko sem kot nora skakala naokoli ter spravljala otroka spat in dajala napotke sosedi, ki ju je prišla varovat.»

Hujši od udarcev, ki jih je dobila obilo, je bil za Ano Matejev posmehljivi molk. Tudi po ves teden ni z njo spregovoril niti besedice. Vedela je, da bo takemu razpoloženju sledilo še kaj hujšega. 

»Pred leti sem že nekajkrat imela v roki telefonsko slušalko, da bi poklicala gospoda Ruglja in ga prosila za pomoč. Vse njegove knjige sem prebrala! Imela sem občutek, da bi nama z možem edinole on lahko pomagal. Toda zmeraj sem se v zadnjem trenutku skesala. Strah me je bilo. Bila sem popolnoma odvisna od Mateja.»

Ana je morala imeti rada iste stvari kot on. Obiskovala sta prireditve, ki jih je sam izbral, češ da je ona  kot  učiteljica preveč  zafrustrirana.  Nasploh mu je bila zaradi svojega poklica večna tarča. Če je hotela otroka poučiti ali okarati, je že slišala njegovo zlobno pripombo: no, saj si učiteljica, boš že znala....

Ana mi je opisala tudi dogodek, ki se je zgodil pri logopedinji. Sina je morala kar dve leti voditi k njej, ker je jecljal. Tisto pomlad, ko so ji popustili živci, je, seveda, sina spremljal Matej. Po pravici povedano, se je za sina zelo zavzel in otrok je, kot po čudežu, takrat skoraj prenehal z jecljanjem.  

»Občutek imam, da prav vi s svojo živčnostjo negativno vplivate na otroka!« ji je dejala logopedinja, ko sta s sinom prišla na kontrolni pregled.  

»Zdelo se mi je, kot bi mi hotela reči, naj vse skupaj prepustim »skrbnemu očku » in se umaknem s poti,» je grenko nadaljevala Ana.  

»Ko bi ona vedela, koliko truda, časa in ljubezni sem  vložila v svoja otroka! Kaj vse sem žrtvovala zanju! Na vse načine sem želela ublažiti posledice moževe fanatične kontrole, mobinga, trpinčenja. In potem izvisim kot zadnja avša, ki ne počne drugega, kot se valja po ustanovah za živčne bolnike!»

Ana je bila zmeraj lepo oblečena in urejena. Matej ni maral zanemarjenih žensk. Z njo se je postavljal tudi pred svojimi ljubicami.  

»Ne vem, zakaj so mu všeč starejše ženske. Kaj ga privlači na njih?! Meni se zdijo smešne, ko se obnašajo kot kakšne pubertetnice v njegovi bližini! Takoj začutim, ko se med možem in katero drugo nekaj plete! To je grozno!»

Kaj bi se zgodilo, če bi ga zapustila in se ponovno zaljubila, sem jo vprašala.

»Še zmeraj ga ljubim. Potrebujem ga. Brez njega ne bi znala živeti. Za druge moške  mi nikoli ni bilo.«

Pa vseeno....Še  enkrat sem  ji postavila isto vprašanje.

»Nekoč, zdi se mi, da sva bila poročena  komaj peto leto, me je osramotil pred svojo mamo. Bila sem  nerodna in  nepazljiva, ko sem prala njegove bele srajce. Zaradi nekega prtička so se obarvale rdeče. Prijel me je za glavo in mi jo tiščal pod vodo v banji. Mislila sem, da me bo kap od strahu. ''Med vrsticami'' sem se potožila njegovi mami, ki pa me je odločno  zavrnila, češ da sem sama kriva, da   Matej že ve, kaj dela. Da je bila tudi ona kaznovana, če je bila slaba gospodinja, žena in mati. Mož mora v hiši držati red, drugače je vse narobe. Takrat sem želela pobegniti od njiju stran, ker se mi nista zdela normalna.  Lahko greš, mi je rekel Matej, toda otrok bo ostal pri meni. In sem ostala. Pa ne samo zaradi otroka, tudi zaradi Mateja, saj je bil po tistem kar lep čas nežen in dober z menoj.....«  

Tudi na svojo mamo ne misli rada. Če je le nujno, jo obišče v domu za ostarele. Nikoli ji ni znala pokazati ljubezni. Jo je prav zaradi nje Ana tako bolestno iskala pri drugih? Bila prav zato zadovoljna z drobtinicami, ki ji jih je nudil Matej? 

Kadar je sama s svojimi mislimi, premišljuje, kako bo z njenima otrokoma. Kakšno popotnico jima z možem dajeta za življenje? Se bosta znala normalno obnašati po vsem, kar sta, morda, nehote, videla doma?! 

Vesela je, ker sta po značaju močnejša kot ona. In večja borca. 

Ko mi je mahala v pozdrav, sem razmišljala o tem, kako pomagati ženskam, kot je Ana. Da ne bi bile večne mučenice, da se ne bi le sprijaznile s svojo usodo, da bi kdaj pa kdaj znale tudi udariti po mizi.