TAKŠNIH NE ''DELAJO'' VEČ

 

Na steni je visela Esmeraldina slika in v kotu, za pečjo so bile zložene knjige. Tudi tista o Diani je bila vmes. Čeprav je bilo sobotne popoldne hladno, so bila vrata odprta na stežaj. Zdenka je sedela na kavču in gledala televizijo.

“Ne morem brez nje, “ mi je rekla. In potem sva spregovorili besedo dve o Esmeraldi. Nazadnje mi je pokazala še druge zaklade. Tako na primer vsak teden posebej shrani “ Usodo”, spremlja pa tudi vse, ki v kraju umrejo. Časa ima dovolj, na red in številke pa se je navadila takrat, ko je še delala  v  “ceglavn’ci” in je  morala sproti beležiti, koliko  opeke so  naredili,da ni  bilo potem, ko so prišli šefi,  kaj  narobe.

“Moj oče je bil dvakrat poročen,“ mi je zaupala. “Prva žena je bila zelo bolna in v tistih zadnjih dneh ji je stregla moja mama. Ko je bolnica umrla, je šel oče hkrati plačat pogreb in oklice za ohcet. Ja, takrat so bili drugačni “cajti”. Žena  jer zapustila devet sirot in kako bi jih,  dedec,sam “rihtal” ?”

Zanimalo me je, če slučajno ve, kako sta se oče in njena mama domenila za tako hitro poroko. Ah, saj niso kaj dosti izgubljali besed, je bila prepričana Zdenka. Ženske so se naveličale biti dekle in so rade odšle za gospodinjo. 

Njen oče je bil tih človek. Drugačen od drugih možakarjev. Ni veliko govoril. Kadar je bil jezen, je brez besed odložil žlico na mizo in mama je brž vedela, da ga je polomila.

“Še danes jo vidim, kako je sedela, vsa preplašena za mizo in ga vprašala, s čim se mu je zamerila. On pa ji je odgovoril,da  take “tušrčne  župe “, takih pomij, ne bo več jedel. “

Zdenka se ne spominja več, na kakšen način sta se z materjo pomirila. Ve pa, da je kmalu zatem zbolel na očeh. Hudo je bil bolan in vsi so se bali, da ga bodo izgubili. Toda čudežno je ozdravel. Tega se je zavedal tudi sam, zato je dal na najbližnjem križpotju postaviti znamenje, katero stoji še danes, po več kot 80 letih. 

“Čeprav smo bili reveži, se nas je oče velikokrat spomnil s kakšno dobroto,“razlaga Zdenka.

“Največkrat smo mu priskočili na pomoč tako, da smo mu “gonili sekular “ z nogo. Za nas, otroke, je bilo to naporno delo. Toda vse je bilo poplačano, ko se je vrnil od maše in potegnil iz žepa bob (krof). Bil je že ves načet od tobaka, toda vseeno smo se zagrizli vanj in uživali.  “

O, tudi veselje so si včasih privoščili! V hiši je bilo zelo veliko otrok, skupaj s tistimi iz drugega gnezda - osemnajst, in bilo jih je ravno prav za  “tambulat “(igranje tombole).Zelo rad se jim je pridružil tudi oče in ko so videli,  kako se mu svetijo oči, so igro priredili tako, da je tudi on  kdaj zmagal.

Od vseh osemnajstih otrok je danes Zdenka edina, ki je še živa. Prenekateri dogodki iz njene mladosti privrejo na dan, posebno še, če ji kdo malo podreza po spominu. Njihova domačija je bila  visoko v hribih in do doline je bilo kar precej kilometrov, ki so jih morali  prehoditi peš, ko so  šli v trgovino ali v šolo. Toda otrokom to ni bilo nikoli odveč. Velikokrat so naredili še kakšen ovinek, da so bili dlje časa s prijatelji.

“Za učenje  ni bilo nikoli pravega časa. Zelo zgodaj sem morala sesti za punkelj in si služiti kruh s klekljanjem. Čitanko sem imela na kolenih, medtem ko sem zabadala bucike, sem prebrala  stavek in  nadaljevala  z  delom. Ni je bilo hiše, kjer bi otroke pustili lenariti. Kakor hitro smo malo zrasli, smo že morali iti služit”.

“Kakšno smo enkrat ušpičili v šoli! Bila sem rediteljica in med odmorom je naša učiteljica šla malo ven iz razreda. Eden se je spomnil in  začel na tablo  risati. No, če se vsi drenjate  pri kredah, se bom  še jaz, sem si rekla, vzela  kredo in narisala  dedca, pod njim pa še kahlo.  Črte sem potegnila tako,  da je vsak vedel, kaj je ta dedec delal.  Na žalost pa nas je pri ustvarjanju presenetila učiteljica in potem je sledila kazen. Vsi, ki smo tiste “svinjarije “ počeli, smo morali dvigniti roke. Za kazen smo bili  zaprti po pouku. Toda to še ni vse. Učiteljica je vzela šibo in nas natepla. Vsakemu  točno določeno število udarcev. Moje roke so bile, tega se še dobro spomnim, razžrte od  “jesha”, toda nič ni pomagalo. Ni  mi bilo prizaneseno!”

Ko je prišla  zima, so otroci ostajali doma. Tisti, ki je imel cokle, si je že lahko privoščil, da je odšel v dolino, ostali pa so morali ždeti za pečjo. Tudi k maši ni hodila. Ker ni imela nogavic. Prve si je prislužila, ko je šla “devat na mizo snope”. Mama se je od jutranje maše ustavila v trgovini in ji jih prinesla. Dekleta so nosila kite. Ja, da bi hodile k frizerju? Kje pa! Njene sestre so nosile čipke prodajat v Idrijo in nazaj prišvercale kakšno malenkost.

Služit je šla že pri štirinajstih. Furala je. Konje je imela zelo rada in gospodarji so jo obrajtali prav zaradi tega, ker se je z živalmi tako dobro razumela. Pred drugo svetovno vojno ni bilo takih cest kot danes. Njeno glavno opravilo je bilo, da je na ceste  vozila “šoder “. Včasih je s konji tudi kontrabantila. Nekoč so jo dobili v roke žandarji, ker se je gostilničar premalo dogovoril z njimi. Ne, prav nič me ni bilo strah, pravi Zdenka, tako je bilo pač življenje!

“Ja, enkrat pa bi me skoraj pobralo! S konjem sem vlačila na njivo gnoj in ko sem ga nakidala na voz, vzamem “gajžlo” in hočem zamahniti. Konj je bil že zmatran, povzpne se in pade v gnojnično jamo. Potegne me za seboj in čeprav sem bil do vratu v tistem dreku, mi je uspelo, da sem se zrinila ven. Sploh ne vem več, koliko škafov vode sem zlila na konja, da je nehal smrdeti. Šele potem sem odšla v vežo in se še sama umila. Gospodarju ni bilo všeč, kar se mi je zgodilo. Kregal se je name. Jaz pa sem se le smejala in rekla, da bo tisto leto repa sigurno debela zrasla, ker ne špara z besedami.“

Takrat, ko je služila, so jo včasih obiskovali tudi fantje. Toda gospodar jih je po navadi napodil tako, da je nanje zlil polno kahlo scalnice. Dekle so za delat, je rohnel, ne za lumpat

“Ah, včasih je bilo lepo. Kljub vsej revščini in garanju, “ trdi Zdenka. “Bili smo skromni,z vsem zadovoljni in nekako srečni. Otroštva  in mladih let se rada spominjam. Tisto drugo, kar je prišlo potem , pa ne.  “

In pri tem je tudi ostalo. Zaprli sva knjigo spominov. Naj tisti, trpki, ostanejo nezapisani, “ mi je rekla Zdenka in zato je nisem več spraševala. Kadar se bom spomnila nanjo, bom videla pred seboj dekletce, kako z nagajivimi in iskrečimi očmi riše na tablo