DEDIŠČINA

Gorazd se je rodil leta 1981, sestrica Tjaša pa štiri leta kasneje. Njegova zgodba je ena tistih, ob katerih gredo lasje pokonci. Takšne pa se zgodijo predvsem tam in takrat, ko bližnji- s sosedi vred - gledajo vstran in se obnašajo, kot da so slepi in gluhi, ali pa molčijo, ker jih na je na smrt strah tiste znane mantre ''kaj bodo pa ljudje rekli''.

»Če bi stari starši ne bili precej premožni, družina najbrž ne bi razpadla. A tisti trenutek, ko je mama, ki se je k hiši primožila, zavohala denar, je bilo vse narobe. V osemdesetih letih so mnogi starejši, med njimi sta bila tudi ded in babica, hranili denar doma. Spominjam se škatle, v katerih je ded skrival nemške marke, šilinge in švicarske franke. Medtem ko sem se igral, je iz škatle jemal bankovce in jih posortiral po mizi, preden jih je preštel. Če sem bil priden, sem mu lahko kdaj pa kdaj pomagal. Kje je škatlo skrival, ne vem, zato pa tudi nisem mogel skrivališča izdati mami. Njej se je že malo mešalo, ker je ni našla, četudi se je na vso moč trudila. 

Zaradi tega denarja sta se z očetom nenehno prepirala. Pa ne vem, zakaj. Četudi bi skrivališče našla, kaj bi z njim? Bi denar ukradla? Še danes se sprašujem, po kakšni logiki je bila prepričana, da ji pripada.

Večkrat sem jo slišal reči, da ga ona potrebuje, stari ljudje pa ne. Oče se ji je na začetku le smejal, sploh je ni jemal resno, pa bi jo moral! Ko se je rodila sestrica, sem pogosto pazil nanjo, čeprav je bilo med nama le štiri leta razlike. Nenehno je jokala.

Bala se je teme, ni marala plišastih igrač, volnene kape na glavi. Nikomur ni dovolila, da bi jo držal za rokico. Nekoč sem čisto slučajno ugotovil, zakaj je bila takšna. Mama si jo je posadila na kolena, da bi ji ostrigla nohte. V resnici pa ji je s šivanko zabadala med prstke. Ne vem, kako globoko, a dovolj, da je zelo bolelo. Čeprav sem bil še otrok, se je v meni že prebujala jeza nad takšno krutostjo. Povedal sem očetu, kaj sem videl. Ta pa je potem ozmerjal mamo, ki se je zaradi ''očitnih laži'' spravila name in še mene natepla.

Čeprav ne bi smel, sem zgodbo o šivanki zaupal babici. Bilo je, kot bi jo pičila kača! Odvihrala je v zgornje nadstropje in z mamo sta si skočili v lase, da je frčalo perje. Ko se danes oziram nazaj, si upam reči, da bi babica zletela po stopnicah, če ne bi mama še zadnji trenutek ugledala naju s sestrico, ki sva se stiskala na podestu.

Mama je pozneje šla k zdravniku, ker je v pretepu dobila nekaj bušk. Babici je zagrozila, da bo šla še na policijo, če ji bolečin ne bo ustrezno plačala. Ker se je družina bala sramote, je nekaj sto mark zamenjalo lastnika. Mama je bila na konju! Kar samo se ji je smejalo, ko je videla, kako zlahka doseže svoje z malo izsiljevanja!

Začela je tepsti tudi mene, ne le sestrice. Ko se je babica naveličala poslušati jok in krike, je mami plačala, da je naju pustila pri miru.

Kasneje je z zvijačo izsilila denar za avto, za oblačila, za prenovo frizerskega salona. Oče je molčal in se ni hotel vtikati v babje rause. Pa bi bilo prav, če bi se. Nama s sestro bi prihranil nemalo gorja. Raje je ostajal na terenu, saj je kot električar imel nenehno dela čez glavo. Od zaslužka mu ni ostalo dosti, še za položnice in bencin ne, ker mu je mama pobrala vse, do zadnjega centa.

Pri devetih letih sem bil že toliko pameten, da sem tisto, kar sem slišal, znal povezovati med seboj. Boj za preživetje je v otroku zelo močno zasidran!

Nekoč, ko sem prišel iz šole, sta bili babica in mama ponovno na bojni nogi. Mama se je spomnila, da za najemnino za salon plačuje preveč, da bi bilo zanjo ugodneje, če bi ga preselila v spodnje prostore hiše, v kateri smo živeli. Stara starša sta se tej ideji z vsemi štirimi upirala. Tako imenovano kmečka soba je bila namenjena stricu in njegovi družini. Iz Nemčije so prišli trikrat, štirikrat na leto na obisk in so v teh prostorih spali.

Mama je toliko časa sitnarila, da je dosegla svoje. Salon, ki je zaradi prenove že pred dvema letoma požrl ogromno denarja, se je selil pod domačo streho. Ker mama, seveda, ni imela denarja, je selitev financiral ded. A to še ni bilo vse. Prišlo je tudi do sprememb na dvorišču, saj je salon potreboval dva parkirna prostora. Pa so šle babičine lepe rožice v maloro!

Nama s sestro je bil vstop v salon strogo prepovedan, pa ne vem, zakaj. Še več časa sva preživljala pri babici kot prej. Mama je upala, da bodo stranke stale v vrsti za njene frizerske usluge, a se to ni zgodilo. Stanje se je malo popravilo, ko je šla konkurenčna frizerka na porodniški dopust.

Krivdo zaradi premalo zaslužka je spet naprtila očetu in njegovim staršem. Češ da hiša smrdi, ker sta ded in babica že stara in se ne umivata dovolj. Pa ko bi povedala enkrat na dan bi še šlo! Očitke je trosila od jutra do večera! Prišlo je tako daleč, da sta se stara starša odločila, da tako ne gre več naprej, da bo treba nekaj ukreniti. Pritisnila sta na očeta, naj adaptira staro hišo, da se bosta preselila tja. Mama je žarela od zmagoslavja! Videla je, da se ji izpolni vse, česar si zaželi!

V stari hiši so delavci uredili novo kopalnico in napeljali centralno kurjavo, ki je prej ni bilo. Pozidali so tudi prostor, ki je prvotno služil za spravljanje sena in stelje. Strašno sem bil vesel, ko mi je babica zaupala, da bova imela s sestro vsak svojo sobo. Za vsak primer, če tudi naju mama napodi od hiše. Ljudje so nas na vasi veliko opravljali. O mami so govorili vse sorte. Četudi bi bil frizerski salon iz čistega zlata, ne bi imela strank. Njene zlobe, ki jo je trosila vsepovsod, so se vsi bali.

Morda je to vedela, morda ni, bil sem še premlad, da bi se obremenjeval s težavami odraslih.

Obiskoval sem tretji letnik grafične, ko me pokliče babica v šolo, naj pridem takoj domov, da se je očetu nekaj zgodilo. Na smrt sem se ustrašil.

Padel je z lestve, medtem ko je pleskal stopnišče. Če se ne bi ujel za vrv, ki je služila za sušenje perila, kdo ve, bi sploh ostal živ? Nesreča je mami služila za izgovor, da je hiša zakleta, da je najbolje, če se jo proda in odide drugam.

''Naredi, kar se ti zdi prav,'' je rekla babica mojemu očetu.

Nama s sestro je bilo vseeno. Tako in tako sva večino časa preživela v ''ta mali'' hiši, pri starih starših. Mama je sanjala o salonu v mesu, o bogastvu, ki si ga prislužila med finimi strankami, ki bodo znale ceniti kvaliteto. Vsa vas je že vedela, da se hiša prodaja, da se selimo. Kam točno pa še oče ni vedel.

Spominjam se dedkovega šestdesetega rojstnega dne. Pritrkovalci so mu organizirali prelep večer z veliko domačega petja. Ura še ni odbila deset, ko se izza vogala prikaže mama in začne vpiti nanje, da tega kravala ne bo poslušala, da mora zjutraj vstati in delati. Obiskovalci so ga imeli že malo pod kapo, ker drugače si eden od njih ne bi upal ziniti, da je ''edino delo, ki ga dobro opravlja to, da Ljubomiru (mojemu očetu) pije kri'''.

O, kako je zamerila te besede! Za kazen tudi očetu ni dovolila, da bi ostal na praznovanju! Malo po polnoči se ji je vseeno izmuznil, a kaj, ko je bil že pijan in ni vedel, kje se ga glava drži.

Hišo je kupil eden od sosedov za svojega sina. Mislil sem, da bosta stara starša jokala, pa nista. Bilo jima je čisto vseeno, kar se mi še danes zdi neverjetno. ''Za hišo zla se pa res ne splača jokati,'' mi je veliko kasneje zaupala babica, ko sem jo vprašal, zakaj je bila tako mirna.

Denar od prodaje je vzela v varstvo mama z besedami, da je to edini način, da ga ne odnese po ''Savi navzdol''.

Od nakupa salona potem ni bilo nič. Je prej zmanjkalo denarja. Ne vem točno, zakaj ga je zapravila, vem le, da ga ni ostalo niti toliko, da bi si kupila manjše stanovanje. Mama se je kasneje zaposlila, po očetovi prezgodnji smrti (tumor) pa je z menoj in sestro pretrgala vse stike.«

 

 (na fotografiji je čipka Ive Sobočan)