ŽENSKI RAUS

 

Če po pravici povem, sploh ne vem, kako naj začnem. Premišljujem, bi bilo bolje, če bi namesto besed raje uporabila nekaj fotografij. Bolj nazorno bi pokazale, kaj vse ljudje počnemo. V kaj vse vtikamo svoj nos. Kako se maščujemo, kako v praksi izvedemo tisti znani rek’ zob za zob’. 

In zakaj gre? Za gospo Heleno in njene rože. In za nekoga, ki v varnem naročju teme prihaja na njen  vrt in ji že drugo leto zapored poruva skrbno in z ljubeznijo vsajene rože.   

Spomladi so obležali tulipani, potem še krizanteme.

Kasneje, ko so bila korita z rožami že na policah in so bujno cvetela, je nekdo vanje vlil strup, da so listi v enem tednu porumeneli in odpadli. 

Helena mi je ves čas ponavljala: “To je samo zaradi foušije!  Pred tremi leti so sliko mojega vrta objavili v časopisu za zgled lepo urejene okolice hiše, in od tedaj nimam miru. 

Dobro vem, komu gredo moje rož’ce v nos (povedala je ime in priimek)!

Že pred leti je ta oseba zaradi mojih rož zganjala tak kraval, da so jo bili vsi na vasi do vrh glave siti.

Naokoli sta razlagala, da sem novinarje podkupila, da zato niso šli nikamor drugam pogledat. In da sta onadva imela veliko lepše rože, kot sem jih imela jaz! A to je čista laž! “

Soseda, na katero so leteli Helenini očitki, z menoj ni hotela govoriti. Rekla mi je, da tudi jaz nisem kaj prida, če se družim s tako  “lajdro”. Zastonj sem ji razlagala, da  sva se s Heleno prvič videli, da  bi rada napisala le resnico o  razprtijah, o rožah in o  vsem, kar se med njima dogaja. Pa me je enostavno poslala  v p.....m....... in nič drugega!

No, lepa reč, sem si rekla, ko sem  stala  pred  vrtnimi vrati in izpod čela pogledovala okoli  sebe. Zdelo se mi je, da vsi ostali sosedje napeto prisluškujejo in se muzajo. Vseeno sem se napotila nazaj do Helene, kajti moja radovednost je začela dobivati krila. Na vsak način sem želela izvedeti, kaj se v tej “dolini Šentflorjanski “ dogaja.

In potem sem slišala marsikaj. Helena in ona druga gospa, naj ji bo ime Špela, imata pravzaprav marsikaj skupnega. 

“Kot  prvo mi je zmešala brata. To je naredila tako prefrigano, da so se, revežu, do danes priskutile ženske. Starši so mu prepustili napredno kmetijo. Oni drugi ne bi bilo treba nič delati. So bile same mašine pri  hiši. Toda previsoko se je nosila, da bi si šla mazat roke. Brat je danes star, brez volje, kmetija je zapuščena on, pa se preživlja z miloščino, ki se ji reče kmečka pokojnina. Ja, kadar grem k njemu, da mu malo operem in pospravim, me zagrabi sveta jeza. Toda moj brat mi še danes ne dovoli, da bi čeznjo rekla žal besedo. Ja, ni mu pomoči!”

Helena  je bila že pošteno razburjena.  Špeline grehe mi je naštevala tako hitro, da sem si jih komaj zapisovala. Zapomnila sem si neke rjuhe, ki so nekoč, pred leti, tudi zmanjkale, ko so se čez noč sušile na vrtu.  

“Nihče drug jih ni vzel kot ona! Da bi mi nagajala. Taka je! “ je pribila Helena in mimogrede pokukala v moj zvezek, če si vse prav zapisujem.

“Pred leti, ko sva šli v pokoj, se je najin “kreg” spet začel. Prej je bilo nekaj časa mir.  Meni je umrl mož, ona pa je prav tako imela ene težave z zdravjem. Ko so se stvari umirile, je začela iskati priložnosti, da bi me poniževala. Tako na primer ni želela iti na izlet upokojencev, če sem se tudi jaz prijavila. Ali pa se je opravičila, da nima časa,  če je izvedela, da  pridem k upokojencem na kartanje tudi jaz. Helena, mi je rekel predsednik, s temi prepiri morata nehati. Jasno in odločno sem mu dala na znanje, da je ona tista, ki meša drek, ne jaz. Toda on je vztrajal, da se pomiriva med seboj. Po celem telesu sem se tresla, tako sem bila besna. Okregal me je kot kakšno smrkljo, Špeli pa ni rekel niti besedice!”

Helena je še zmeraj znala dobesedno ponoviti vsak pogovor, ki ga je imela   s komerkoli.  

Tudi njen sin ne “drži “ z njo.  Res, da stanuje v isti hiši, vendar si je naredil poseben vhod z druge strani.

  “Preklete babe neumne,” mi je  rekel med  smehom in  pri tem majal z glavo.  “Namesto da bi uživale, od jutra do večera iščeta vzroke za prepir. Ne ena in ne druga ni slaba po srcu, le tisto kmečko mogočnost imata v riti, da nobena noče popustiti.“ Ko je to rekel, se je obrnil in izginil v hišo, kajti  zaslišal se je otroški jok. 

“Lastni sin me ne brani pred krivico,“ je zajokala  Helena, kajti  na pol je ujela najin pogovor. Popeljala me je okoli hiše, kjer je bilo kaj videti. Vrt je bil več kot vzoren,  brez najmanjšega plevela in zelnate glave, ki so že čakale, da jih kdo pobere, so stale kot vojaki v vrsti. Čez motovilec so bile spletene mreže, in če bo pritisnil mraz, se bo tudi endivija lahko v trenutku zavarovala pred zmrzaljo. Nekaj korenčka pusti Helena kar na prostem. Prav tako na vrtu prezimi peteršilj. Iz paradižnika je naredila več kot trideset litrov mezge. Nekaj zase, nekaj za hčerke in sina.

“Nisem grda do svojih otrok, nikakor ne. Vem, da moji ne utegnejo, ker so po službah. Vse naredim zanje, v zameno bi rada le malo hvaležnosti in spoštovanja. Kako je s tem, si pa ravnokar slišala...  (mislila je na sina, ker ni “potegnil “ z njo.  )”

Spredaj pred hišo pa so vse leto cveteli Helenini največji zakladi. Še zmeraj so bile vidne sledi cvetenja tako na gredah kot tudi v najrazličnejših posodah.  Kljub uničenju, ki so ga povzročili nočni nepridipravi!

 

“Človek bi se zjokal! Vsako jutro, ko pogledam skozi okno, se mi trga srce.   Moje uboge rožice! Kako sem žalovala za njimi. Še iz Avstrije sem prinesla nekaj    posebnih rož, takih, kot jih niso imeli nikjer drugje. Kaj pa zdaj? Prazno, uničeno! Vrt je izmaličen, tako kot moja duša. Kdo ima lahko tako kamnito srce, da naredi kaj hudega rožam? Tega ne morem razumeti. Kot nisem mogla razumeti lovcev, ki so nam lani ustrelili psa. Da se je potepal so mi potem rekli. Brezsrčneži!“

Kaj pa, če le ni bila za vsem tem razdejanjem Špela, sem vendarle podvomila. Toda Helena se ni dala zmesti. Nihče drug, je sveto prepričana. Zato se pa skriva, ker se boji mojega maščevanja, je spet povzdignila glas. 

Nato je skuhala kavo in besedovali sva naprej. Toda dvom me je, kljub dokazom, še zmeraj glodal. Ko sem odhajala, sem Heleni stisnila roko in ji zaželela predvsem malo miru. Da se njena duša odpočije in vsaj za trenutek pozabi na vandalsko razdejanje na vrtu. Toda bojim se,  da  so moje želje izzvenele v prazno..