KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če pošten Gorenjc,...
Od 15 leta dalje sem spremljala sosedo,ki je ovdovela na zelo krut način,kako je razvajala sina edinca.Tista leta je bila vzgoja še zelo podobna oni izpred 1945.Ljudje so zmigovali z glavo,ko je zjutraj hpodila po vroče žemljice in to dobesedno.Čez 5 let ko sem že delala pri organih pregona so ga pripeljali in izjavili,da jim je že dobro znan.Še sedaj sedi na Dobu.Fenomen pravzaprav ni on,je njegova mama.Vedno in povsod je zanikala vse karkoli je storil,do zadnjega,pa je dočakala 92 let. Verjela sem v človeško dobroto,sedaj jih imam 69,pa ne več.Sprašujem se, kaj se dogaja v otrocih,ki jih samo ujčajo,da postanejo zlobni,nečimerni in povečini ne dajo nič od sebe.Milena pišeš kako kruti so nekateri starši,res tudi moji so bili a s tem so me vsaj na noge postavili in napodili od doma,naučili so me borbe za preživetje.Hvala njihovi zlobi.
OdgovoriIzbriši