KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE
Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Od 15 leta dalje sem spremljala sosedo,ki je ovdovela na zelo krut način,kako je razvajala sina edinca.Tista leta je bila vzgoja še zelo podobna oni izpred 1945.Ljudje so zmigovali z glavo,ko je zjutraj hpodila po vroče žemljice in to dobesedno.Čez 5 let ko sem že delala pri organih pregona so ga pripeljali in izjavili,da jim je že dobro znan.Še sedaj sedi na Dobu.Fenomen pravzaprav ni on,je njegova mama.Vedno in povsod je zanikala vse karkoli je storil,do zadnjega,pa je dočakala 92 let. Verjela sem v človeško dobroto,sedaj jih imam 69,pa ne več.Sprašujem se, kaj se dogaja v otrocih,ki jih samo ujčajo,da postanejo zlobni,nečimerni in povečini ne dajo nič od sebe.Milena pišeš kako kruti so nekateri starši,res tudi moji so bili a s tem so me vsaj na noge postavili in napodili od doma,naučili so me borbe za preživetje.Hvala njihovi zlobi.
OdgovoriIzbriši