dve zgodbi, dve usodi, dve bolečini

 

dve zgodbi iz komentarjev na BLOGU

Prva:

Imela sem moškega, ki je zatrjeval, da se nikoli ne bo poročil. Sprejela njegovo odločitev, rodila in zaživela po svoje.

Rekel je tudi, da bo odšel živet v Dalmacijo, Slovenija mu je premrzla.

»Prav«, sem mu odgovorila in zaključila zgodbo.

Kritičnega leta 1991 poleti, ko se je že pripravljalo na spremembe, se je kar naenkrat pojavil v moji podnajemniški garsonjeri.

»Podpisal bi očetovstvo, mi bi bili skupaj,« MEJE NAGOVORIL.

Vesela sem ga bila in niti pomislila nisem na to, da je vmes kakšna finta. Zaživeli smo pravo družinsko življenje.

V nekaj dneh novo presenečenje: velik šopek rdečih nageljnov, prstan z briljantom in snubitev.

Ja, seveda ja sem rekla, še vedno prepričana, da je prišlo do čudeža.

Sam je uredil vse za poroko na magistratu in povabil 20 ljudi.

Čudna scena je bila: tisti iz kasarne, koder je delal, torej južnjaki in naši ljudje. Dve sprti strani za isto mizo, a je vse potekalo mirno in v dobrem vzdušju.

Takrat, morda še nihče ni računal, da bo med JLA vojsko in Slovenci prišlo do spopada…

Po poroki še en čudež: trosobno stanovanje v Fužinah, vselitev takoj ker je nek polkovnik odšel v prekomando na Kosovo. Prelepo stanovanje- vsaj zame, saj sem se vse življenje stiskala po luknjah.

Sedaj sva imela svojo spalnico, posebno sobo za punčki, eno imam namreč še od prej. Bilo je dobro, bilo je noro dobro, predobro, da bi bilo res. Nekaj je vseeno izpadlo čudno. Zelo se je izogibal spolnim odnosom, opravil je na hitro in šel gledat TV. Drugače super, vse super. Vzela sem kredit za pohištvo. Sledile so prekinitve sovražnosti, vojaki so odpotovali v Koper, mi smo živeli naprej. Spomladi naslednjega leta pa se je začelo. Vedno bolj je izostajal od doma, mojega telesa se ni več pritaknil. Nič nisem rekla, srečna sem bila, da lahko živim normalno naprej.

Prišlo je poletje in čas dopustov. Ni želel z menoj. Odšla sem na Veliko planino, potem šok. Ob povratku je že bila zamenjana ključavnica na vhodnih vratih. Z obema hčerkama sem pristala pri prijateljici. Zanimivo: tudi njo je zapustil eden od moževih kolegov, ki je v času vojne za Slovenijo, zbežal na jug.

Moj gospod je vložil za razvezo, se boril celo za skupno hčer. Kmalu je bilo jasno, kako in kaj.

Za partnerja je imel moškega!!! Ta se je preselil k njemu.

Zapustiti sem morala tisto 3 sobno stanovanje, na srečo sem dobila v zameno enoinpolsobno.

Borila sem se kot levinja, a razen preživnine, ki jo je za hčerko dolgo plačeval njegov partner, nisem dobila ničesar.

Sta stanovanje sploh odkupila, ne vem.

Izvesela sem kot smrkelj.

*

Druga:

Prizadela me je zgodba družine iz Trsta, kamor sem dolga leta po upokojitvi hodila delat.

Slovenska družina, nesramno bogata. Zaslužili so s kofetom in kavbojkami, ko smo mi drveli preko, da smo bili vsaj s tema dvema artikloma malo manj socialistični. Toliko za okvir zgodbe.

Že na pogled je bila to nenavadna družina. Živeli so v prelepi vili v secesijskem slogu.

Vsi so bili na pogled zelo skandinavski: najtemnejši med njimi je imel svetlo rjave lase ter sive oči. Drugi so bili zelo blond in modro – zelenooki. Ja, kar lepi ljudje.

Štirje od petih otrok so si bili podobni, zadnja hčerka pa je bila divje rdečelasa, skodrana in pegasta. Da se je še bolj ločila od družine, je bila tudi veliko večja od vseh ostalih. Nenavadno.

Tako kot mnogi, sem sama najprej pomislila, da ni njegova – od glavarja družine.

Nekoč se mi je možakar izpovedal.

Družina je bila strogo klasično krščanska, nekaj sorodnikov je bilo celo duhovnikov višjega ranga, zato razveza ni prišla v poštev.

Potem se je zgodilo: žena je zanosila petič. Čeprav je bila menda zaščitena. Božja volja so govorili. Zdravniki so zmajevali z glavami že pri tretji nosečnosti: "Ne igrajte se z življenjem,« so ji govorili.

Po priporočilu zdravnikov se je odločila za splav, a mož ji ni dovolil. Morala je ubogati in roditi.

No in tako se je rodila pegasta deklica, ki je imela na začetku celo črne lase. Tudi njena porodna teža, 4,5 kg, je bila v primerjavi s prvimi štirimi novorojenčki zelo nenavadna.

V letih odraščanja so občudovali njeno bistrost, z velikim smislom za risanje in glasbo.

Spet nekaj, kar v trgovski družini, kakršni so bili, niso poznali. Pri njih se je že več zaporednih generacij zgolj trgovalo in preštevalo lire.

Najprej so začeli sumiti sorodniki, potem še mož.

»Otrok je podtaknjenec!« so govorili. Iz drobnih šepetanj so se razvila leta obtoževanj, očitkov, manipulacij.

Žena je zbolela na živcih. Daljše obdobje je preživela v bolnici, najprej doma, v Italiji, potem v Švici.

Končno so psihiatri ugotovili, kaj jo teži. Sprva sploh ni znala razložiti, kaj je narobe. Lagala je sebi in drugim, da je vse super.

Potem se je zgodil čudež: s pomočjo DNK so že lahko dokazovali očetovstvo tudi v Italiji.

Stekle so preiskave, ki so pokazale, da je punčka res hčerka tega očeta. Žal pa vrnitve v normalno stanje v družini ni bilo več.

Nabralo se je že tudi toliko hudobije, da je bila pot nazaj nemogoča. Deklica je kot srednješolka na lastno željo preselila v internat v Slovenijo.

V krajih, ki so bili stran od srca in težav, se je malo pomirila. Spet se je vrnila domov. Družina je, vsaj na videz, zaživela na novo.

Žal, žal, žal , pa moj delodajalec, njen oče, še vedno ni bil pomirjen, še vedno ga je glodal črv dvoma. Med brskanjem po internetu je namreč dobil namige, da se lahko tudi pri preverjanju DNK-ja zmotijo.

Zaupal mi je, da mu je hčerka tuja in se težko pogovarja z njo, čeprav finančno skrbi zanjo.

Tudi žena je bila v odnosu do njega ledeno hladna. Nikoli, ampak res- nikoli mu ni odpustila krivičnih obtožb.

Ljudje smo pa res zadrgnjeni. Sami si izkopljemo jamo gorja in če je le mogoče, zlezemo vanjo. Kot da ne bi znali srečno in zadovoljno živeti.«

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rembrandt